Zadnje čase sem bolj zmeden, pa mi razložite kako bi opisali vašo ljubezen do partnerja, kaj čutite ?  Kako bi to opisali z besedami.
Jaz sem se pred 14leti zaljubu v svojo ženo in sem še danes zatrepan.  Ko jo vidim mi je toplo pri srcu , rad se jo dotikam, objemam,poljubljam, jo pelem pogosto ven, poskušam maksimalno se ukvarjat z otroci.... Sem zgleda bolj take sorte.  Žena pa pravi da tista začetna zaljubljenost z leti mine in da ostane drugačna ljubezen do partnerja.
Vesel bom vaših izjav na to temo.

Če boš kdaj frej, sporoči, resno msilim.

Draga anonimna. Če njegova žena to zna cenit, verjetno nikoli ne bo več frej
Ja, zaljubljenost lahko mine oz.v dobri zvezi sčasova odkrivaš druge vrednote.

Lp


< Sporočilo je popravil Mala Vita -- 20.7.2006 9:47:32 >

Ti si pa res ena romantična duša- pohvalno
Pri nekaterih, mogoče tista začetna zaljubljenost z leti res mine, kar pa še ne pomeni, da se imata partnerja kaj manj rada. Mislim, da je odvisno tudi od tega kako se razumeta in kakšna karakterja sta. Ko pa bi naj ta začetna zaljublnost minila, sta partnerja tako navezana eden na drugega, da si ne znata več predstavljat življenja eden brez drugega.

Poznam pa par, ki je skupaj še od 6 razreda, to je od 12 leta, sedaj sta stara 36 let in se vidi da sta še sedaj noro zaljubljena eden v drugega. Ko jih vidim, ne moram verjet, kako lepo se razumeta, v teh 8 letih kar jih poznam, se nista še nikoli niti grdo pogledala, kaj šele skregala. Cel čas se dotikata eden drugega, dobesedno si dopolnjujeta stavke in mislim, da celo dihata eden za drugega. Veliko ljudi jima zavida.

Iz lastnih iskušenj ti kaj dosti ne moram povedat, ker sem trenutno sama.

_____________________________

Naši spomini so edini raj iz katerega nas ne more nihče pregnati...

meni tudi

_____________________________

Naši spomini so edini raj iz katerega nas ne more nihče pregnati...

Jest tud

  glede moje ljubezni do mojega partnerja; ja res je kakor pravi tvoja žena, zaljubljenost je minila.......samo ne me sedaj narobe razumet.....sedaj ga obožujem, ljubim, spoštujem, cenim itd.......pa se z veseljem zvečer stisnem k njemu in da skupaj obujava spomine in tudi oba sva mišljenja, da je zaljubljenost minila......samo te druge vrline, ki so sedaj so veliko bolj pomembne kot pa zaljubljenost.....





< Sporočilo je popravil Romana25 -- 20.7.2006 10:10:23 >

_____________________________

...KO TI ŽIVLJENJE PRINESE LIMONE ,ZAPROSI ZA TEQILO,SOL IN SEVEDA ME POKLIČI…

Jaz sem pa še vedno zaljubljena v svojega partnerja. Skupaj sva pa 4 leta.

Tu dam tvoji ženi prav, zaljubljenost res mine, ker takrat ne vidimo nobenih napak, vse je popolno. Ljubezen pa je sprejemanje partnerja z vsemi napakami in dobrimi stranmi, vsaj zame. In po 11 letih tiste nore zaljubljenosti ni več, je pa zato ljubezen. In ne predstavljam si biti brez njega, všeč mi je, ko pride domov me objame, poljubi, hoče bit z mano. Jaz pa z njim, rada mu namenim drobne pozornosti, druženje, pogovor, občutek, da me sprejema tako kot sem, me ne želi spremeniti. Ne vem kako bi to povedala, je moj najboljši prijatelj, ljubimec , lepo mi je z njim, pa tudi če samo sediva na kavču in sva tiho.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

se podpišem

_____________________________

Naši spomini so edini raj iz katerega nas ne more nihče pregnati...

