Pozdravljene!

Nepričakovano smo se znašli pred tem, da moramo svojemu še ne štiriletnemu otroku razložiti, da nima več pradedka. Povedali smo mu, da ga ne bo več, ampak sledila so številna vprašanja.
Kaj svetujete? Jaz sem zato, da se otroku vedno pove resnica, mislim pa, da je smrt in procedura, ki sledi, preveč kruta za tako majhnega otroka.
LP!

Ti najbolje poznaš svojega otroka in boš vedela, kako mu to povedati... Od otroka do otroka je odvisno, kako to sprejema, koliko razume...

Mi smo bili ravno včeraj na pokopališču, pa me je Mirna spraševala kako in kaj, pa tam, ko se pepel potresa, zakaj in kako. Jaz sem ji povedala, tako kot je. Ampak otroci imajo drugačno dojemanje smrti...

Mah, nehvaležna naloga. Pa pomagala ti nisem kaj preveč. Upam, da boš čimbolje izpeljala.

Moje sožalje ob izgubi dedka.

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Moja tamala ima nonota in nono po moževi strani in samo nono po moji strani,ker je moj oče pokojen in ga sploh ni poznala.
Ko je bila tara nekje dobri dve leti in pol nas je sama vprašala zakaj ima dve noni in samo enega nonota,pa smo ji rekli da je urlel in da je šel k angelčom ker je bil star in da bomo enkrat vsi šli k angllčom,ampak čez dosti dosto časa.
Še velikokrat nas je vprašala zakaj pa smo ji zmersj enako povedali,no zdaj pri 3.5 nesprašuje več zakaj ampka samo pove da je en nono pri angelčkih.
Pri vas je najbrž nekoliko težje ker je vaš pradedka poznal?

Najprej iskreno sožalje ob izgubi dedka,jah težko je za otroka,posebaj če je zelo bil navezan nanj.Sama najbolj poznaš svojega otroka in kako mu povedat,jaz vem da bi mu povedala po resnici in poizkušala na čimbolj enostaven način povedat zakaj je odšel med .Otroci ponavadi vedno imajo miljon vprašanj,ampak povedat mu pa moreš.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Se opravičujem za pisarniškega škrata

Ja, pripravi se na miljon podvprašanj.
Mene je ravno včeraj spraševala hčerka, zakaj je umrla mamica od njene sošolke v vrtcu. Ko sem ji razložila, da je bila bolna pa spet zakaj je zbolela. Sem rekla, da si jo je huda bolezen izbrala in ni mogla ozdraveti, pa naj se je še tako trudila. Pa potem spet če bomo vsi umrli? Potem me je izprašala za vse osebe ki jih pozna če bo on tudi umrl....res težke debate, ampak potem je nekak izluščila, da zdaj mamica od sošolke, ki je zdaj zvezdica na nebu lahko še bolj pazi na hčerko in je bila za silo zadovoljna.


_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Ne vem, otroci so veliki realisti. In če otroku vedno poveš resnico, se je že navadil na dejstva, da se ne dogajajo vedno samo prijetne stvari in na dejstvo, da na nekatere stvari ne moremo vplivati.
Meni se zdi otroku najbolje povedati, da je nekdo mrtev. Da je dolgo živel, postal star in bolan ter da je sedaj umrl. Da ga ne bo več nazaj. Da vsi umremo, ko smo enkrat stari. Tudi mislim, da je treba otroku pokazat trugo ali žaro, grob. Mu dati možnost, da sodeluje pri pogrebu, da joka zato, ker ljubljene osebe ne bo nikoli več videl. Mu povedati, da je tudi žalost popolnoma normalno čustvo.
Verjetno bo potem dojel, da bo tudi babica, tudi mamica nekoč umrla. Vsaj moj je dojel. Ampak po zagotovilu, da sem še zdrava in močna in da še dolgo ne bom umrla, se je potolažil. Je pa uredu da ve, da življenje ni večno.

To je moje mnenje, so pa otroci različni, tako kot mi, starši.

Če imaš možnost si sposodi tole knjigo:

http://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=040102&Artikel=2848

Pa iskreno sožalje.

_____________________________

Hush little baby dont say a word, mama´s gonna buy you a mocking bird.And if that mocking bird won`t sing, mama`s gonna buy you a diamond ring...

Po resnici in točno tako kot je se mi zdi da je najbolje...

Hm, ne vem, če bi se čisto strinjala s tem, da je smrt in vsa procedura, ki pride zraven prekruta za otroka. Se mi zdi, da je bolje, da je otrok vključen notri in da že od vsega začetka spoznava tudi pomen smrti in bolezni, itd. - njegovi starosti primerno seveda. ker le tako bo imel možnost, da se bo tudi kot odrasla oseba znal in zmogel spoprijemati s temi rečmi, ne pa da bo kot večina ljudi, ki se o smrti še pogovarjati ne morejo.

