Punce drage!
Najprej čudovite novice: z možekom sva bila v torek na nuhalni pri Pušenjaku. Baje bo punčka!
Ime imava izbrano že nekaj let (ja, to je tudi možno,
) in sicer Ela Nora. Za 13t je kar velika, na zgornji meji, tako da zna prikukat na svet kaj prej kot 23. aprila. Vsi testi so ok, je rekel, da niti nima smisla, da grem še delat tisti krvni četvorni presejalni test, ker gre za iste kromosomske bolezni in če bi kaj bilo, bi že UZ pokazal.
Videla sva vse: nosek, ustnice, rokice in nogice, rebra, možgane ... noro, zares pravi čudež, ko vidiš, kako raste življenje. Je rekel Pušenjak, da se pri meni resnično zelo dobro vidi. Gotovo je bila kaj kriva polna luna.
V glavnem hematoma ni več, ovoji še niso čisto priraščeni k maternici, toda pravi, da je to do 16t normalno. Morava pa še vedno abstinirati, tako da sva sedaj že skoraj 2 meseca brez seksa. Glede na najin prejšnji tempo sem kar presenečena, da niti ni tako hudo
.
Kar se tiče, kdaj povedati v službi in svojcem, sem jaz imela sledečo taktiko: V četrtek sva naredila test in izvedela, da sem noseča, v petek sva bila na obisku pri moji familiji in vsem raztrobila. Ker se je potem v roku enega tedna zakompliciralo, sem čez 14 dni javila tudi v službi, ker bi morala priti iz poročnega potovanja (ki ga seveda ni bilo). V glavnem moja teorija je sledeča: Zakaj ne bi povedale takoj, ko izvemo in tega čudovitega veselja delile s celim svetom?! Če bo pa šlo kaj narobe, pa nas bo cel svet tolažil. Če čakamo, moramo zadrževati tako lepe občutke in potem žalost, če gre kaj narobe, v nasprotnem primeru pa lahko tako pozitivne kot negativne občutke delimo z drugimi in to vedno pomaga. Zato sem jaz za to, da se pove TAKOJ! Pri meni se je super obneslo in takšna gofljica kot sem tako ne bi niti en dan vzdržala, da ne bi vsem naokoli povedala, kako sem srečna, ker sem noseča. Seveda je pa to stvar vsake posameznice ...
Jaz se do tretjega meseca nisem zredila niti kilograma, toda sumim, da sem kakšne pol kg pridobila v zadnjih 14 dneh, saj se mi že kar pozna trebušček. Moj pravi, da imam celo boljšo postavo kot prej, ko nisem bila noseča. Svašta.
Očitno mi bolniška ugaja. Mislim, da do četrtega meseca ni nobene panike, če ni nobenega kilograma gor, saj tako večinoma gre v rito in na boke, ne pa v ta mičkenega, ki ga ni še nič prav skupaj. Bomo pa zato morale paziti sedaj v drugem trimesečju, še posebej pa v tretjem, ko se znajo kile kar nabirati. Jaz se absolutno ne mislim porediti, nikakor več kot 10kg. Sestra se je pri prvi nosečnosti zredila za 14 kg, predvsem pa potem pri dojenju in ima še danes 20 kg preveč. Se jih od takrat sploh ne more rešiti. Ne hvala za debelost. Mislim, da gre samo za samodisciplino in da nosečnost ne sme biti razlog za nažiranje in prenajedanje.
Imejte se lepo, pa se drug teden slišimo. Aja za seznam: rojstni dan imam 30. avgust, naslednji pregled pri G pa 3. 11.
Čao čao,
NenaLena