morda je med vami katera, ki je bila noseča pri 40-ih. kako je prenesla nosečnost in kako nekateri gledate na tako pozno nosečnost. Ker sem sva vnovi vezi  (par let)  nama otroci že počasi zapuščajo in sva si zaželela nekaj na frišen.

Super, za otroka bosta sama skrbela, ne obremenjujta s z okolico. Meni je to prav všeč, otok bo pa itak verjetno imel več od vaju, ker predvidevam, da imata rešen finančne, materialne... skrbi.

Veselo na delo.

Če se vama da in če imate pogoje, zakaj pa ne. Samo moraš imeti še vedno dovolj mladostniške energije, to je pa itak jasno, ane? Pa fajn je, če jo ima mož tudi, samo on pa ne preveč, je bolje, če mu je že malo opešala. Da je potem več doma.

< Sporočilo je popravil Mišni -- 22.8.2008 12:00:15 >

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Jaz pa nisem za tako nosečnost. Ne me razumet, da tebe sedaj odvračam od tega ampak samo povem svoj pogled. Če sta se odločila ZA je to itak vajina stvar.
Jaz verjetno pri 40 ne bi bila več noseča -- saj je res, da to še ni veliko let, ampak kaj kmalu jih bo 50, takrat bo pa otrok šele začel z pravimi adrenalinskimi podvigi.  A ste pripravljeni še pri 55 -tih hodit na govorilne, pa ko so ženske v meni je pa otrok v puberteti - mislim , da je to težko za oba. In zadnjič mi je ena pediatrinja rekla, da taki otroci nimajo mame ampak dve stari mami, če bi bila tvoja mama ali tašča še živa. Velika medgeneracijska razlika. Saj pravim, sedaj in nosečnost ni problem, kaj pa čez 20 let? Samo tolk, odgovor na vprašanje.

če se počutiš mladostno,to ti sama veš.Zakaj pa ne.Saj ene imajo pa dost prej otroke,pa so zmozgane,pa zgarane,huje kot ene 50 letnice.
Kar pogumno

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

ti kar pogumno,poznam eno ko je zanosila pri 41 in že rodila in se počuti in zgleda kot najstnica,kljub temu da ima že 10-letnega divjaka:)

To je stvar vsakega posameznika. Zakaj pa ne, če se čutiš dovolj sposobna, hvala bogu. Ko sem jaz bila noseča je z mano v bolnici ležala gospa, stara 46 let in nosila takrat dvojčka. No in sedaj ko jo kdaj srečam jo je prav lutno pogledat, kako je polna energije zraven dveh pupik.

Ti sam pozitivno glej in vse bo ok! Pa veliko sreče ti želim!!!

Tudi mene ne narobe razumeti....

Prvega otroka sem imela pri 20.letih, drugega pri 28. in tretjega pri 32.
Vsi so živi in zdravi. Zdaj sem stara 43 in si blazno želim še enega otroka, čeprav sem pri prvem mislila, da moči nimam več.

Zdaj, ko imam popolnoma vse urejeno, lahko z otrokom uživam i se ga samo veselim.

V življenju moraš imeti cilj in smisel. Če se ukvarjaš z otrokom, vnuki.....kuhaš, hodiš na govorilne, rišeš in računaš, hodiš pogosto na izlete in kuhaš marmelade in potice.......

je svet in življenje veliko ljepši.

Gledati TV in španske nadaljevanke, hoditi v toplice in zdraviti revmo, pa še povrh razmišljati, kako ti mena greni življenje, izogibanje seksu......je katastrofa in ubijalsko življenje.....

Če si želiš, imej otroka in uživaj z njim. Ne oziraj se na okolico in naj vsak živi tako, kot sam misli, da je treba živeti.

Če ženska ima otroka pri 40.letih, je dokazano, da je to pozitivno za njeno zdravlje, hormonsko ravnovesje....Dokazano, da je rak v teh primerih redkost in izjema....
Polno dojenje pri teh letih, veselje ob dojenčku in zdrava spolnost = vstopnica za zdravlje brez rakavih obolenj.  Otroka bolj razumeš, se mu več posvetiš in ne rabiš posvetovalnic.
Če se otroku na ta način posvetiš, sem prepričana, da bo težko izbral pot odvisnosti, saj si že dovolj zrela in nikakor ga ne boš zanemarjala. V očeh boš točno prebrala, kaj misli in kaj hoče.

