Včeraj sem v trgovini gledala mamo.

Ena roka voziček. Druga roka telefon. Na obrazu tisti izraz človeka, ki ne živi več dneva, ampak samo še gasi požare. Otrok poleg nje je kričal za čokolado, ona pa je samo rekla:

“Daj mir, prosim. Samo danes ne.”

Ne jezno.

Utrujeno.

To je razlika, ki jo opaziš šele, ko si tudi sam že kdaj stal sredi hodnika med akcijskimi paštetami in cenenim vinom ter razmišljal, če si sploh še starš ali samo logistični center za preživetje.

In potem pridejo ljudje.

Vedno pridejo ljudje.

“Taki otroci danes nimajo vzgoje.”

“Pri nas si tega ne bi upali.”

“Današnje mame so premehke.”

“Treba je postaviti meje.”

A res?

Me zanima, koliko teh pametnih generalov bi ostalo mirnih po šestih letih življenja, kjer si sam za vse. Sam za položnice. Sam za bolezen. Sam za puberteto. Sam za jok ob dveh zjutraj. Sam za šolo. Sam za kuhanje. Sam za pogovore, ki jih otrok noče več imeti s tabo. Sam za strah, da ti bo en dan zazvonil telefon in bo nekdo rekel:

“Vaš otrok je…”

Ne bom dokončala stavka.

Ker ga preveč ljudi že pozna.

Najlažje je govoriti o vzgoji iz polnega kavča in urejenega zakona.

Težje je vzgajati otroka, ko si sam razpadel človek, ki se mora ob šestih zjutraj nasmehniti, čeprav je ponoči jokal v kopalnici, da ga otroci ne slišijo.

Tega ne povemo na glas.

Ker se pri nas še vedno prodaja pravljica, da “če se potrudiš, se vse da.”

Ne.

Se ne.

Nekatere mame se trudijo dobesedno do roba telesa.

Do roba živčnega zloma.

Do roba izgorelosti.

Do roba, ko zvečer sedijo na postelji in gledajo v prazno kot pokvarjen televizor brez signala.

Pa še vedno ni dovolj.

In veste, kaj je najbolj brutalno?

Da otrok vse to vidi.

Tudi ko misliš, da ne vidi.

Vidi utrujenost.

Vidi strah.

Vidi, kako šteješ denar v trgovini.

Vidi, kako se delaš močno.

Vidi tudi tistega očeta, ki ga ni.

Ali pa je fizično tam, čustveno pa nekje med tretjim pivom in Facebook komentarji o politiki.

Potem pa pride puberteta.

In mi vsi glumimo presenečenje.

“A je trava.”

“A spet pije.”

“A cele dneve igra igrice.”

“A ne govori več z nami.”

“A je agresiven.”

“A je depresiven.”

Ne, dragi moji.

To ni prišlo iz zraka.

To so leta tišine.

Leta preživetja.

Leta bolečine, ki ni imela kam iti.

Otrok ne zna reči:

“Mami, mene je strah, ker gledam, kako razpadaš.”

Otrok bo raje razbil vrata.

Ali sebe.

Ampak mi imamo rajši lepše zgodbe.

Take, kjer rečemo:

“Vsak je sam odgovoren za svoje življenje.”

To radi govorijo ljudje, ki nikoli niso gledali otroka, kako jim pred očmi tone nekam, kamor ne moreš več za njim.

In ti stojiš tam kot kreten z vsemi “pravilnimi” stavki o ljubezni, podpori in pogovoru.

Pogovor.

Kako smešna beseda včasih.

Poskusi se pogovarjati s petnajstletnikom, ki že dve leti verjame, da ni vreden nič.

Poskusi objeti otroka, ki mu je jeza postala edini jezik.

Poskusi rešiti nekaj, kar se je lomilo deset let.

Vlak je včasih res že skoraj zamujen.

In to je stavek, ki ga ljudje sovražijo.

Ker ni motivacijski.

Ker ni lep.

Ker nima mavrice na koncu.

Ampak jaz sem utrujena od laganja ljudem.

Sistem poka po šivih.

Družine pokajo po šivih.

Ljudje pokajo po šivih.

In otroci?

Otroci so samo najbolj glasen simptom tega razpada.

Mi pa še vedno iščemo krivca kot pijanci iščejo telefon, ki ga držijo v roki.

Enkrat je kriva šola.

Enkrat telefoni.

Enkrat mati.

Enkrat oče.

Enkrat internet.

Enkrat “ta mladina”.

V resnici pa smo vsi skupaj ustvarili svet, kjer človek komaj preživi, potem pa od njega pričakujemo še popolno starševstvo.

To je ta bolana ironija današnjega časa.

Nikoli nismo bili bolj “povezani”, pa otroci razpadajo bolj kot kadarkoli.

Nikoli ni bilo toliko strokovnjakov, podcastov, knjig o vzgoji … pa toliko izgubljenih otrok.

In veste, kaj najbolj boli?

Da ogromno staršev NI slabih.

Samo izmučeni so.

Prestrašeni.

Sami.

Ampak družba ne mara izmučenih ljudi.

Družba hoče funkcionalnost.

Nasmešek.

Produktivnost.

Lepo družinsko sliko za Facebook.

Kar je pod tem?

To pa pospravimo pod preprogo.

Skupaj z alkoholom.

Tableti.

Travo.

Tišino za družinsko mizo.

In otrokom, ki jih nihče več zares ne sliši.

Potem pa nekega dne sediš nasproti svojega otroka in ga sploh ne prepoznaš več.

In najhujše vprašanje ni:

“Kje sem zgrešil?”

Najhujše vprašanje je:

Kaj če nisem zgrešil jaz …

ampak življenje?

Saša Šipic je ustvarjalka strani Korak naprej. Piše iskrene kolumne in skozi svoje besede odpiram teme, o katerih ljudje pogosto molčimo. Ne zanimajo je popolne zgodbe in olepševanje življenja – zanimajo jo resnični ljudje, resnični odnosi in trenutki, ki včasih bolijo, včasih nasmejijo, največkrat pa pustijo človeka tiho v mislih.

Že vrsto let dela z ljudmi in otroki, predvsem pa jo je življenje samo naučilo največ. Je mama treh otrok, dolgoletna varuhinja otrok in ženska, ki je skozi različne življenjske preizkušnje spoznala, kako pomembno je, da ima človek ob sebi varen prostor, kjer je lahko slišan in sprejet brez obsojanja.

V svojih zapisih in podpornih pogovorih želi ljudem dati občutek, da niso sami. Da jih nekdo razume tudi v trenutkih, ko nimajo vseh odgovorov. Verjame v pristnost, toplino, povezanost in v moč iskrenega človeškega odnosa. Piše o odnosih, starševstvu, izgorelosti, življenjskih stiskah, notranji moči in vseh tistih majhnih trenutkih, ki jih pogosto spregledamo, pa v resnici povedo največ o človeku.

Instagram: https://www.instagram.com/4_sash?igsh=cW93dWlmODZ4bzhz

Facebook: https://www.facebook.com/share/1B3CLaT76i/