No, pa kot si sama rekla, mu želiš pojasniti, kako in kaj je bilo s pradedkom. Če sem iskrena, ne vem, kaj bi ti svetovala, ker še nisem bila v tem položaju, bi pa verjetno poskušala biti čimbolj iskrena - razložila bi, zakaj je umrl, mu povedala, da vsi enkrat umremo, morda je tudi tak optimistični zaključek fino narest, da kje je zdaj (da je oseba zvezdica na nebu, ki pazi na nas ali pa da je pri bogu v nebesih, če je otrok vzgajan v veri). samo pa gotovo ne bi govorila to, da jaz ali mož ali dedek ali druga pomembna oseba temu otroku še zelo dolgo ne bo umrl. ker tega pač ne vemo in ne moremo niti zagotoviti, morda pa pride do avtomobilske nesreče ali že česa. in kako bo potem še otrok lahko zaupal pojasnilom, ki mu jih da odrasla oseba. se mi zdi bolje pojasniti, da pač bomo umrli, ko bo za to prišel čas, a da to ne pomeni, da ga ne bomo vedno imeli radi, da se ne bomo več srečali, da ne bomo vedno pazili in gledali našega otročka iz nebes ali kot zvezdice ali kot bilo kaj že. 

tako nekako.

roberta

Hvala, ker ste odprle tole temo. Tudi moja babica počasi ugaša in vsi smo zelo navezani nanjo. Tudi moj štiriletnik zato se velikokrat  sprašujem kako bom izpeljala vse skupaj, ko bo odšla.

Hčerka je bila stara 4 leta, ko je umrl moj stric. Povedali smo ji tako kot smo pač znali.  Da je umrl, da je odšel v nebesa kjer ga že čakajo angeli in ljudje ki jih ima rad in so že umrli in da bo sedaj pazil na nas iz nebes.

Malo je bilo zadrege kako pojasniti ko je videla žaro, a smo tudi to izpeljali.

Ne vem zakaj otroci ne bi razumeli.

Ko je umrla moja babica smo moji hčeri rekli podobno kot Karinka.

Ko mi je brat umrl mi je povedano direkt iz neba in sem bila 10 let stara.Tako da okrog tega tudi se nočem spominjati.Preveč boleče je .

_____________________________

Najdojenček

od bratranca sin je prišel na pokopališče pogledat dedija v lončku, so mu lepo vse razložili in mu ni bilo nič čudnega, samo videt je hotel. Vsi bomo enkrat umrli in otrokm ne smemo prikrivat resnice. Jaz večkrat grem na pokopališče prižgat svečke mojim starim staršem ali pa peljem še edino živo mojo babico tja. Povedali in pokazali smo mu slike od njih, ker jih ni poznal in sedaj pač on pomaga prižgat svečke. Mu je to neka čast. Mogoče je zanj lažje, ker jih ni poznal. Če je bil tvoj otrok navezan nanj, ga večrat pelji na pokopališče in prižgita svečko. Lahko mu razložiš da se tako spomniš nanj in mu pač namesto darila prižgeš svečko. Otroci znanstveno dojemajo smrt na 100 različnih načinov. Pač poveš mu in potem boš videla njegovo reakcijo.
Jaz zase vem, da ko mi je umrla moja oma, ki je živela z nami sem pri svojih 21 skoraj razbila šipo v avtu ker sem pač tam izvedela. Njegove reakcije se na predvidet, mu je pa potrebno pomagati. Slej ko prej se bo moral soočiti s smrtjo, če ne prej ko mu bo 1x umrl kak hišni ljubljenček.

Iskreno sožalje.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Naše so sprejele čisto naravno smrt prababice, sta jo pogledali, molili sta okoli mrtvaškega odra, sta pomagali peljati krsto (morali bi biti pri meni, pa sta mi ušli k možu). Vse sta videli in doživeli in moram reči, da smo jo odnesli brez posledic, travm ipd in čudnih vprašanj.
Stari sta 3,5 in 5,5.

Pred mesecem mi je umrl oče. Hčerki smo rekli, da je ata za vedno zaspančkal, ker je bil bolan (to je že vedele, ker smo ga obiskovali). Šel je med zvezdice, k  in sedaj je skupaj z babi Katarino (njena prababica) in sedaj skupaj pazita na njo in bratca. Najprej se je nasmehnila, kot, da ne bi verjela, potem pa, ko ji je mož rekel, da ga ne bo nikoli več videla (razen po sliki) in da se ne bo mogel več z njo igrat pa je planila v glasen jok. Stisnila sem jo k sebi in jo pustila, da se je zjokala. Ko se je pomirila, me je vprašala, če mu bo šla lahko prižgat svečko kot babi.

Čez nekaj časa je prišla tašča in nama je z možem namignila, če sva ji že povedala. Hčer je seveda to opazila in ji sama povedala enako, kot sva ji midva. Le to je spremenila, da ata ni bil bolan, temveč je imel raka .

Na pogreb je nisem vzela. Prišla je v vežico, prinesla rožico za ata in se od njega poslovila. Za slovo mu je poslala lubčka in mu obljubila, da mu bo prižigala svečke.

