Kako lahko to rečeš?
Pišuka, pri 18 letih vedeti, kaj bi v življenju rad počel, celo življenje?? Ne da bi se v tem sploh preizkusil, opravil kako prakso?
Jaz sem šele proti koncu študija ugotovila, da si ne želim delat v tistem poklicu, da mi je to kot neka nočna mora in je trajalo precej časa, da sem si upala sebi in drugim priznati, da tega ne bom delala, ampak bom iskala delo drugje. Hvala bogu ni nihče kompliciral, starši še najmanj.

ja ne vem, kaj naj ti rečem. to je moje mnenje. pri meni je bilo tako.
pri 18. se pa ja lahko opredeliš-če še ne veš-recimo družboslovje, naravoslovje.. ti leži bolj matematika ali biologija, jeziki, zgodovina...na temelju tega se potem odločaš, ne?
saj tudi ni konec sveta, če se pač nisi našla v tem poklicu, samo škoda, ker si furala do konca(zaradi časa mislim)-se zgodi, kaj češ- bolje ikad nego nikad . glavno, da ne vztrajaš pri nečem, česar ne maraš.

Jaz locim med brezposelnimi, to je tistimi, ki iscejo sluzbo in je nikakor ne najdejo in tistimi, ki so v fazi iskanja prve sluzbe ali menjanja, ali selitve (in podobni razlogi)  in pac lahko izbirajo. To je tista zdrava brezposlenost, ki je potrebuje vsaka ekonomija in se giblje okrog petih odstotkov aktivnega prebivalstva.

Zakaj tisti z izobrazbo ne sprejmejo sluzbe, ki ni v najblizjem radiju njihovega interesa in njihove izobrazbe, je pa razlicno. Eni si to lahko privoscijo (v financnem in casovnem smislu), eni pa se toliko cenijo kot L'Oreal.

Dvoumno.

Tocno tako je bilo tudi misljeno.

jaz še vedno ne vem kaj hočem v življenju  pa sem doštudirala pravzaprav samo še zaradi stopnje izobrazbe, da nisem vrgla stran toliko let študija

Take teme so vedno pihanje na dušo naši Kerensi, osebi z oš, napovprečno plačo, stanovanjem v stari Ljubljani, vd ženi lastnika taksija...

Jaz popolnoma razumem vsako, ki se je leta borila, učila in odrekala, z diplomo, da pač ne gre delat za šank. JAz tudi ne bi šla!

No v sili hudič muhe žre, tak da ne morem rečt nikoli...


Je pa res, da prav tako hočem službo z izzivom, btw. v tvoji službi bi crknla od dolgčasa... pa tudi za manj denarja...

In zakaj ne bi izbirala, ja itak, zat pa sm študirala, da imam več izbire.







_____________________________

You can't fix stupid.

Pihanje na dušo mi ni, vaša nisem, samo OŠ imam res, nadpovprečne plače nimam, stanovanje ni moje in nikomur nisem žena, še najmanj pa lastniku kakšnega taxija.   Bo?

Aja? Kaj pa če je ne boš nikoli dobila? Kaj boš pa potem? Doma? Pa Kerensa v kolikor vem, te ni vprašala za mnenje, če bi ti bilo v njeni službi dolgčas.. 



_____________________________

my little babygirl - moja največja sreča
-

No, še ena, kar se moje službe tiče (čeprav prvotno vprašanje s tem ni imelo nobene zveze)...

Ja, moja služba je po eni strani extremno dolgočasna. Med tednom sem tam dejansko samo na dežurstvu, ne na konkretnem delu. Efektivno delam cca. eno uro, vse ostalo se moram znajti, kaj bom počela, da ne zaspim. Sama sem, zato nimam s kom osebno čvekati, nimam s kom iti na čik pauzo in za povrh še ne smem zapustiti delovnega mesta za dalj kakor nekaj minut (npr. WC). KTV nimam, tako, da TV lahko gledam do cca. enih, potem pa ga lahko ugasnem. Pospravljati ni česa, ker je pospravljeno, Internet ti slej ko prej do*izdi (buljenje v ekran po 8 ur ni več moja domena) in ob branju knjige mi glava pade nanjo čisto mimogrede. Možnosti napredovanja sploh ni, ker je edino delovno mesto nad mano delovno mesto šefa. Pa še plača se viša po šefovi dobri volji. In težavne stranke so pika na i. Extremno dolgčas, res je.

Po drugi strani pa - službeno delam cca. eno uro, preostalih 7 ur počnem, kar želim. Plačana sem celih 8 ur - tudi takrat, ko serjem po RR. Glede na to, da nimam skoraj nobene odgovrnosti in glede na to, da nimam nobene izobrazbe, sem plačana še zelo dobro. Plače so točne in redne. Služba je stalna - nihče me ne meče na cesto. Sem pod streho in na udobnem stolu - poleti na hladnem pod klimo, pozimi ob centralnem ogrevanju. Ko in če mi zmanjka denarja, dobim akontacijo. Prosta sem točno takrat, ko želim biti. Z bolniškimi ni nobenih problemov. Za dopust ne potrebujem šefove odobritve - samo uskladim urnik z ostalimi, ne glede na mesec v letu. Kjerkoli v EU se znajdem s pokvarjenim avtom na cesti, mi ni potrebno klicati (in plačevati!) avtovleke. Stranke so z vseh vetrov, kar pomeni zveze na vseh koncih. In dela nikoli ne nosim domov. TAKIH služb pa, v končni fazi, spet ni veliko, sploh ne za človeka "moje sorte".

Ja, marsikomu bi bilo pri nas dolgčas. Vendar jaz akcijo poiščem na drugih področjih svojega življenja. V službo hodim (razen ob petkih in sobotah) prej počivat, kot delat. Izziv? Ne vem sicer, kakšnega si mislila, ampak v tem trenutku ga jaz na tem področju niti malo ne potrebujem.

Predvidevam, da se ti sploh nisi prijavila za sanjsko službo na tistem avstralskem otoku......

No way! Crknila bi od dolgčasa, pa če je še tako lepo.

kaj ni vajrlesa?

_____________________________

...vox populi...