Takrat me je stisnilo pri srcu in zaprisegla sem si- nikoli več nobene ne sprašujem o tem.
jaz tudi. pred tremi dvema letoma in pol je ena punca s takšnim veseljem cartala našo pupo in sem jo vprašala, kaj onadva s fantom čakata. rekla mi je, da se trudita pa ne more zanosit. od jeze in žalosti bi se jezik zvezala, ker sem tako nepremišljeno vstrelila neumnost.
zato nikoli več nisem in ne bom nobene ženske vprašala po otroku.
včasih zaidem na forum kjer se bodoče mamice vzpodbujate za nosečnost in ne morem verjeti, koliko vas je. kaj se je zgodilo, da je toliko trpečih družinic, ki ne morejo do svojih

.
v generaciji naših staršev toliko težav z zanositvijo ni bilo, zato pa nepremišljeno sprašujejo.
jaz sem prvič zanosila s svetlobno hitrostjo, kako pa bo, ko se bomo odločili za pdrugega sončka ne morem vedet. moja mama je potrebovala 9 let, da je ponovno zanosila, ampak

ni bilo usojeno prit na svet. potem je pa po 11(od mojega rojstva) letih rodila mojo sestro.
punce, en velik

za vas in vam iz srca želim, da boste kmalu čuvale svoje

. upanje umre zadnje in jaz upam z vami