Ok, burek še nekak gre skozi. Za silo.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

mogoce sem.. samo je ne vidim.. ?!

Važno, da si sladek

Jaz sem po porodu imela krizo...Kar groza me je bilo vojn in bolezni...nekako sem začutila to minljivost ob rojstvu otroka.
V bistvu tako rada živim, tako fajn se počutim, pokam od energije in od sreče in veselja. In potem me nekaj preseka in spomni, da to ni to! Da bo enkrat vsega konec, da bo tema in morda kakšna misel name priletela iz zemlje.
Ego se mi zdi taka huda beseda in full negativna.
Meni je večja težava v tem, da ni garancije. ni garancije, da če boš pošteno živel, da boš dolgo živel in lepo umrl. Doma, v postelji. Ali pa v gorici pod trto na lep sončen dan.
Ne, življenje še te zaje.. ... na koncu... in mislim da ni egoistično, če ti je hudo, ko gledaš kako nekdo v težki bolezni trpi poleg tebe...sploh če si tega ni zaslužil.

najbližje mi je mnenje, da umiraš vsak dan in da je samo smrt v življenju tista ki je ziher. In nič drugega. nobenega ega. pač nekoč bo over ampak tvoja energija in tvoje delo pa bo ostajalo naprej. v tvojih otrocih, v delu, ki si ga pošteno opravljala...ma, jaz sem nepoboljšljiv romantik.

ja...saj se dogajajo zelo tragične stvari, en umre tukaj, nesreče, vse živo...je res, da te lahko to hitro noter potegne in vidimo samo to še okrog nas....

mogoče poskušajmo lepše stvari gledat pa naj nas te not potegnejo...

to je vedno bilo in vedno bo...

saj je res ful negative orog nas:pa tv,  pa časopisi, samo kreganje in težave...

ampak: sami zbiramo!

jaz nekaj časa nisem gledala dnevnika, da ne širim potem dalj pa govorim, kaj se je slabega zgodilo,,,

no zdaj gledam tud te stvari, samo me ne ganjo več tolk...

saj če smo od nekod prišli-saj smo a  ne?...potem se bomo tud nekam vrnili..smo bili preden smo se rodili, pa bomo tud potem, ko bomo umrli...
samo ne v taki fizični obliki, pač v neki drugi obliki energije:energija je večna, ne da se je uničit...

zato je zdaj naša priložnost, da skušamo uživat...nekaj lepega pa se že spomnimo, ne more bit samo grdo: če že zdaj ne čutimo lepo, pa se vsaj spomnimo, da smo se že imeli lepo...pa da poznamo ta občutek...potm ga poskušajo v ta trenutek priklicat...

kaj pa vem...smrt je neizbežna stvar, zej al travnmiraš o tem al ne...mene bi blo groza,če bi umrla preden bi tamal bil osamosvojen...drugače pa..that's life...eni se rodijo, drugi naredijo prostor...

Anonimna, predlagam da prebereš kakšno knjigo na to temo (Gary Zukav - Domovanje duše, Dušne zgodbe) zelo zanimivo razmišljanje, res. Meni je tole predlagala ena prijateljica in mi ni žal.

Nikoli me ni bilo strah smrti. Edina želja v zvezi s tem je bila, da ne bi pred tem trpela. V nosečnosti pa se mi je vse podrlo v 32. tednu, ko so se mi prvič resneje zamajala tla zaradi krvnega strdka. Vse se je sicer srečno končalo, ampak tistega dne ne bom nikoli pozabila. In edina želja mi je bila preživeti in doživeti rojstvo prvega otročka in seveda videti ga odraščati. In takrat sem prvič začutila tak tesnoben občutek v zvezi s smrtjo, ki se je še poglobil tri dni po rojstvu, ko je sinček prenehal dihati. Stala sem kot kamen, medtem ko so ga oživljali in potem se je vse ponovilo še trikrat. Ko je bilo najhuje, sem si že želela naj bo že enkrat konec, na tak ali drugačen način. Ta cikcak iz življenja v smrt in obratno me je utrudil in...............................Vse o čemer sem razmišljala je bila smrt, v vsem sem videla nevarnost, bila sem na robu psihičnega zloma - jaz, vedno trdna oseba, oseba, pri kateri ponavadi drugi iščejo uteho in naslon. Nisem se znašla v novem položaju. Vse pa se je spremenilo 3 tedne po porodu. Sredi belega dne me je začelo strašno dušiti in sploh nisem prišla do zraka. Peljali so me v bolnico, kjer so me komaj rešili - imela sem masovno pljučno embolijo in baje sem ponucala vseh 7 življenj (zdravnikove besede). Povedati pa hočem to, da na začetku sem hlastala za zrakom in mahala, ampak kmalu padeš v tako res počasno stanje, ko vse dojemaš umirjeno, vse se upočasni in se ne zavedaš svojega trpljenja. Nisem čutila ničesar, ne pomanjkanja zraka, ne bolečine, bila sem umirjena, spokojna. In ne, ni me več strah smrti. KO bo prišel moj čas, bo in tega se ne bojim.

LP, MOjca

joj, Mojca, grozno