IZVIRNO SPOROČILO: pikovit
Dejzi ma klinc pa tak Novo leto
Sicer si pa vedela,kaj lahko pričakuješ.Jaz bi pa na tvojem mestu naredila kakšne preiskave.Recimo hormončke bi si šla malo pogledat,ščitnico,genetiko.....
Sem pritisnila malo na Reškota v tej smeri na zadnjem ET. Naredu nama je doooolgoooo predavanje, poanta vsega je bla pa ta, da itak ne moremo pogruntat ničesar takega, česar ne bi zaobšli z ICSI. Za genetiko je rekel, da lahko samo s PGD kaj naredimo, tega pa pri moji količini superkavalitetnih zarodkov itak nima smisla izvajat, ker mi vedno vstavijo vse, kar imam.
Ne vem, no. Kar sem pogruntala iz mojih IVFjev je to, da sem se najboljše odrezala takrat, ko sem malo gledala na prehrano, to je v tretjem postopku. Saj vem, da postopkov tolk na izi ne smem primerjat med sabo, ker sem tud do zdaj mela skor v vsakem drugo kombinacijo zdravil in tud to vpliva na sam izid. Kakorkoli, malo bo treba menjat prehranjevalne navade. Ampak ne bom še o tem govorila, ker ne vem ali mi bo uspelo.
Jezna sem. Jezna sem zato, ker me vsak neuspeli ICSI spodbudi k razmišljanju, da nisem ok. Da se mi maščuje moje nezdravo življenje, moje kile, moj karakter, moje kaj jaz vem kaj. In to mi gre na živce, ker sem načeloma zadovoljen človek. Se mi zdi, kot bi me nekdo ali nekaj hotlo spravit na kolena in zlomit, da postanem ko tiste zmešane ženske srednjih let, ki so zaradi obremenjenosti s svojim telesnim videzom že napol plastične in ne počnejo drugega, kot da se zdravo prehranjujejo, gledajo v špegu in telovadijo. Aja pa še na kako plastično operacijo gredo vmes.
Saj vem, da zdaj iščete asociativne povezave med zgornjim odstavkom in neplodnostjo, pa jih verjetno ne najdete. Takole mene to drži. Vedno se večini ljudi okoli mene zdi, da bi mogla shujšat, pa zdravo jest, pa kaj jaz vem kaj še, meni pa to ni problem. Na koncu ugotovim, da so bolj obremenjeni z mojimi kilami, kot pa jaz, ki jih nosim. Ker mi dejansko ni pomembno. Sploh mi ni pomembno, razen morda iz vidika zdravja. No, vsak neuspeli poskus mi pa daje sporočilo, da nisem ok, da nisem fajn, da moje telo ne funkcionira kot bi moralo. Isto informacijo kot ostali svet. Tako, da se bo verjetno treba temu pokorit. Po drugi strani sem pa jezna, ker je na tem svetu ne vem koliko ljudi, ki se prehranjujejo še slabše kot jaz, ki ga serjejo še na vse druge možne načine, pa imajo kup otrok. Po možnosti takih, ki so jim odveč in zanje nimajo časa. Potem se pa vprašam, kje je pravica in zakaj jaz. Kaj sem komu naredila.
Pa saj vem, da je to popolnoma brezveze mlet, ker itak ne gre za kazen ali posledico nečesa, ampak za golo j e b e n o naključje. Za kurčevo naključje, na katero itak nimam vpliva. In ničesar ne morem narediti, da to spremenim! Tudi če vložim vso svojo energijo in moč, mi to ne garantira uspeha. Vidite in tega me je strah. Da bom dala vse, pa vseeno ne bo nič iz tega. Potem pa ne bom imela več česa dati. Kaj bom pa potem? Ampak verjetno moram enkrat narediti tudi to, da si ne bom kdaj očitala, da nisem naredila vsega. Ampak za ceno česa? Sebe? A bom potem to še sploh jaz?
Tole je nastalo, ker sem jezna. Bom objavila, ker sem dolgo pisala, pa še sodelavka me je dvakrat zmotila. Verjetno je brez repa in glave, zato se ne preveč ozirat na ta post, poleg tega sem mogla pa samo nekje to vrečt ven. Saj veste, da ne dobim čira na želodcu.
Zdaj moram pa res nehat jamrat, da vas vseh ne zamorim. Čisto sem popustila. Naši cvetki marjetki sploh nisem zaželela uspešne punkcije, pa Mlinčki ne uspešnega UZja. Lepo opravita.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.