Evo pa sem se spomnila še ene teme

Kaj je je tista meja, da postanete ljubosumne? Ali sploh ste.

Kje je sploh tista meja pri partnerju, ko besnite pri sebi zaradi ljubosumnosti.

Sem. Ampak v mejah normale.

< Sporočilo je popravil Taula -- 3.8.2007 12:19:34 >

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Ja oba sva ljubosumna v mejah zdravega razuma.

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Se mi zdi, da nisem glih. Če z nasmehom in humorjem prenesem to, da gre frčefela za mojim na wc in ga tam utruja...torej, ne, nisem.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

.

Kje je sploh tista meja pri partnerju, ko besnite pri sebi zaradi ljubosumnosti.


Če bi že besnela , to ne bi bilo pri sebi, ampak glasno in jasno.

Ne nisem ljubosumna (ker nimam razloga in ker ne iščem razlogov, da bi bila)

Ne, nisem, čisto nič. Če bi se zaljubil v drugo, bi bila žalostna, ne pa jezna. Če mu je kakšna vizualno všeč, sem vesela, da je vse v redu z njim, eč je on všeč njim, sem ponosna, da mam fejst fanta. Da bi se pa slinil okoli drugih, pa itak ni bil nikoli tak tip, si pač nisem takega zbrala Sicer mi pa itak ni nikoli dajala povoda, da bi bila...

Ne vem, kdaj bi bila ljubosumna pri partnerju, ker se mi še ni zgodilo, čeprav se je bivši nekaj časa ful trudil me naredit ljubosumno, ker ni mogel razumet, da nisem... Mu ni ratalo, meni je bilo samo smešno vse skup, nekak ni bila taprava reakcija po njegovo

Če bi flirtal z drugo vpričo mene nebi bila ljubosumna, ampak bi me s tem ponižal.
Drugače pa do zdaj nisem imela povoda za ljubosumnost (5 let)čeprav mislim, da malo ljubosumnosti ne škodi.

Pri Kamikazi do te meje se nisem prisla, tako, da ne vem, kaj napisati. Na splosno pa - ja, sem ljubosumna. Znam tudi pretiravati, ampak takrat sem seveda prepricana, da imam jaz prav. Bolj, ko me prepricujes v nasprotno, bolj si zame kriv. In Bog ne daj, da takrat najdem ali pa samo zaslutim karkoli, kar bi podzgalo moje razmisljanje ali morda celo dokazovalo moje trditve. Huh - potem je pa ogenj v strehi. No, vsaj tako je bilo vcasih. Zdaj imam ze tri leta in pol mir s tem. Pa tudi drugacno taktiko imam. Sedaj bi najprej poiskala dokaze, potem pa jih postavila na mizo. In zdaj ne bi hotela opravicila, temvec razlago. Nisem vec najstnica, tako, da zdaj razmisljam z glavo. Sposobna sem marsicesa. Prevaro (v klasicnem smislu) bi tezko odpustila, sem jo pa sposobna sprejeti in razumeti (ampak naj bo resnicen razlog, ne pa nek beden izgovor). Temu primerno sem se tudi na nek nacin ``zavarovala`` (da se ne bi kdo tocno na ta izraz obesil, lepo prosim) - Kamikazi sem povedala, da mu nisem ne mama, ne Bog, ne banka in da lahko pocne, karkoli mu srce pozeli, ampak da jaz to hocem iz-vedeti od njega in da mora upostevati tri omejitve - zenska ne sme biti blond, ne sme je pripeljati v domaco hiso in potem mi mora povedati, ali je bila boljsa od mene.


Zdaj pa cakam na odgovor na zadnje vprasanje (od njega).

Nisem ljubosumna.Redko kaj, da začutim kaj ljubosumja.Sem bila na začetku zveze  zelo, pa sem se potem kar umirila.Ne vem zakaj, mogoče sem pač postala malo bolj zrela in modra Preprosto se mi ne da obremenjevati s takimi stvarmi, škoda časa.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

nope... nisem

Ne, nisem ljubosumna. To se mi zdi nesmiselno izgubljanje energije.


_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Ne, nisem ljubosumna.  Nikoli bila.

Sem ljubosumna a ne tako, da bi zganjala cirkus. Je pa res, da sem levinja in kar je moje je MOJE !

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Levinje niso preveč ljubosumne, so bolj gospodovalne in borbene.Svoje ne dajo

Nisem nikoli imela razloga, da bi bila ljubosumna. On pa tudi ni, ker si zaupava.