Draga Katjuša
!
te čisto razumem tule, ko je debata o dojenju oz.AM, Klara je moj prvi otroček, pa sem tudi jaz dala skozi malo poporodne depresije. Ko sva prišli domov in že v porodnišnici,nisem imela dosti svojega mleka, pristavljala sem jo skoz, bradavice sem imela čisto pogrižene,samo, da bi mleko prišlo in da bi ga bilo več. Pa ni šlo, še patronažna me je zasekirala, ko mi je rekla, da
zgublja na teži in naj začnem dodajat, počutila sem se čisto v podnu
Kako nisem sposobna poskrbet za svojo punčko in jokala kot dež, potem pa me je sestra pomirila in rekla, glej, pač ni, pristavljaj jo, kolikor imaš, potem pa dodaj.
Pa sem rabila kar kakšne tri tedne, da sem se pomirila s tem, pa je.
Še zdaj se včasih spomnim in si rečem, ne smem se sekirat, ker ne bo nič boljše, ravno tako bo zrasla kot ostali otročki in res, v mesecu dni je dobila 1 kg gor in to je to.
Glede telesnega stika pa ja-mene tudi moj cukrček
drži za prst, medtem ko se hraniva po flaški.
Glede IQ pa je men kar neki