Pa srečno!!!

Zakaj pa ne. Če se vidva za to odločita, naj vaju okolica ne zanima. Mojca sestrična ima punco pri 40 in jo je prav pomladila. 

_____________________________

Danes je tvoj dan, izkoristi ga maksimalno...

Mič II, zakaj pa naj bi bil otok ljudi, ki so stari 40 let igrača?!

Ne razumi mojega mnenja, kot napad, ampak a je otrok 20-letne odvisnice ali alkoholičarke ali težke bolnice... bolj zdrav ali srečen? Da ne govorim o odvisnicah, ki praviloma rodijo zahirane otroke z nizko porodno težo, z okvarami živčevja, ki imajo že kmalu po prvem vdihu abstinenčno krizo zaradi materinega jemanja drog...
Kaj vse morajo dati v življenju skozi... /verjemi, sem delala v razvojnem oddelku/.

Ne mi rečt, da ima  mati pri 40-ih otroka za igračko, lahko tudi, ampak še vedno bolje 10 arzvajenih otrok na svetu več, kot pa le en prizadet zaradi zgoraj opisanega.

Anonimna, verjamem da z vso odgovornostjo razmišljata o otroku, prav je, da glede na svojo starost pač poskrbiš za dodatne preglede v nosečnosti...

Srečno!!! In kmalu nam sporoči, kaj dogaja.

Če si želita imet otroka, ga imejta! Mora pa bit to želja po otroku, ne pa želja zato, ker se nič drugega dovolj zanimivega ne dogaja v življnju in se z otroci tako fino da zapolnit čas - po moje je to mislila mič (če nisi, me popravi, okidoki? ). Čeprav se stirnjam, da je tudi to boljše kot pa zafiksan novorojenček, to itak! Na drogi pač baje ne moreš mislit nanikogar in na nič drugega, razen na naslednji fiks...

Problem je po moje kasneje, ko otroci odrastejo in so stari 20 let, ti jih maš pa že čez 60 in težko folgaš. Ampak zdaj živimo ljudje vse dlje in tudi pri 60ih si lahko čisto fit. Sama sicer nameravam imet otroke prej, nekak do 36 recimo, če bi me ravno nekdo za cifro vprašal. Tudi mi je všeč, če so blizu skupaj, ker so tako bolj navezani in ko malo zrastejo, zrastejo vsi skupaj in jih lahko vse skup daš kaki babici kako soboto in imaš končno malo več časa še za partnerja.  Če pa bi se nama zgodilo kasneje, da bi nenačrtovano zanosila, pa ne bi šla delat splava in bi imela še tistega za čez, če bi bile seveda ostale možnosti dane (zdravje, kolikortoliko finance...)

Verjamem pa, da je drugače, če imaš novega partnerja, s katerim še nisi imel družine - sploh če sta oba družinska človeka - si pač želita ustvarit še svojo družino - in s tem ni nič narobe! Če sta oba za, si to želita, sta zdrava in imata dovolj energije še za enega - go for it!

Narobe se mi zdi samo to, da človek vidi edini smisel v otrocih - ker ti odrastejo, on pa ostane sam in prazen. in potem se obesi na vnuke, kar ni nujno všeč njegovim otrokom in na koncu zaradi posesivnosti zgubi ene in druge - ali pa jih ne zgubi, pa živijo v eni čudni nezdravi skupnosti, kjer ima otrok po 2 mami in 2 očeta...

