Jaz imam samo enega na tem svetu in pet majhnih anglečkov... tako da lahko rečem, da so tehnične težave krive, da je moj škrat edinček... Želja je še vedno prisotna, da bi imeli še eno štručko, če vprašate škrata, bi rekel: ZDEJ TAKOJ :)
Se opazujem zadnje čase, ko zavestno ali ne, razmišljam, da se imamo super, da si lahko veliko privoščimo, da ni treba bit pozoren, kdaj bi mogli bit doma in kdaj se lahko potepamo in časa imamo vsi trije zase in za skupaj...sej verjetno je to res bolj zavestno opravičevanje in prepričevanje same sebe....kajti lovijo me leta, pa tudi strah je tako močno prisoten, da pa še enkrat ne bi preživela izgube...Vem pa tudi, da bom/bomo ok, če bo škrat edinček...

Vsak sam zase čuti..moje mnenje je, da si ne zapri vrata...in sčasoma boš videla....
srečno

_____________________________

srečna

Se strinjam, ampak ne posploševat ... tisti, ki imajo brate in sestre bi pa po večini bili raje edinci. Vedno je tako. Želiš si tisto, česar nimaš ali ne moreš imet. In ja, verjetno smo egoisti, samo jebi ga, so še hujše stvari na svetu. Ampak to je že druga debata. In razmišljanje, da, če nimaš dveh ali več otrok si pa takoj egoist. Torej, če nisi po standardih okolice, si že označen. Kdo si je to izmislil, lepo te prosim? Mogoče si za marsikoga ti egoistka, ker imaš 3 otroke?

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

aknela, tudi jaz ti bom povedala naravnost: življenje je egoistično drugače verjetno sploh ne bi preživeli.

in to, da nekdo ne more imeti niti enega otroka, nima veze z mojim razmišljanjem..kaj naj-zdaj imam še 5 otrok za tistega, ki jih ne more imeti?
pa naj mi ne zamerijo tiste, ki imajo težave z zanositvijo, ni bilo mišljeno kot napad ali nespoštovanje. samo ne maram tega narejenega svetohlinsstva, res ne.

Ne gre zato. v veliki meri je odvisno  od staršev. Če si starši pri večih otrocih izberejo enega, ki mu je ljubši, imajo velike možnosti, da se ti otroci ne bodo razumeli in bili celi život med seboj pokregani ali imeli min. odnose.
Seveda so izjeme in so otroci sami videli zmoto staršev in so zato med seboj v dobrih odnosih.
Če pa starši vodijo družino kot eno skupnost, brez privilegiranih otrok, da se trudijo držat ravnovesje med vsemi, potem imajo veliko možnost, da se bodo razumeli tudi kasneje. Če starši ne učimo otrok kaj pomeni imeti brtaca ali setrico, ne moremo pričakovati nekega pozitivnega odnosa med njimi.

Mene naša pupa kar nepraj sprašuje, kdaj bo dobila bratca ali sestrco, pa sem ji rekla, da ko bo v šoli....upam, da se nam bo uspelo opogumit do takrat...vem kako je men bilo hudo ko dolgo nisem dobila sestre, ko pa sem jo, sem bila presrečna.

Vedno sem govorila da bom imela samo enega. Pri 24 sem imela prvega otroka in sedaj pri 30 imam četrtega in že razmišljam oz. bolj moj mož kdaj bomo imeli petega. Malo me stiska zaradi zadnje nosečnosti in komplikacij okoli poroda, vendar je želja prevelika in bo peti sigurno na poti, ne še letos a drugo leto poleti pa se bova najbrž že spravila na delo.

U, melanija, vsa čast.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ugotavljam sledeče stanje:
- če nimaš otrok si skrajno egoističen ( ker so otroci oh in sploh)
- če imaš enega si egoističen ( ker jih nočeš imeti več ker - beri zgoraj)
- če imaš dva si zataknjen v star neumen ideal, da je treba imeti dva
  ( po možnosti par)
- če imaš tri je to sigurno samo zato, ker je to zdaj moderno
- če imaš štiri si itak čuden
- če jih imaš pet ali več se sumi na golo izkoriščanje države


Vsi tisti, ki imajo kakršnekoli zdravstvene težave so izvzeti iz tega razmišljanja.
Jaz sem zataknjena v star neumen ideal, imam dva in to par.




































Danes mi totalno mede!

Hahaha, sem ravno to razmišljala! ko igrica, kjer nikoli ne moreš zmagat .
ma, vse je ok: 0,1,2,3,5,10, "kolikor bog da"... kakor vam drago. vse ma + in -, tudi za družbo: starši z 1 otrokom več prinesejo v družbeni proračun, otroci staršev z več otroki, bojo pa kasneje več prinesli - pa se zgliha .

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

 naaajboljša doslej
mater mi egoistično

To koliko ima kdo otrok ali pa koliko si jih želi je povsem subjektivna izkušnja dveh posameznikov, ki sta si ali pa si nameravata ustvariti družino. Zato se mi zdi kakršnokoli obsojanje povsem nesmiselno, ker nikoli ne poznamo vseh faktorjev, ki so k temu privedli.

Pa konkretno moj primer, moj mož je edinec, ki je s tem čisto zadovoljen, nikoli ni imel potrebe po bratu ali sestri. Jaz imam brata, precej mlajšega, z njim sem bila celo življenje bolj kot ne nesrečna, vsaj tam do svojega 20 leta z njim nisem imela nobenega odnosa ali pa je ta mejil bolj na sovraštvo. V zadnjih letih sva odnos sicer normalizirala, ampak posebej blizu si nisva. Celo otroštvo sem se zaradi njega počutila prikrajšano, on je lahko vse, jaz nič. Posledično rezultat, oba z možem si želiva enega, samega, samcatega otroka. kot trenutno zgleda bomo še do tega težko prišli, pa v končni fazi ni važno. To ne pomeni, da če bi slučajno ratali dvojčki (ker jih pač v familiji imamo), da ne bi bili veseli, samo načrtno pa na drugem načeloma ne mislimo delat. No, bomo zdaj delali na prvem, očitno bo itak trajalo.

jaz sem si vedno želela, da bi imela dvojčka, tako bi že v prvo opravila

ma ne, full bi si želela še kakšnega otročka, ampak tako kot pravi lisička, tudi jaz nisem full materinski tip
in bi rada počela še kaj drugega..

ne vem, mogoče sem v neki čudni fazi, ko razmišljam kaj bi sploh rada v življenju oz. kakšno življenje bi rada živela..
pri prvem otroku nisem imela težav z odločitvijo, ker je bila želja predvsem čustvena..zdaj pa bolj razmišljam z glavo..
in to mi očitno ne gre najbolje

Ja, ali pa zaradi borne dediščine skregaš do konca življenja.  

Aha, vidim da je Petka tudi omenila kreganje zaradi dediščine. Res, osebno poznam par primerov, ko so se imeli bratje in sestre zelo radi, ko pa je prišlo do dediščine, v enem primeru ni bila ne vem kakšna, pa kreg in zamere in se še danes ne pogledajo. Žalostno, da bolj žalostno ne bi moglo biti.