Pozdravljene mamice.

Lepo bi prosila za nasvete, kako navaditi dojenčka starega 7 mesecev, da samostojno zaspi v posteljici? Namreč moja hči, čez dan zaspi samo v vozičku, če jo vozim pol ure po makedamu da ruka, da bi pa sama od sebe zaspala v posteljici pa ni šans. Zvečer preden gre spat jo dojim in zaspi na zizi. Naj omenim da noče imeti dude. Hvala za kakeršenkoli nasvet.

pri nas je bilo enako. Z veliko truda in doslednosti smo sčasoma prišli do tega, da je zaspal sam in sicer tako, da sem ga položila v posteljico, dala lubčka in šla ven. Ponavadi je takoj zatem začel jokati, vendar sem počakala najprej eno minuto, šla nazaj, ponovila vajo z lubčkanjem in šla ven. Nato sem postopoma podaljšala na tri minute (vsake tri minute sem šla k njemu, vendar za zelo kratek čas). počasi se je navadil, ampak res počasi. Včasih je trajalo skoraj uro, da je takole zaspal.
Naj povem še, da smo mi samostojno spanje začeli uvajati kasneje, pri približno 9 mesecih.

Kako lahko lastne otroke tako mucite? Otrok joce ker rabi starse in varnost,tolazbo,objem! V kaj bodo zrastli otroci, ce niti pri starsih ne dobijo ljubezni,varnosti?
Ce bi pa vas kdo takole jokat puscal bi bile pa vse nesrecne in uzaljene.

_____________________________

You raise me up, so I can stand on mountains... You raise me up, to walk on stormy seas. I' m strong when I'm on your shoulders...You raise me up, to more then I can be. <3

Pa smo spet tam ... nikjer.

nam je pomagala knjiga: Otroško spanje - brez joka v sanje in sicer jasen, reden ritual za spanje podnevi in drugačen, ampak ravno tako jasen, za spanje ponoči. takrat se je tudi odvadil spanja na joški oz uspavanja z dojenjem. in tako kot je napisala sover - vstrajnost (sicer naš načrt ni vseboval puščanja ga samega, ampak več počasnih zaporednih korakov in je šlo). sicer se je vse podrlo po dopustu (veliko sprememb in drug ritem, čeprav sva se z možem trdudila ohraniti spalno rutino) in se je kakršnemu spanju uprl za kakšne 3 tedne. zdaj počasi prihajamo spet na stare tirnice, le par večjih korakov smo morali narediti nazaj.

_____________________________

Pričakala sva! :)

Pri mojem fantku (18 mes) sem se od vsega začetka držala tega, da sem ga odlagala v posteljico še budnega in nisem ga uspavala z dojenjem (dudo/ flašo ...). Sva ga pa z možem veliko nosila, pestovala, mu pela, se pogovarjala z njim, se (bolj ali manj) potrpežljivo vračala nazaj k njemu ob vsaki "reklamaciji" ... Približno pri 11. mesecih so se potrebe po najinih intervencijah močno zmanjšale in zdaj brez težav zaspi sam. V bistvu se ne spomnim več dobro, se pa zelo dobro spomnim tistih nekaj večerov, ko sem ga skušala "dati spat po priloženih navodilih" (vračanje nazaj na intervale 1, 3, 5 min ne glede na tuljenje). Še zdaj se ob tem počutim grozno!

Iz svojih izkušenj ti lahko namignem, da se prepusti otroku in mu (na začetku) ponudi tisto, kar od tebe želi. Te potrebe v 1. letu življenja niso tako zahtevne, da bi jih bilo treba otroku odrekati. Lahko mi pa verjameš, da je najtežje dajati otroka spat ravno pri 7.-9. mesecih, ko se začne dojenčku "dogajati" vse po vrsti (gibalni, miselni in čustveni napredek + izraščanje zob).

