Kaj si mislil povedati v odebeljenem tekstu, ne razumem dobro.

Toliko kot je "potrebno", da sprejmemo t.i. napake in slabosti partnerja, toliko je potrebne tudi pripravljenosti, da delamo na lastnih in partnerjevih napakah. Nepotrebno se mi zdi posplosevanje, tak pac je, takega sprejemam, ne bo se spremenil in tudi jaz se ne bom.

Ce sem sama, delam na sebi, se ucim, delam nove napake in nove poskuse. Vcasih bolj, drugic manj uspesno, vcasih brcnem v temo, mi gre pocasi, mi gre hitro...skratka, spreminjam se. Ne vidim potrebe po zanikanju teh sprememb, moje zelje po rasti (ali padcu ), ko sem s partnerjem. To se mi zdi blokada, to splosno prepricanje, da me partner mora sprejeti, z vsemi napakami vred. Ja, fajn je, da me sprejme, se bolj fajn pa je, da mi pomaga narediti korak...ali pa mi samo nastavi ogledalo.

Jap, cisto mozno.... se strinjam

A opazis kako sem prijazna?



_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Da.
Pri meni je bilo se vedno tako, iz vedra neba. No, enkrat je dezevalo .

Ceprav se niti vmes ne trudim, vsaj tak obcutek imam. Lahko me pa vara.

Prevec .

OK, razumem, mislite na načelo, da moraš najprej ljubiti sebe, da bi lahko ljubil drugega. Kar ni isto kot tisto o čemer jaz govorim.

Pa je nujno ljubezen posledica let in izkusenj? 
Ne vidim možnosti, da bi za ljubezen bila dovolj izpolnjenost le teh dveh pogojev. Leta niso pogoj niti za to, da človek dozori, kaj šele da spozna ljubezen. Če že posplošujemo.

In mislim, da v prvem postu nisem govoril o izpolnjevanju potreb temveč izpolnjevanju pričakovanj s strani partnerja.  

Se opravicujem za smetenje - vnaprej.

BTW: ta reklama o serviserjih za Colta na desno... meni zgleda kot, da si ga tip na roko mece...
Mogoce bo pa zato "obiskov pri serviserju bolj malo"  in "posebno ugodni pogoji"

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Se enkrat citiram, sori, ampak bolj pocasi mislim.

Recimo da sprejmem tvoje napake, da si tak kot si, da si recimo kocka , 100x100x100 in se meni zdi, da je pa zadnji 100 malo prevec in bi bilo bolje zate, da bi bil 95? Kako se bos spremenil, kako te bom izoblikovala, ce sem tvoje mere sprejela? Ce recem ok, tak si in tocno takega te sprejmem. Od kje bos dobil impulz, da bi lahko delal na eni dimenziji, da bi jo lahko izpilil in oplemenitil?

Kaj pa so pricakovanja, ki jih gojim do partnerja drugega, kot izpolnjevanje mojih potreb?

Pricakujem, da me spostujes. To je moja potreba po spostovanju.
Pricakujem, da mi pripravis vecerjo. To je moja potreba po pozornosti.
Pricakujem, da mi zapojes. To je moja potreba po veselju.

Obstaja pricakovanje, ki ne vkljucuje tudi moje potrebe?

Se strinjam.

Kaj pa vam, v vasih letih, koliko se vam zdi, da ste zreli? In koliko mislite,da ze poznate ljubezen? In koliko jo boste se spoznali do smrti? Kaj mislite?

Zdi se mi da popolnoma razumeš.

In partner te sprejema kot kompletno osebnost, z napakami vred. Te so del tebe, težko da bi jih lahko ločil in sprejemal samo tvoj pozivitni del. Mislim, da bi to že bila pogojna ljubezen.

Aha, ok, potem sem razumela.

Ampak to sprejemanje-a vkljucuje samo sprejemanje napak, status quo, ali je v njem tudi zelja po spremembi, sprejemanje spremembe?

Glede potreb - če gledamo s tega zornega kota potem lahko rečem, da je že sama prisotnost in obstoj partnerja potreba, ki smo jo zadovoljili. Prepričan pa sem, da boš našla vsaj eno pričakovanje s strani partnerja, ki ni povezano s tabo. Če ne drugje pa vsaj pri otrocih.

Mislim, da sem na dobri poti spoznavanje bistva ljubezni nasloh. Do partnerja, do sočloveka, nenazadnje do sebe.

Ki je...?

Zavedaš se slabosti partnerja, ne obsojaš pa zaradi tega njegove osebnosti. Kar te jezi, imaš potrebo spremeniti ali ne? Razen, če se s to jezo filaš.

Onaj koji vidi srcem, ne trebaju mu oči...

Ne vem, ce je potrebno, da me jezi.

Recimo, da ga veckrat boli glava, ali pa mene, saj je vseeno.
Recimo, da cele vecere presedim pred PC-jem. No, to je dejstvo, ni treba, da je recimo .
In pri sebi vem, da to ni dobro, da me v tem trenutku na zacetku omenjena glava ne boli, me pa skelijo lopatice. Pri sebi vem, da je to tudi v veliki meri od tega posedanja in tipkanja. Danes ne naredim nic, jutri tudi ne, vmes pa jamram, kako me bolijo. Partner sprejme moje skelenje....cez tri dni mi pa pove, da je ze cas, da se premigam. To je impulz za spremembo. Zakaj bi bil pogojen iz jeze? Osnove zdravega zivljenja, malo premigaj rit . Lahko ga pa z jezo sprejmem, oba konca sta mogoce, ceprav ne verjamem, da je jeza nujna in dobra popotnica spremembi.

Ah, malo sem zabluzila.

Aha.

Samo velika vecina ljudi ima oci...Zakaj bi nam jih narava dala, ce so nepotrebne?

Zakaj spet izkljuciti en del sebe, da bi pokazali, da imamo srce?
Zakaj izkljuciti zeljo po spremembi, da bi pokazali, da smo sposobni sprejemati dano?

Dokler bomo zanikali en del...ne bomo sposobni sprejeti celote.

Tole spoznavanje bistva ljubezni je zelo podobno spoznavanju bistva življenja. Sam se sprašujem kaj bi naj to bilo. V bistvu univerzalnega odgovora ni. Včasih se odgovor vsiljuje sam po sebi, ko pogledaš v nebo, vdihneš zrak in milino svežega jutra, začutiš veter v laseh, objem sonca na ramenih... vidiš prstek svoje najdražje, pogled izpod obrvi svoje hčerkice, prijem roke svojega sina... objem prijatelja, poljub brata, nasmešek sestre... Kratko je življenje, da bi ga lahko v nedogled qrcali. In krut je svet, da si ga ne bi imel potrebe polepšati.

Tisto je bilo v prenesem. Sestro, ajmo ovako.

Očima se gleda, srcem se vidi.

Bistvo je v tebi.

Ampak ce je bistvo v tebi, zakaj potem srce?

Srca niti ne cutim...cutim pa tisto nekaj, vcasih...ampak ne vem kje, tezko opisem.

Mič, bigaJe, ni fer takole dialogizirama (pazi ta izraz) na javnem forumu.

Aha, ok.
Danes imam cisto prevec filozofskih vprasanj.
Preskoci, pa kdaj drugic.

Bakfark, si ti zadnje čase malo posebno navdihnjem s posebnimi, točno določenimi temami?

Berem tvoje teme in poizkušam ugotviti ozadje.....


_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore