nena, moji možgani so trenutno v zelo slabem stanju, tako da ne vem, če sem ti že čestitala, nazaj pa ne grem gledat - torej: boljše 2x kot nikoli: čestitam (še enkrat?)
na atb in čisto brez zraka (astme...)
E tu, brutus?
v smislu "saj bo minilo do poroke"
haha,
kasija, do najine ziher

, ko si mrtev, se verjetno ne sekiraš za tuzemske bedarije in blesave ljudi, pa bilokdo da to bio

. no, tole ma da zrihtamo že precej prej, natančneje pred Svitovim rojstvom, ker si ne predstavljam bit par dni brez lubija par dni potem, ko bojo trije in en ne bo nič spal...
Naj ti dete spi ponoči! Haja, pusti mamico malo spat, bo potem boljše volje podnevi, se ti splača

.
Eno je reč in prepovedat drugo je kaj ljudje upoštevajo... Eni so pač trdovratni...
A lahko podpis?
CUKER- od kar so mi dala v porodnišnice za jest vse kar ne paše k diabetikom, tudi sama jem vse...tudi iz bele moke...in glej glej...niti 1x (razen na predbožičnem kosilu-ker sem pretiraval) se sladkor ni dvignil čez mejo...tako urejen sladkor k ma zdej ga nisem mela nikoli...en user posted image zame...
miami, jaz ugotavljam, da bolj kot se držim, slabše je. Kadar vem, da nisem ok, se namreč ful bolj držim, da bi s hrano not prinesla, pa ni nič boljše. Če jem čisto po njihovi dieti, potem imam VEDNO ketone in non stop sem lačna in zmatrana ko pes. mi pa zadnje čase cuker spet nekaj nagaja, pa sem mislila, da sem že vse pogruntala... Očitno ne

.
Nimam več pojma, kaj naj. Danes sem mela 2x čez mejo, pa sem sama kuhala in točno vem, kaj sem dala not, nič prepovedanega, moka je bila samo polnozrnata, vse po propisih, nisem se najedla do sitega (to že vem, da ne smem), še na sprehod sem šla... mah, sem bila tako žalostna, da niti en k* dan ne mine brez nekih problemov.
Jutri imam g. in že vidim, da bo mali mel še vedno prevelik buši - kaj pa naj, če ga ma že skoz, shujšal ziher ni...
Ma, po pravici povedano,
tako komaj čakala pa še nikoli nisem, vedno je bil zadnji mesec nekak najlepši, zdaj pa je ubitačen! Zmatrana sem, vse mi je težko, za stvari, ki jih naredim z levo roko, usput, se moram ful matrat (recimo naredit eno ušivo torto za rd mojemu očetu, ki ga mam ful rada, smo pri njem na obisku, skratka - nič takega... pa sem jo pacala celo popoldne, prerisat par krojev in izrezat - cela procedura! itd itd... z malima se sploh ne grem ne vem kaj igrat, ker mi glavo raznese, ko se dereta (od veselja), pa non stop mi je slabo za pop*), neproduktivna sem, cuker mi skače, čeprav se res trudim s hrano (recimo nekaj, kar ni prepovedano in kar sem že vsaj 10x jedla, pa je bilo ok, mi nabije cuker - mislim wtf???) in danes sem šla na sprehod, da bi bilo boljše, pa me je začelo spet hudičevo bolet...
nočem slabega temu otroku, pa karkoli naredim, je narobe... Grrrrr!!! Nočem se vdat in to itak ne pride v poštev, ampak po pravici povedano, ne vem več, kam naprej. Saj se bom sestavila oz. se že sestavljam, samo danes je bil res blesav dan (pa je bil še boljši med zadnjimi dnevi