Odvisno od človeka. Eni so lahko celo življenje zaljubljeni, eni ne.

Midva sva skupaj skoraj deset let, pa lahko rečem, da je tista zaljubljenost minila, zdaj so druge vrednoste bolj pomembne.

Romana25 je lepo napisala in da se ne bi ponavljala, se kar pod njen post podpišem.

Zaljubljenost še nikoli ni bila ljubezen. Če preskočim razlago lahko mirno rečem, da zaljubljenost je bolezen, ki izhaja iz čistega egoizma.

Zato tudi toliko problemov, ko zaljubljenost mine. Zato se največja zaljubljenost tako hitro lahko sprevrže v največje sovraštvo.

Če pa je bila zraven tudi ljubezen, potem problemov po končani zaljubljenosti ni in partnerja ostaneta skupaj.

Ljubezen je ravno tisto, nekaj drugega. Ko imaš rad svojega partnerja skupaj z njegovimi napakami. Morda te kakšna stvar jezi, vendar ko sediš in o tem razmišljaš, o partnerjevi "napaki", ti je vseeno toplo pri srcu.

Če pa ti ob razmišljanju o njegovi "napaki" postane vroče in postaneš nemiren, to ni več napaka ampak resen problem. Morda niti ne njegov. Je pa problem.

 Zate....
Jaz sem zelo romantična dušica, ki na ljubezen tudi gleda tako da rada preživljam čas z ljubljeno osebico, nežnosti, crkljanja,...vse kar spada zdraven....pa na otročka tudi ne smemo pozabiti....da uživamo vsi trije skupaj....
Izletki,....

Mogoče res tista prva zaljubljenost mine, ostanejo pa spoštovanje, razumevanje.....

je pa res da odvisno kako oba gledata na zaljubljenost...

Emamair to je pa tak lepo slišattttt....  Srečno še naprej z dvema pikicama, ki bosta dopolnili to srečo!!!

Meni je mož najboljši prijatelj. Zaljubljenost je pa minila.

Se strinjam s tvojim razmišljanjem......se podpišem pod tvoj odgovor.

Ravno obratni je..

Zaljubljenost je custvo.. in prej ko mine.. bolje je za odnos..
Ce zadenes na lotu.. si navdusen.. to je custvo.. in to je kriticno.. ker nam pove, za nas problem, da je denar gospodar.. nismo mi gospodarji denarju.
Vedno ko se pojavi neko custvo.. je tukaj samo zato, da nam kaze nas problem..

Ljubezen pa je prej stanje kot custvo.. ampak tudi stanje ni.. V bistvu ni to nic.. dejansko na koncu ne obstaja niti ljubezen.. pa ne zato ker ne bi obstajala ampak ko sprejmes sebe.. takrat se ljubis.. in takrat ni vec nic drugega kot ljubezen. torej je tudi ljubezen nesmisel.

Jaz pojma nimam.. kaj bi to bila ljubezen.. vem pa kaj ni.. in ziher je 100% res, da ljubezen ne more obstajati, ce je prisoten kaksen pogoj.. torej, ce imas partnerja rad.. dokler se obnasa tako kot mi to zelimo, ko t nam je vsec.. je prisoten pogoj..
Je pa tudi res, da ce ljubis drugega.. ne delas nekaj, kar ves, da partnerju ni vsec..
Ampak ce je oboje res.. potem lahko vsaj eden od obeh partnerjev vedno goljufa.. kar pomeni, da nikoli ne mores vedeti ali med dvema je ljubezen.. ali je ni.. lahko pa se obcasno stestirata.. in potem se vidi..
Dvojckova zena.. kar dobr testira dvojcka.. in dvojcek pade skor na vsakem testu.. tko da je ljubezen med vama res pod vprasajem..
To da jo cerkljas ne pomeni nic.. to je lahko preprosto tvoj karakter, ki lahko nekatere zenske prej moti,. kot ugaja..
Nekaj se jih je javilo, da se javi, ko bos frai.. to je zato, ker verjetno zivijo cisto nasprotje.. ampak, ce gres pa v drugo skrajnost.. je pa spet isto.. Isti problem..samo iz druge strani.. in obicajno se mu rece navezanost..
Nekateri svojo navezanost in odvisnost kazejo tako, da svoje zenske razvajajo.. drugi pa tako, da jih maltretirajo.. Oboje je isto.. in ne vem kaj je vecji problem..

