No, samo da vam poročam še po pregledu: tahudo je res za mano, malo bom še krvavela, ampak lahko grem na potovanje in je vse ok. Sem vedela, da moja maternica lahko vse sama zrihta, hehe
.
Kar se
tiče, se nama ne mudi; razmišljam, da bi počakala na še eno potovanje v službi, ker je čez lužo in to baje ni ok za
(prej sem mislila, da pač ne bom šla, zdaj pa verjetno bom),pa da bom lahko še do poletja normalno delala, kar bi tudi bilo fajn in da lahko gremo na dopust,... No, bomo videli, zdaj itak še ne smeva nič naredit, ker moram it najprej po končani krvavitvi v laboratorij dat kri, da pogledajo, če ni več nič Hcg, ki ga ne sme bit, predno se karkoli ""zgodi". Očitno hočejo najini otroci vedet, da so popolnoma planirani, ne pa napol planirani
.
Sicer sem pa danes, ko sem šla od g., videla štorkljo in se spomnila na vas in ji rekla, da naj nese otročka nekomu, ki ga komaj čaka
. Pa danes sem videla 5 dawnovčkov! Še nikoli jih nisem toliko videla v enem dnevu (pa da niso bili skup, vsak posebej). In sem si rekla, da jih očitno moja podzavest opazi, ker mi hoče povedat, da je bil ta otročiček na žalost bolan. So bili vsi ful srčkani, vseeno si ga pa želim, ker bi tako malidve dobili veliko manj od mene, predvsem pa zato, ker navadno dawnovčki umrejo pred svojimi starši, mnogi celo že kot otroci - to bi bilo pa prehudo zame. Tako da je očitno tako že ok. Pa še ugotovila sva, da si v bistvu čisto res želiva še 3. otroka (prej sva se oba mal ustrašila, sva bila vesela, hkrati pa pri 3. že veš, kaj te čaka
, pa še mala razlika bi bila; ko sva se pogovarjala predno je ratal, sva bila za, pa hkrati si še nisva upala čist rečt: zdaj - verjetno nama bo zdaj lažje se čisto zares odločit
).
coccinela, jaz nisem verna, ampak dvomim pa, da smo edina bitja v vesolju, ker je preveliko in verjamem, da je večina stvari dobrih za nas, pa samo ne vemo, zakaj. To si razlagam s tem, ko pobiram deževnike/polže/... po dežju in jih nesem na drugi konec ceste. Deževnik seveda misli, da se mu dogaja nekaj najhujšega v življenju, da ga nekdo hoče pojest in ubit in je ves paničen in se zvija. Jaz pa mu v resnici hočem pomagat in zaradi mojega njemu zelo zoprnega posredovanja, ga čez pol minute ne zgazi avto ali kolo... PO moje se to tudi nam dogaja, pa pač samo ne vemo, da nam nekdo hoče pomagat, ker pač ne dojemamo celega sveta, ampak samo naš košček. Ne vem, če ti to kaj pomaga, ampak probat ni greh
.
Vsem želim lepo
, lahek porod, prijazne babice, razumevajočega moža/fanta/partnerja/whatever, kar pač mate
, da vam dojenje lepo steče in da uživate s svojimi novembrčki na polno!
Midva sva pa verjetno z novembrči zaključila, hehe, ni to moj mesec, zgleda.
< Sporočilo je popravil razgrajačka -- 18.3.2011 12:23:09 >