Spodaj je že ena tema, kjer se pogovarjajo kdaj je nejtežje, ko imaš dva otroka starostno blizu. Jaz bi pa vprašala, kdaj je najtežje z enim otrokom? Pa ne me narobe razumet, se zelo rada ukvarjam s svojim  otrokom. Sprašujem kdaj je bilo vam, torej tistim, ki vam je dojenček zrasel že v otročka, najtežje?
Jaz s svojim  uživam in se igram, a do sedaj mi je bilo najtežje okoli 3. meseca starosti, ko se je htel nonstop nosit pokonci in gledat naokoli, da so mi skoraj odpadle roke in hrbtenica.

SE mi zdi tam  nekje okolo 9. meseca,v bistvu še ne hodi,že sedi,se postavlja na nogice,ni niti minuter pr miru,je že veliko stvari,treba se zelo veliko ukvarjat...je pa tudi odvisno od otroka kakšen je....,pol pa še ko shodi...tam se šele začne.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Si me kar nasmejala s to dvojko.  Jaz bi težko rekla, kdaj. Imam že eno veliko hčero, pa sta si s mlajšo kar precej različni in težko rečem kdaj na splošno. Skozi pridejo malo težja obdobja in grejo. Najprej črvičenje, nato zobki, nato trmice itd.

Čakaj, da se bo začel na noge postavljat in shodil. Boš potem vidla kaj je hrbtenica!    

Se strinjam smo ravnokat v tem obdobju !

_____________________________

NE JE NAJPOGOSTEJŠA BESEDA MOJEGA SINA :-(

Brez dvoma pri letu in pol, ko je moje prej zlato in precej pohlevno dete začelo dobivati napade trme in metanja po tleh sredi ceste. Tisto mi je čisto spodkopalo temelje. Ampak sem hitro prilagodila vzgojne ukrepe in omejila škodo . Saj ima še zdaj kak tak dan, ampak me ne vrže več iz tira.

Bi tudi nakeko takole rekla.

Trma proti temu, da hočejo raziskovati ni nič. Raziskujejo v mejah normale, trmarijo pa nenormalno.
Drugače se mi je pa to "najtežje" obdobje vleklo kar nekaj mesecev. Zdaj pri 28 mesecih smo kar nekako v harmoniji

_____________________________

In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da je slast v tem, da grem.

Po obdobju(do sedaj...23mes.) niti ne morem določiti je pa bilo najtežje zdajle dva meseca,ko je bil bolan.

_____________________________

Lep pozdrav! K

ja!!!!

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Men je blo in je še tud najbolj smotano obdobje to ko niso sposobni rečmo sedet pa bi radi (okol 6m) pa ja že pri 3m k so firbčni in se nosjo, pa pri 9m do hoje k bi tko radi pa še ne zmorejo.

Trma je bila pri nas kar hit ukročena (čeprav dostkrat prbije na ful) k je pač dobila bratca ravn k je tisto obdobje trme prišlo in pač se je mogla sprjaznt s tem da ni taprva.

Pa men so naporne mami faze.... sploh če mata 2 naenkrat mami fazo je težko, ampak men je že ena naporna, tko da upam da se to čimmanjkrat ponovi sploh v paketu.

Ma, meni je težko vseh 10 mesecev

ampak vseeno krasno

Kaj pa vem-za nazaj sem vrjetno že malo pozabla, se mi sploh ne zdi, da bi bilo kdaj ful težko-ok, ko so bolani, jim je oproščeno...drugače pa zaenkrat nobene panike,al al pa imam slab spomin

ja ne vem kdaj mi je blo najtežje ko je bla samo ena. po starosti se sploh ne morm odločit, najtežje mi je bilo , ko je imela vnetje ušes in je cele noči prejokala in prekričala. drugače mi je pa sedaj tako, da če sem sama samo z eno pa neglede kake volje je mi je skor isto, kot če bi bila sama.

Zdaj pri 11 mesecih. Ker bi bila rada skoz na nogah, začelo se je obdobje trme (to je najtežje), pa spat hoče vedno pri men, in potem še vso posteljo zasede, če ne jo pa dobim po glav

Meni je bilo najtežje malo pred tistim, ko sta začela samostojno sedeti. Takrat je bilo potrebno veliko nošenja in ukvarjanja na sploh. Potem pa sta začela obvladovati okolje in sta bila zadovoljna v svoji koži. Moja hrbtenica kasneje ni več trpela, ker ju nisem sprehajala za roke. Hodila sta sama ob opori, kolikor sta pač zmogla, če prej pa preplazila vse počez.

