IZVIRNO SPOROČILO: snorlax
Tako da (brez zamere), ampak tole se meni zdi grozna terapija.
Jaz sem bolj privrženka Skuštrankine (mehke) vzgoje.
Snorlax, če ima slabo izkušnjo, potem seveda tega ne smeš delat. Pri nas to pali, je pa res, da smo to delali že takoj od začetka. pa tega ne naredim na grd način (razen izjemoma), ampak probam mirno, skulirano rečt, da tega pa jaz ne morem poslušat, da me bolijo ušesa itd. in da naj gre v svojo sobo, dokler se ne pomiri. Da bi jo zapirala v sobo brez igračk, se mi ne zdi potrebno; če se neha dret, je moj cilj dosežen, pa tudi če se je nehala zato, ker se je zaigrala.
Ko smo to parkrat naredili, je Š ob kakem takem izpadu kar sama rekla: Grem v svojo sobo. In potem pride nazaj sama, včasih grem jaz tja ... Kadar dretje traja dolgo, grem ponavadi vmes malo probat, če bi se jo že dalo potolažit. Ponavadi upšorabim čustveni pristop: Se prideš pocarklat? al pa A bova prijateljici (to je njena fora iz vrtca, ki ji je všeč in pali). In če je že dovolj skulirana, se mi vsede v naročje in se potem do konca potolaži, če pa še ni, pa rečem, da grem še malo ven in da pridem nazaj. In potem spet uporabim isti pristop.
Ampak to pali pri Š. T se mi zdi malo bolj zakompliciran, pa mogoče niti ne zato, ker bi bil toliko drugačen, ampak zato, ker je pač drugi. Ker smo pač do zdaj večinoma špelo prosili, če mu lahko pusti igračo (recimo če sta se cufala za kaj), ker je še mali in ne razume .... Zdaj se je seveda navadil, da je večinoma (al pa velikokrat) obveljala njegova (čeprav sem se trudila speljat tud kako drugače, ampak vedno ne gre). No, zdaj razume že čisto vse in zdaj pa že ne pustimo več, da obvelja njegova. Jepa že v prvi fazi trme, tudi užaljen že zna biti, ampak opažam, da kadar ve, da je naredil narobe, se samo obrne stran, malo čmevka, ko da je žalosten, ampak dere se pa ne.