Pred dnevi, ko je bilo popolnoma jasno in so bile vidne zvezde, se je spomnila nanj in pokazala, katera zvezdica je ata in katera je babi.

Stara je 4,5 leta.

Resnico ji povejte...

Mene še dans po skor tridesetih letih zlo boli, ker se od pranone nisem poslovila, ker nisem smela na pogreb, ker to 'kao' ni za otroke. Vsi so šli za krsto jst sem pa stala na vrhu klančka pri sosedovih in gledala z njimi kako grejo za krsto... in sem vedela, da se grejo poslovit od nje... ampak po otroško sem verjela, da bojo prišli nazaj - vsi. Ves čas pogreba sem sedela na istem mestu in čakala da se vrnejo. Da je ne bo nikoli več mi je postalo jasno, ko so se vrnili - sami.

Ne spomnim se ravno veliko dogodkov iz otroštva ampak to je en tak dogodek, ki se mi je vžgal v spomin in se ga spominjam zelo zelo živo.

Bila pa sem stara pet let.

najprej moje sožalje ob izgubi.
ja, tudi jaz se nagibam k temu, da otroka ne izolirat, povedat mu resnico na njegovi ravni, na vsak način pa mu dati neko možnost, da se poslovi... veliko vas je že lepo napisalo kako...
tudi sama se zelo bojim takih trenutkov, ampak tako je življenje

_____________________________

Svet je lep!!

pred kratkim je nečakinji umrla stara mama na katero je bila zeeelooo navezana... povedali so ji, po parih urah, da je umrla, ker jo je bolelo in se je tako sama odločila, da je šla med angelčke, da jo bo tam tudi zmeraj rada imela.... ko sem to poslušala in videla reakcijo male, se mi je srce trgalo, saj je v enem momentu dojemala, spet v drugem je imela ogromno vprašanj...
no, sedaj ji mama-angelček vsako noč prinese bonbončka, še vedno pa precej omenja smrt in bolezen... meni naprimer je rekla, da če bom mogla umreti, mi bo ona dala krila, da bom šla med angelčke....

tako no... je hudo, ampak tudi to pride in moramo se s tem soočiti...

moje sožalje tudi z moje strani

Zakaj prekruta - taka je naša usoda in prej kot se tega zvejo, manj bo zabolelo... Jaz sem mojemu 2,5 letniku že večkrat razložila, kako pride dojenček in kako živimo in umremo in tako so umrli njegovi dediji, babice in ata (moj ati), ki mu gremo prižgat svečko. Sicer verjetno še ne razume čist pomena mojih besed, se pa navaja nanje in jih osvaja...

_____________________________

MONTIGNAC

Midva sva zadnjic fantovemu sinu (3.5 L) povedala, da je njegov prijateljcek umrl, ker ga je povozil avto. Da je pac za vedno zaspal in ga ne bo nikoli vec nazaj. Nisva govorila o nobenih nebesih in angelih, ker nama to pac ni vsec. Naslednji dan smo sli prizgat svecko na grob in je vprasal, ce tukaj prijateljcek pancka, in sva mu povedala da ja, da tam v pod rozami spi. In potem je zadnjic rekel, da je pa povedal ne vem komu v vrtcu, da je ta prijateljcek umrckal. Se mi zdi, da je tako cisto ok sprejel in dojel, da ko nekdo umre, da ga ni vec, v spomin mu gremo pa prizgat sveco. Je sam rekel tam na pokopaliscu, ce bomo prizgali svecko fantku, da bo vesel.

LP

Tudi meni je lani umrl moj ljubljeni dedi in ker imam sama dva sinka, ki sta bila takrat stara 4 in 2 leti sem jima morala povedati kako in kaj!!!! Že meni je bil precej hudo ob besedi smrt, ampak sem lepo povedala resnico, da je umrl!!! Potem sem še morala dodati zakaj je umrl, ker me je starejši sin vprašal, kdo ga je ustrelil!!!( vpliv televizije, ko kdo umre so ga ustrelili ali kako drugače usmrtili, saj je rad gledal kavbojce in podobne prizore)!
Seveda sta bila prisotna v vežici in najmanjšega je skrbelo, kako bo dedi hodil, ker mu niso dali zraven v krsto bergle!!!! Na pogrebu samem pa sta se poslivila vsak na svoj način, starejši mu je pomahal, najtamanjši pa je dediju pel pesmico, kot zmerom.

Po vsakičnem obisku pokopališča je pa mlajši zmerom spraševal kdaj bo tudi dedi prišel nazaj domov!!!! Pa ko sedaj obiščemo babico, še zmerom gre včasih v spalnico in reče še ga ni!!!!!!
Meni je takrat hudo, saj vem, da ga ne bo in da ga čaka zamanj, pa smo mu vseeno že takrat razložili, da ga ne bo več nazaj, da je angelček in ga čuva od zgoraj, tam kjer so zvezdice!!!! Njegov odgovor je pa, da angeli lahko letijo in bo tudi on nekoč prišel!!!!!


Jaz sem torej za resnico!!!!