čas beži ja... to se najbolj vidi na otrocih... rastejo, rastejo, mi se pa staramo

_____________________________

Moji fantje so moj zaklad. :) Brez njih bi bil svet prazen.

Pikc, nikol ne veš, kdaj te bo ljubav trešla ko strela z jasnega, pa bo družina pa otroc, sam ne obupat.

Misinterpretacija... Kalbo.

Da čas hitr gre se vidi po otrocih, dvakrat greš spat grejo v šolo. Ampak če niso tvoji te ne prizadeva tolk. No vsaj s tem se tolažiš... sej v resnici veš, da ni tko...
Matr naša tamala bo hmal fante začela domov vozit...

Govorim o tvojih najstniških sanjah, če sem pa falil, pa sorči

Ja kot najstnica sem bla prepričana da pr tridesetih+ sem mislila da bom mela sitnega moža (overweight) in tri še bl sitne otroke (po meni sevede). Da bom mela ogromen kredit za bajto in da bom žvela nekje na Primorskem in da bom učila likovni na lokalni OŠ. Pa vsako nedeljo po maši bom kuhala govejo župo in popoldan šla none obiskovat zvečer pa likala vso žehto in gledala Maria .

No sem zelo daleč od tega.

Jap pa jap .Čas gre hitro in to vidim po svojih otrocih. Čist dovolj bi mi bilo če bi dan bil kakšni 48 ur da bi vse naredila pa visela na RR .   

No če ne druzga sem daleč od primorske

Jaz se zavedam kako hitro leti čas odkar imam sina. To dnevi in meseci kar letijo.

Pa zadnjič sem se ponoči spomnila, da če bom umrla kot moja mama, bom živela samo še 15 let. Me je kar stisnilo pri srcu.

včasih se ja. ravno ta vikend sem srečala neke kolege iz SŠ in še vsi praktično živijo lagodno študentsko življenje oz. zdej jim žuriranje ni več glavna stvar v življenju... in mi je čudno, ker sem tako oddaljena od tega življenja, ker imam otroka, moža in skrbim za gospodinjstvo (no ja, na faxu mi manjka še toliko kot njim ), razlagam, da točno vem, po katero stvar grem v katero trgovino, oni pa se še niso niti odselili od doma. tako sem oddaljena od te ležernosti in neobremenjenosti... seveda je zdaj veliko veliko lepše, ampak včasih me zagrabi nostalgija in melanholija (caillou, si res našla ravno pravi dan za tole).

ker sem nekje v sredini dvajsetih, še gubic nimam (oz. še nisem šla na lov na njih. včasih se mi zdi, da če bi hotela, bi jih že našla ), mi pa veliko pomeni, da se še kdo za mano obrne, me še pogleda, da še vidim v kakem pogledu mal občudovanja, SPLOH kadar je otrok z mano. takrat se pa res dobro počutim.

Se meni gre veliko prehitro, pa jih imam komaj 18  (ok, skoraj 19, fak .. ) Se mi zdi, da imam komaj RD, pa grem trikrat spat pa je ze drugi. Pa eno letnico vsak dan v zvezek pisem v soli, pa je cez tri dni spet ze ena nova  

Mislim, ok, sej za dolocene stvari si zelim, da bi slo malo hitreje, predvsem iz vidika osamosvojitve, samo bo tako ali tako se vse prehitro prislo in bo se prehitro treba bit "odrasel". Pri meni 18 ni bila neka prelomnica, bojda bo matura, ceprav dvomim.

No evo, "lihkar" sem iz sole prisla, pa je ura ze 3, pa bom Luno ven pelala, pa bo ze 5, pa bom se dvakrat okrog obrnla, pa bo spet cajt za sprehod, pa bom tri teme na RR prebrala pa bo ze polnoc in ponovi vajo  

Cist premal casa zivimo

Ja cas bezi pa kaj... Meni je lepo, vsak dan pocnem stvari, ki jih imam rada in si lepsega zivljenja ne bi mogla zivet. Sem srecna in uzivam in ce v zivljenju uzivas, ti ne rabi biti zal sekund, minut, ur, dnevov, tednov....

Ce ti je res toliko zal za dnevi, ki so za tabo, se vprasaj kaj delas narobe oz kaj bi lahko naredila, da ti ne bi bilo zal..

Joj, ste pa zabredle... Ko da bi bile stare vse najmanj 75, ne pa tam nekje do 40.

Ma ja, čas gre, hvala bogu da gre... So bili ful lepi trenutki v mladosti, pa so ful lepi trenutki zdaj. Jaz sem najboljše zadeve iz otroštva obdržala (moje starše v hiši ), pa najboljše iz najarniških let imam tudi še (mojga moža  in najboljši prijateljici) pa še vedno si privoščiva stvari, ki sva si jih takrat... S tem da sem pa dobila še tamalidve, ki sta pa nekej najboljšega v zdajšnjem življenjskem obdobju .

Kar se pa tiče zunanje podobe, sem tudi čisto zadovoljna  Dokler me po štacunah tikajo se mi ni kaj za pritoževati.



_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

To sem najbolj občutila prejšnje šolsko leto, ko sem se po 5 letih pavze odločila faks končat in se vsedla v šolske klopi skupaj z 5 leti mlajšo mularijo, katerim je bila ednina skrb kam it žurat za vikend, koliko bodo popili, a bodo kakeka dedca upecale, v kateri štacuni imajo novo kolekcijo........jaz pa poročena, 9 let v skupnem gospodinjstvu in noseča po vrhu.....in samo 5 let starejša.....kaj vse gre človeku po glavi.....pa še danes ne vem ali sem jim zavidala jaz ali oni meni