In kaj bos ti zdej naredil? Tukaj zbral odgovore, ki ti pasejo in jih pokazal zeni in rekel, da imas ti prav, ker se jih nekaj strinja s teboj?

Vsak clovek je svoj svet.. cisto svoj.. edinstven in svoboden.. in mogoce je ljubezen to, da drugemu dovolis vstopiti v svoj svet.. in ti si potem kot gost v tem svetu, kar pomeni, da nimas pravice v tem njegovem svetu (se vedno je njegov) nicesar spreminjati.. in nicesar jemati.. lahko samo sprejemas..
Tudi ce ti drugemu odpres vrata svojega sveta.. ta drugi lahko le sprejema..
In tista prava ljzubezen pa bi mogoce bila zdruzitev teh dveh svetov.. da postane eden.. ampak po mojem tole na Zemlji trenutno se ni v praksi.. ker ne vem zakaj.. ampak ko nam je dovoljeno vstopiti v svet drugega.. imamo neverjetno magnetno zeljo, da bi vsaj nekaj stvari spremenili.. in njegov svet oblikovali po nasem.. samo to ne bo slo.. Nikoli to ne bo slo.. To je izven vseh fizikalnih in kozmicnih zakonov..

Torej dvojcek.. nehi jamrat.. in sprejmi njen svet.. ali pa ga zapusti, ce mislis, da je prevec razlicen od tvojega.. in ce mislis, da ne mores biti gost v njem.. Nikar ne bodi pohlepen po tem, da bi kdaj bil gospodar njenega sveta..

Svet sicer je preprost.. to je nekaj najbolj preprostega.. ampak tole, da smo gosti v svetovih drugih, pa ta trenutek ni tko simpl.. ker je potrebno najprej marsikaj spremenit.. na sebi.. da smo sposobni sprejemati, ne da bi jemali.

S tem se pa strinjam..

pišem anonimno, ker me tole boli v duši, pa se ne želim zagovarjat in poslušat vseh mogočih kritik na ta račun. živim svoje žvijenje in si želim ljubezni. tiste taprave. obupno si je želim. še vedno iščem, čeprav sem poročena in imam 2 otroka.

ne morem rečt, da partnerja ljubim. za kaj takega me je prevečkrat razočaral, predvsem v zadnjih letih - med nosečnostjo, po porodu, ko sva si urejala dom.... prevečkrat sem imela občutek, da me pušča na cedilu. da sem prepuščena sama sebi.

imam ga pa rada, tudi zato ker sva že veliko hudega prestala skupaj, pa tud potrebujem ga. moža sem si izbrala bolj z glavo kot s srcem. želela sem si stalne veze, stalnega partnerja, nekoga ki skrbi zame, nekaoga s komer bom lahko imela otroke in družino, pač stvari, ki sem si jih želela. ki jih nisem imela prej - ki so mi v življenju manjkale. od moža sem vse to dobila, tudi on od mene, pa vseeno nekaj manjka. tisti ogenj. tisto ščemenje v trebuhu. mravljinci ko te poboža.....

od moža nisem prejela tiste podpore, ki bi jo potrebovala. ko sem ga najbolj rabila, sem bila sama. ni vsega kriv on sam, tudi na meni je krivda. ampak vseeno bi se moral bolj piotruditi, če bi me res ljubil. najbrž me ima tudi on samo rad. tudi on ni več želel biti sam, tako sva pristala skupaj.....že začetek najine zveze je bil napačen. je pa bolje kot nič. je pa bolje kot samevat in ne živet.

sem se pa že  večkrat zaljubila ali pa vsaj zagledala v koga drugega.. ampak me ponavadi hitro mine. razen 1x. ampak to je pa taka bolj seksualna veza, tud rada ga imam, pa vseeno mislim da ga ne ljubim resnično. ne morem si pa biti sigurna, ker ga premalo krat vidim. včasih si domišljam da ga ljubim, neprenehoma mislim nanj - kljub 2 malima otrokoma, ki ju vsak dan oskrbujem doma. pogrešam ga. komaj čakam da ga ponovno vidim. lani se je poročil. par let za mano. sedaj sva oba poročena. oba varava partnerja, le da moj ve za to. ve, da mi pri njem nekaj manjka in me pusti na miru. včasih smo vsi 3 skup, raje pa sem z ljubimcem sama. da sem samo njegova. da je on samo moj. je to ljubezen? ali je samo spolnost. ali pa sva samo zelo dobra prijatelja, ki se o vsem pogovorita, pa tudi spita skupaj? ne vem. vem, da ni tisto tapravo. ni dovolj goreče, čerpav me boli, da ga ni ob meni.

sem pa pred leti enega fanta tako ljubila, da sem bla slepa za vse drugo. žilvjenje bi dala zanj. nikoli ga ne bom pozabila. delček mene ga še vedno ljubi in me srce boli, ko se spomnim nanj. on je bil moja luna in moje sonce. ampak je bila nesrečna ljubezen. ne da me ni maral, ampak ni me maral dovolj. zanj sem pač bila samo ene vrste prijateljica, mogoče me je tud namerno izkoriščal.ne vem. nikoli nisva hodila ali kaj takega, tako da spolnost ni imela pri tem nič. takrat sem si naskrivaj prisegla, da me noben več ne bo tako prizadel, da nobenemu ne bom dovolila, da tako dela z mano.. čeprav še vedno iščem tako ljubezen kot sem jo čutila takrat, vem da je ne bom našla, ker je ne morem. ker sem starejša in ker sem že preveč slabega doživela, da bi komu tako zaupala,  se predala, tako slepo verjela..... še nikoli pa nisem doživela, da bi kdo tako ali podobno čutil zame. še nikoli. to je najbolj žalostno. tudi pri ljubimcu si nisem sigurna, kaj so njegovi motivi. če me res ima rad, če me res pogreša - kot pravi, ali pa je samo seks za vsem tem. ali pa rabi samo ventil, malo spremembe vsake toliko. preveč sva si podobna. mislim, da ima enake motive kot jaz. rad me ima, mi je rekel. ampak rad ima tudi ženo. tudi to mi je rekel. in vem da bi se odločil zanjo, če bi se moral. tega ni rekel, to čutim. tudi jaz bi se najbrž za moža, ker je oče mojih otrok in nenavsezadnje deliva življenje eden z drugim. je to ljubezen. kje najti odgovore???? notri v sebi težko, ker sem zmedena, po drugi strani pa točno vem da ni.... kje najti pravo ljubezen????? pri možu? pri otrocih? pri ljubimcu - ker reskirata vse, da sta lahko nekaj trenutkov skupaj? ali pa je ljubezen vse to. pa vsakič drugačna.....

LP

mislim da ljubezen res lahko mine...ampak potem se rodi nova ljubezen in tej pravimo spoštovanje.

_____________________________

trinika&tomaž sončka moja

To sigurno ni ljubezen. To je bolj adrenalin kot kakšna ljubezen.
Ljubezen zraste iz tistega, kar od partnerja praviš, da nisi dobila. Prave podpore, razumevanja....