Skratka, od kod je prišla energija, iz katere je nastal veliki pok?
Po tisti teoriji je veliki pok to, kar je Bog - večen, od večnosti. Ker gre za zaprti krog, se nobena energija ne porablja, se le spreminja, preoblikuje in vrača v prvotno obliko. Od zmeraj in do večnosti. Kot bog, ta naj bi bil tudi večen. Meni sicer to ne gre skupaj, ker ima vsaka stvar svoj začetek in konec.
Sicer meni gre tista teorija grozno na živce, ker odvzema posamezniku svobodno voljo oz. jo dela navidezno. To ne gre skupaj z mano, z mojim čutenjem, da ima v končni fazi glede vsega vsak možnost, ali bo šel levo ali desno ali naravnost. In se z dragim vedno malo pisano gledava na koncu, ko imava debato o tem

.
In ja, se mi zdi povsem razumljivo, da celice vejo, kam morajo iti in kako morajo delovati, ker 6 miljard let je zeloooo dolga doba. Mogoče je problem samo v temu, da naše misli sprejemamo kot preveč abstraktne in so dejansko le in samo kemični procesi v možganih, nič več in nič manj. Sicer pa, kdo pravi, da tudi mravlje ne razmišljajo ali celo kamni? Ali da imajo drevesa čustva? Mnogo stvari ne moremo razložiti ta trenutek ampak trdno verjamem, da čez toliko in toliko let bomo. Kako je Noe spravil vseh teh nevem koliko miljard različnih bitij na Arko? In koliko genetskih napak je nastalo zaradi te nepisanosti genov v začetku (sicer verjetno v Svetem pismu, Koranu,...geni niti ne obstajajo, tako da tega problema ni)? In kaj pravi Bog na to, da je teh bitij vse manj zaradi uničujočega delovnaja človeka?
Tako kot vernemu Bog vsak dan daje tisoče dokazov za svoj obstoj, meni ti isti dokazi kažejo moč narave. Na primer v izredno zapletenem sistemu atmosfere in kako nas narava kaznuje za naša dejanja.
V resnici se mi zdi ateistično gledanje super za tiste, ki se s tem problemom nočejo ukvarjat, ker je potem veliko lažje živet na tak način, izogneš se marsičemu - v bistvu je to beg na izi stran življenja.
No, na to sem ti pa že enkrat hotela odgovoriti, pa se mi menda ni dalo

.
Mislim, da večina vernih in večina ateistov sebe proglaša za verne oziroma ateiste iz čiste navade. In nikoli ne razmišljajo o svoji ne/veri, zavedanju, bogu, naravi, svojem čutenju, ampak zgolj povzemajo, kar jim nudi okolica. Brez nekih globljih filozofskih raziskovanj samega sebe. In za oboje te lahko mirne duše rečem, da je za take verne fajn zavedanje, da je nekje še nekaj, ker jim to daje še eno šanso (pa ne da bi se kaj prida trudili za to) in za take ateiste lahko mirno rečem, da jim je čisto fajn, tako kot je, ker se jim z drugim ne ljubi ukvarjat. Na obeh straneh je ista povezava.
Meni ravno to, da verjamem, da imam samo eno šanso, predstavlja ogromno odgovornost. Imam samo eno možnost in to moram izkorisitit do maksimuma. Ne bo nebes na drugi strani, ne bo drugega življenja, bo konec. In če sedaj ne bom živela v skladu s svojim čutenjem in vestjo, potem bom zapravila to življenje. In da zasledujem to, kar čutim, da sem jaz, torej tudi to, da Boga ni. Tako, da se mi ateizem sam po sebi ne zdi ravno easy way out. Vsaj zame ni.
Isto bi lahko rekla za vernike, da imajo easy way out, ker imajo še eno šanso. Ampak mislim, da tisti, ki res verujejo (pa ni važno kako in v kaj), svoje življenje jemljejo kot dar in ravnajo v skladu s tem, z vso ogovornostjo in vestjo.
(dopuščam pa možnost, da enkrat začutim Boga ali nekaj višjega, nikoli se ne ve

)
Sicer pa, punce, kdaj pa ve hodite spat?
< Sporočilo je popravil Ankica -- 17.8.2008 9:54:53 >