Tole z uspavanjem je zelo zanimiva reč, tako kot pač vse pri otroku. Moja je stara šele tri mesece, pa je v tem času že trikrat menjala način uspavanja!!!V prvem mesecu je spala zraven naju, sicer v svoji postelji, brez posebnega uspavanja, ampak ob nama v spalnici, tako da sem jo lahko, če se je ustrašila, dosegla z roko še na pol v spanju :-) Pa tudi nočno dojenje je bilo na ta način najmanj naporno. Včasih se je podojila skoraj med spanjem. V drugem mesecu je tako čez dan kot zvečer zaspala izključno v rokah (ena dva tedna sva jo kar precej prenosila). V tem obdobju se tudi nikakor ni želela voziti v vozičku, tako da so tudi ti izleti odpadli. Zdaj pa želi zaspati sama (in se tudi rada vozička), tako da se, kar me je res presenetilo, ko jo želim uspavati v rokah, cela razburjena odriva vstran. Ko jo pa položim na posteljo in ji dam niniko (tudi to je z mojo zabavno, cela se čez glavo pokrije s plenico) in potem v 90 % brez težav zaspi. Ja, pa duda je pri njej obvezen pripomoček, ki ga, ko zaspi, kar sama izpljune. Je pa sicer zelo, zelo priden otrok. Joče se komaj kaj, razen, če se ustraši ali če je res zelo utrujena, potem jo je potrebno uspavati na rokah ali z božanjem po glavi. Ponoči zdaj spi že 6-7 ur skupaj, potem pa še 2-3 ure po dojenju. Čez dan pa je zelo aktivna in nasmejana. Ne vem pa, kako bo, ko jo bomo dali v ločeno sobo, kar pa še tak kar lep čas ne bomo poskušali. Konec koncev ga ni lepšega kot opazovati cukrčka kak sladko spi :-D Poleg vsega ostalega, seveda. Daj otroku, kar se ti zdi, da rabi, pa bo. Ti vrne tisočkrat, ko je pomirjen in zadovoljen. Sicer pa, vsak otrok je svet zase. Moja kolegica je novorojenko dala že prvo noč v ločeno sobo, pa je mala brez težav zaspala. Moja se je pa, ko sem jo samo dala v ločeno posteljo, začela buniti. Veliko lepih družinskih trenutkov!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem pri obeh delala kot Metulj333 ... nisem pustila jokat, sem se takoj odzvala klicu, ampak iz posteljice pa nisem več jemala ... pri taprvi smo začeli tako uspavat pri 1,5 mesecih, pri tamalem pa takoj in nikoli ni bilo problemov z večernim uspavanjem.

Mi smo podobno počeli kot Otika in Metulj, pri drugemu otroku pa je pomagala tetra plenica, ki si jo je dala če oči, glavo in tako zaspala - seveda sem mogla gledat da je lahko dihala in ko je orng zaspala sem jo odstranila.
Mogoče še posteljo full obložiš, da se lahko kam stisne.

Vem, da je tole že mal mimo, k nekaj časa nisem brala foruma, ampak moram tole komentirat.

V kaj bodo torej zrastli tile otroci...predvidevam, da v popolnoma nesamostojne in razvajene smrkavce, ki bodo (in to sigurno bodo) enkrat ornk zaje****, poklicali mamico in atija, da bosta stvari vzela v svoje roke in vse rešila. Tko, ko tist mulc, k je s štirikolesnikom pred kratkim povzročil prometno nesrečo, mama sodnica pa bo zdej za vse ''poskrbela''.

Sicer pa moja srčka (stara 5 in 1,5) vsak dan odpeketata v posteljo ob osmih, pred tem rutina: umivanje zob, pitje, lulanje, pravljica, pogovori, crkljanje. Ni, da ni. Po tem, ni več vstajanja, razen v izjemnih primerih in teh ni veliko. Mlajši se je do 1 leta dojil in je zato največkrat pri tem zaspal v moji postelji. Ko se je odstavil, smo ga v treh dneh navadili, da je zaspal v svoji postelji. Ko je začel jokati, sem šla do njega, ga pobožala mu rekla, da je vse vredu, vendar vztrajala, da se je vlegel. Parkrat smo to ponovili in se je vdal. Nobenega dvigovanja, furanja v avtu in podobno. Zdi se mi, da otroci rabijo samo doslednost. Saj jim hitro postane jasno, da pač tko je.

Pa, da ne bo pomote, jst zelo težko poslušam otroški jok in ne prepuščam otrok histeričnemu joku. Sem pa hkrati mnenja, da otroci določene stvari morajo sprejeti, ker je to bolje za njih in za starše. Primer: nekateri otroke vozijo v avtu odvezane, ker se drugače jokajo. Men je to čist mim.

Uglavnem, ker hodita moja otročka lepo spat ob osmih, imam jaz zvečer čas zase. Naspani otroci in sproščeni starši. Ni boljšega. S tretjim na poti, si namreč ne morem privoščiti, da bi mi bodo trije skakali po glavi 24/7.