Jaz bom pa povedala primer moje mame: jaz sem se pri 22 odselila od doma (mene je mama imela pri 19) s prvim možem in kasneje po ločitvi ni imela več otrok. Pri svojih 35 je spoznala krasnega fanta, s katerim je še danes. Pri 41 je zvedela da je noseča. Šok! Za vse nas. Ona sicer dela v državni firmi (materialistično je priskrbljena), svoje stanovanje ima, avto ima, prostor za dojenčka ima ...vse super! Problem je vseeno nastal, ker je ona komaj začela živet kot je temu sama rekla. Neodvisna je bila od drugih, s fantom sta se videvala mogoče parkrat na teden (tko jima je pasalo) zarad obveznosti v službi in pa zaradi svojega interesa. Hodila je s kolegicami na kavo, tam pa tam so imele kar pidžama party pri njej doma...mislim...moja mama je bila vedno bolj "tinajdžerska" kot jaz. Vseeno se je vedno držala reda kar se tiče posla in drugih stvari. Glavno..ko je zvedela da je noseča, je najprej pomislila na to, da bo mogla naslednjih 20 let spet imeti neko "breme" in vse to kar si je "ustvarila" bo padlo v vodo-no ne bi glih padlo v vodo, le neko kot sem rekla odgovornost bi si nakopala sebi in fantu, ker roko na srce celih 22 let me je gledala in končno znebila-bolj grobo rečeno, vendar vseeno. Odselila sem se pa povsem zaradi tega ker bi si rada ustvarila svojo družino s fantom s katerim bi živela in hvala bogu danes sem stara skoraj 26 in sem živim še vedno z njim. No, takoj ko je pa pomislila, da bi bila babica je pa vriskala in vpila, da je zdej pa že skrajni čas! Nato smo se vsi trije usedli in pogovorili, čeprav sem hotla, da se o tem pogovorita sama, je vztrajala, da moram biti prisotna in povedati svoje mnenje. Glavno, po dolgem pogovoru z nama (jaz in njen fant sva bila na tem da obdrži otoka) no, jaz sem si vedno želela brata ali sestro ki je nikdar nisem imela. Njen fant še tudi od prej ni imel otrok in si ga je želel, pa tudi njej je na čelu pisalo, da si ga po eni strani želi.  Po kakšnem tednu razmisleka je povedala da bo otroka obdržala in da se bo pač odpovedala tisti svobodi katero je imela "kratek" čas-njen fant se bo preselil k njej in da bo začelo navo družinsko življenje-jovo na novo. Uredu! Če sta se tko odločila tudi prav. Vendar sem nekje v mojih "malih možganih" vedela, kaj to pomeni zanjo, ker jo dodobra poznam. Tko srečna kot je bila teh 5 let "svobode" je še nisem videla nikoli.
Naslednja njena 2 meseca nosečnosti je kar dodobra prenesla in še enkrat povem-je potem nisem več videla od srca nasmejati. Enostavno se mi je zdelo da ni srečna in pika in to sem ji tudi povedala, čeprav je trdila drugače.Ko je bila v tretjem mesecu pa šok! Imela je neko...kakosežereče neko tvorbo joj ne vem kako se reče na maternici in ji lahko ful škoduje. Enostavno je mogla it na operacijo vse "odstrant-tudi maternico. To je sedaj že 3,5 let nazaj. Sedaj je vse tako, kot je bilo pred njeno nosečnostjo, z razliko v temu, da bo čez par dni postala babica.
S to zgodbo sem hotela enostavno povedati, da če se že odločiš za kaj takega, se moraš najprej vprašat koliko si ga res dejansko želiš, kakšno stanje imaš doma(materialno, z možem, s stanovanjem), plus tega je tveganje pri 40,41 veliko za dojenčkovo in tvoje zdravje. Odločitev bo pa vedno in samo tvoja.

Srečno! In odloči se po srcu in po pameti in posvetuj se s svojim ginekologom.

Sicer to nima veze z temo, ampak jaz sem iz tvojega posta razbrala samo eno: da je tvoji mami otrok breme. Če samo citiram ta stavek:

se strinjam po eni strani s tabo Mič II, po drugi pa tudi s tabo sinnerka.

Sej odkrito povedano, ne vemo kaj je prav, je tko?
Po moje je odvisno od več stvari in od vsake ženske, ki se znajde v takšni situaciji.

saj rečem eno lahko otrok pomladi drugi pa spije vso energijo saj nimam nič proti temu a se starejpe ženske odločijo za dojenčka še nasprotno čestitam in kapo dol da si upajo ker to je velik zalogaj energije in če jim uspeva zelo lepo in fino no jaz si nebi upala

ah, punce. Imam prijateljico, ki je imela pri 38 prvega in pri 40 drugega in, ko sem jo spoznala, sem bila prepričana, da je mojih let. V resnici je pa 12 let starejša!

Ženska ima ogromno energije in se tudi zelo veliko ukvarja z obema otrokoma. Je pač tako prišlo, da je bolj pozno spoznala svojega moža in si je kasneje ustvarila družino. Meni se to res ne zdi nič takega "imeti pri 40-tih otroka" - seveda, če si ga želiš - ker pri čipkini zgodbi sem imela občutek, da si njena mama niti svojega prvega otroka ni želela  in ji je bil že ta neka "obveznost".