Potem pa trma, ja. Se strinjam z ostalimi.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Meni je bilo pri Sari nejtežje, predn je začela ornk govort. Je kr neki skoz čebljala,  zastopila jo nisem pa nič. Pa še tisti občutek, ko ji hočeš nekaj dopovedat, pa ne veš a te vsaj mal šteka al čist nič. Trma je pa pri nas itak poglavje zase. Smo ratali imuni nanjo, tako da jo je kr znosno prenašat.

Meni se pa zdi, da je vsak mesec lažje...dalj časa sem z otrokom, bolje poznam njega, njegove reakcije in tudi moje reakcije nanj.

Naš je star šele dobra dva tedna, pa mi je bilo najtežje v porodnišnici, ker nisem NIČ spala!!! Otroku prijazna porodnišnica.   dodajam: mama pa ne!

_____________________________

Sonce!!!

Najtežje mi je zaenkrat zdej, ko jo je povsod polno. Plazi se povsod, vstaja kjer se ji ponudi možnost, tako da jo je potrebno imeti kar veliko na očeh....ampak vse mine .

_____________________________

Moji dve nagajivki :-):

Maruša 24.12.2005
Maša 26.6.2007

Se podpišem pod tole - smo zdej ravno tam, pa mislim, da bom kmalu v Vojniku (psiho bolnica) pristala. Sam dereš se lahk pa si lase pipaš ....pa sploh čist nič ne pomaga. Samo vrešči, laufa sem in tja in išče, kaj bi ušpiču, potem se mi pa tako od daleč smeji in še kr poskuša, vse dokler mami na pop... in mu da eno čez rit, potem je pa lahko 10 minut brez oslarij, in potem ponovno ista pesem na drugem koncu stanovanja, z drugo stvarjo......... ah res ne vem kaj naj -   po moje je najboljše, da počakam, da to obdobje mine? Kaj praviš Jančika  -- kake vzgojne ukrepe ste pa vi imeli, kako ste jih prilagodili ?????

_____________________________

MONTIGNAC

Večina vas je rekla, da je najtežje, ko začnejo raziskovat okolico, meni je pa sedaj veliko lažje kot prej, ko je bil zadovoljen 5 minut, potem sem se pa mogla že raztrgat od animacij, če ga nisem hotla nosit. Sedaj ga imam pač na očeh, a zamoti se veliko več sam kot se je.

Meni je bilo najtežje pri ta starejšem, okrog 15. meseca, ko je shodil. Torej bi samo hodil, razumel pa je zelo malo, kam, kaj zakaj. To je pomenilo zame neprestano gibanje, in resnično nisem do njegovega 20. meseca sedela niti za minuto. Če pa že, pa je sigurno nekaj našel, kar ne bi smel in sem se že zopet vstala  Zelo "naporni" spomini...

Torej sem bila srečna, da je bil pol dneva v vrtcu.

Pri ta drugem pa se mi zdi, da ni "najtežjega" obdobja. Je to mogoče že moja navajenost, drugačen karakter otroka...  Ne vem.

No, dejstvo ostaja, da nam nikoli ni lahko. Včsaih je to pač fizične, včasih pa psihične narave. Če bo šlo tako dalje, bodo v njuni puberteti pri meni Perseni "rulali"

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Malo sem šla gledat moje debate za nazaj in zasledim to temo. Spraševala sem vas kdaj je najbolj naporno, ker meni se je pač zdelo obdobje od 3. do 7. meseca(kose je hotel nonstop nosit, niti minute pri miru) najbolj naporno. Vse ste mi napovedovale, da bo še huje, ko se bo začel plazit, učit hodit, ko bo že hodil, ko se bo trmal,..
Danes je star dobrih 15 mesecev in še vedno lahko trdim, da mi je bilo tisto najtežje obdobje. Pri 9. mesecih je začel plazit in se full zamotil z raziskovanjem. Nato je začel hodit ob opori, nikoli ga nisem vodila za roke in pri enem letu je shodil. Sedaj, ko hodi mi je še veliko, veliko lažje. Daleč od mene ne gre nikoli, če bi še kam rad, me pride iskat, da grem z njim, stvari, s katerimi se lahko poškoduje umaknemo in se lahko igra. Če se trmari, ga pač pustimo, da se strmari. Skratka vidim, da so otrci zelo različni ali pa je toliko različno naše dojemanje.