Lp,
Čili

moj srcek (3,5 i kusur) pa se vedno zaspi ob mamici
in ce me bo zarad tega zahebaval cez leta in klical za vsako malenkost, me pac bo(kar pa mocno dvomim).
cez leta me bo naganjal iz sobe in bom zelo verjetno jaz tista, ki bo pogresala pogovore pred spanjem ala kaj se je zgodilo cez dan in kaj bo prinesel naslednji dan...

vsak ve zase, ane

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

Svašta. Zakaj sploh imate otroke, če vam je težko uspavat otroka na njemu najboljši način?

Se strinjam z Dilove.

_____________________________

Michelle,o8.o8.2o11 <3
Aleksander, 2.3.2o13 <3

http://www.mojalbum.com/mateja-1234

Haha... Jst sem samo napisala, da moja dva otročka lepo zaspita ob osmih brez dretja in da sem to dosegla na ''mehek'' način, vendar z doslednostjo in se mi sedaj to na dolgi rok obrestuje. Pa to ne pomeni, da mi je škoda časa, ki ga nekatere porabite za uspavanje. Mi ga pač porabimo za crkljanje in pogovore predno gresta v posteljo. Verjamem pa, da obstajajo mamice, ki sem jim na kratki rok zdi bolj enostavno, da na primer furajo otroke v vozičku po ulici eno uro, da zaspijo (ker je to njemu najboljši način). Sem pač mnenja, da imeti rad, ne pomeni vedno in v vsemu ustreči otroku. Se pa strinjam, da se da vse te drobne stvari doseči na lep način.

V kakšne odrasle pa bodo zrastli vaši in naši otroci, pa bomo videli, čez več let in upam, da bodo vsi postali samostojni in čustveno stabilni ljudje, sposobni empatije, ki bodo znali reševati težave in se ne bodo zlomili ob prvi sapici. Hkrati pa upam, da bodo tudi znali priznati napake in prositi za pomoč. Vendar to ne pomeni, da smo starši tu zato, da bomo preprosto odpihnili vse probleme. Pa tudi, če že smo starši nagnjeni k temu, da bi za svoje otroke in namesto njih naredili vse in še več, je okrog nas ogromno drugih ljudi, ki bodo naše otroke kdaj tudi zavrnili in stvari ne bodo potekale ravno na njim najboljši način.

Lp,
Čili

Ohjoj, pa smo spet tam... Otroci so različni in tako nekateri hitro sprejmejo, da jih samo odložiš v posteljo, drugi pa pač ne. Moj prvi je od začetka spal v svoji posteljici, do 3. meseca zraven najine postelje, od 3. meseca dalje pa v svoji sobici. Kljub temu, da ni bil dojen, kot je ena zgoraj omenjala, sem ga nekje do 2. leta uspavala v naročju, ker sicer se je metal po postelji, pa vstajal, pa skakal itd. dokler se niso baterije čisto izpraznile, če sem ga pa vzela v naročje, se je pa 1, 2, 3 umiril in zaspal. Sicer priznam, da je bilo zadnjih nekaj mesecev naporno, ker je bil konkreten fant, zato sem ga začela uspavati tako, da je ležal v posteljici, v sobi je bila tema, jaz sem pa sedela zraven in me je držal za roko. To je trajalo kakšne pol leta, potem pa je počasi sprejel, da sem odšla iz sobe, on se je pa sam zamotil in na koncu zaspal. Sicer je nekoliko dlje trajalo, da smo prišli do tega, da je zaspal sam, ampak smo pa do tega prišli brez jokanja. Sicer sem poskusila metodo Spi dete spi, ali kaj že je, pa me je po 2 dneh minilo, ker se je zverinsko drl. Ta drugi je pa poglavje zase. Čeprav sem z njim delala povsem enako kot s starejšim sinom, se pravi od začetka odlaganje v njegovo posteljico, se je vsako noč n-krat zbujal in par noči je še šlo, da sem ga z roko božala in mirila v njegovi posteljici, potem pa sem bila preveč izčrpana in sem ga vzela k nama, kjer je spal celo noč brez zbujanja in smo bili vsi naspani. In tako je še danes (15 mesecev) - uspavam ga na najini postelji, obvezno se tišči k meni in se, namesto s kakšnim pliškotom oz. ninico, carta z mojimi lasmi (to ima že od rojstva), ko zaspi, ga prestavim v njegovo posteljo, ponoči pa pristane pri nama. In vem, da še nekaj časa bo tako. Če to rabi, bo to pač dobil.

Kar se pa tiče dnevnega spanja, sta pa oba takrat, ko je bil čas za spanje, spala v postelji in ne v vozičku – ok ne rečem, ko sta bila še novorojenčka, ko itak več ali manj spijo, ampak po nekaj mesecih, ko dobijo en ustaljen ritem dnevnega spanja, sem bila pa takrat z njima vedno doma, tako da nista bila navajena uspavanja v vozičku.

Ja se strinjam in tudi jaz imam po 20h lepo čas zase in za moža, pa je bilo tako, ko sem imela samo 1 in je tako zdaj, ko imam 2. Le da sem bila tako ob prvemu kot sem zdaj ob drugemu toliko časa ob njiju, da sta zaspala. Ker se je tako starejši kot se očitno zdaj tudi mlajši počuti varno, če sem zraven njega, se hitro umiri in zaspi. Pa ima mami lepo po 20h (včasih pa celo še kakšne pol ure prej) lepo čas zase, otroci pa zaspijo brez nepotrebnega joka.

Še eno razmišljanje...kaj storite mamice, ki uspavate svoje otročke vsak večer, tako da greste z njimi spat, kadar pride vmes kaj nepredvidljivega, recimo kakšna obveznost, da vas ni doma ali pa bolezen ali pa bog ne daj, da greste kam ven... in se mora otrok potem spraševati, zakaj pa danes moje mamice ni. A me danes nima rada, ko ne spi z mano? Pri nas tega ni. Pa čeprav ne grem z njima spat, moja otroka ne dvomita v mojo ljubezen. Mojo ljubezen občutita v tisočih drugih trenutkih, ki jih preživimo skupaj, sploh ker imam možnost, da smo večino dneva skupaj.

Lp,
Čili

Ne boš verjela Čili1....jaz ko sem doma skoraj vedno hčerka zaspi skupaj z mano.....redko zaspi sama....in meni pogosto "pride kaj vmes".....sem precej odsotna zaradi službe, tudi kdaj grem zgolj kot praviš ti "bog ne daj kam ven".......in dete brez problema zaspi ali pri atiju, ali pri katerem od starih staršev......na počitnice k starim staršem hodi že od drugega leta, brez mene je pri babici zaspala okrog enega leta oz. že nekaj mesecev prej, ker sem enkrat celo v porodniški šla gledat Seks v mestu v kino, moža pa ni bilo doma .....

Tako da te lahko pomirim, da tako skupno uspavanje otroka ne pušča prav nobenih travm na otroku oz. da bi se otrok spravševal "A me mamica danes nima rada, ker me ne uspava?" in otrok brez problema zaspi tudi pri kom drugem......tudi pri samostojnosti nisem opazila, da bi hčerka kaj nazadovala od svojih vrstnikov, ki zaspijo že od zelo zgodaj sami........

te travme, ki si jih zgoraj opisala namreč niso v glavah takih otrok, ki jih starši uspavajo, ampak so le v takih glavah kot je tvoja, draga Čili1......

O kakšna drama... Res da sem zgoraj pisala, da sem jaz hodila oz. hodim z njima spat, vendar je pri nas oči enakovreden le da sem res jaz večkrat tista, ki sem in ki še hodim z otrokom spat. V bistvu tamali pri njemu še hitreje zaspi, ker pač oči nima takih las kot mami in se z njimi ne more cartat in zato hitreje zaspi. Ravno danes ga je uspaval mož, ker si je starejši zaželel več kot eno knjigico pred spanjem. Poleg tega je ta prvi prvič prespal pri babici in dedku pri ca. 8-9 mesecih - ne boš verjela, brez težav, ga je pač babica uspavala v naročju. Jaz sicer zvečer poredko kam grem vendar velikokrat bi rada kaj po TV gledala in takrat otroka brez težav spravi spat oči.

!!!

Mah, še prehitro! Danes ko sem starejšemu prebrala knjigice, sem se še malo stisnila k njemu in ga polupčkala, pa mi je rekel "mami, no pejt že, pusti me spati". Star pa še ni 5 let.

Hehe, če smo pri drami....pri nas doma pa nimamo nobene drame okrog spanja in men se to zdi fajn, še posebej, ker si z atijem film lahko pogledava skupaj ;-)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Oh, ne skrbi, saj filme tudi midva skupaj gledava, ker otroci do takrat že spijo, ampak jaz rada gledam oddaje na rtl, ki so pred 20h, ali pa serije na foxu, ki jih moj mož ne mara.

Ankica je lepo napisala in tu ni kaj več dodati. Upam, da boš zdaj dojela, kaj ti želimo dopovedat.