). In jutri bo en ful naporen... Ufa!
Res sem si želela, da bi en sam teden te nosečnosti minil brez nekih pretiranih problemov, brez novih bolezni, brez sekiranja, brez pretresov, brez zdravnikov... Saj jih je 40, madona, no! In želim si samo en teden! Ko ni treba nič! Pa nikako da dođem do tega! No, saj mam še par tednov, samo zdaj bom mela preglede, pa tudi če bi bilo vse tipitopi...
Aja, pa tam, kjer se mi je prejšnijč pojavil zoster, se mi spet delajo ene take pikice... Ful podobne... niti nisem opazila zadnje dni, ker je bilo vsega toliko... Ampak ne zginejo in so zoprne (bolijo). Tak da... I really really want out! In potem se v takih trenutkih nate spravijo s svojim egoizmom še ljudje, ki jih imaš rad in imaš res vsega poln kufer. Da ne bom samo jamrala: saj ne rečem -
imam ljudi, ki mi stojijo ob strani (lubi, prijateljice, oče, pa tamali me mata tudi radi, saj nimata izbire, če sem pa mami

) in vem, da što ne ubije, jača... Samo vseeno. Mam počasi poln kufer. Sem upala, da bo do novega leta vse to že za mano, pa se še kar vleče in vleče in en kup zunanjih dejavnikov nama onemogoča, da bi lahko končno potegnila črto (recimo vreme

- mora glih jutri snežit v višinah??!!)
coccinella, tako je, med operacijo ga ven naženejo, pa mu potem otročička prinesejo za kengurujčkat, medtem pa tebe zašijejo.
PS:
sorry, k jamram, samo lubi me bo mel po moje enkrat dost, ker mu skoz neki jokam (dobesedno, pa še tečna sem, pa od otrok včasih samo bežim, tudi dobesedno...) zadnje čase

. (obljubim, da bo boljše po porodu

). Ampak kot pravi Jordan: "It's not how hard you try along the way - it's having something inside you to finish it!" In pa: "You can knock me down but I get up again - you can never ever keep me down!" moji najljubši

.
Navsezadnje:
- še par dni in Svit uradno ne bo več nedonošenček. In zakaj bi se morali popadki spet začet ravno zdaj v teh par dneh? na koncu ga bomo pa še čakali
- Danes se probam spet lepo naspat in mogoče bo jutri cuker spet ok - navsezadnje ni tako zelo grozno visok - polovico vrednosti danes je bilo ok, celo zelo ok, polovica je bila nad 7. Če ne bo ok, lahko še vedno grem že prej še na diabetološko, sicer jo imam pa že 3.1. Bom odnesla s sabo rezultate svoji g., da bo pogledala, kaj si misli.
- Kar se moje familije tiče: s polovico (fotr, sestra) itak nimam problemov, druge pol pa ko j*

. Ni vredno, res ne. Težko se je to prepričat, ampak navsezadnje kaj dosti vpliva itak nimam. Poizkusila sem se zmenit, če ne gre, bom rešila drugače in bomo že preživeli tudi par dni sami, da bo lubi zrihtal in preselil zadeve, da bo mir in konec vsega sranja, mogoče bo dete celo kaj spalo in mogoče ne bom tako zmatrana kot pri prvih dveh.
- Darila imam že zavita, tako da mi do konca leta dejansko ni nič več tako nujno treba; torto in juho imajo skuhano za jutri (otroke bo dedi pazil medtem, ko naju ne bo), jutri bo res precej letanja, ampak tatežje zadeve bo itak lubi naredil.
- Pikice ne bojo zoster, če bi pa bil, se bo pa lepo umiril, ko pridem k sebi.
- Vse ostale bolezni (astma, recimo), ki mi trenutno grenijo življenje, pa se bojo tudi pobrale, od koder so pač prišle, ker jih mam poln kufer.
- Januarja bom mela še par dni, ko bosta punci lepo zdravi v vrtcu, da si v miru dop. spočijem ušesa, mogoče ju bo kdaj še lubi peljal v vrtec, da mi ne bo nikamor treba in bom lepo v miru sešila enega pajacka temu mojemu srčku in se v miru pripravila nanj. In vse bo ok. Samo da pridem do tega januarja

.
- Če bo pred rojstvom ratalo preselit zadeve, super, če ne, pa pač potem, svet se zato ne bo podrl.
Ok plan?

No, držite mi pesti jutri - za pregled, za to, da mi ne bi vožnja in dirkanje spet sprožilo popadkov (čeprav zadnjič ni bila vožnja kriva, ampak selitev), pa da rata vsaj kaj zrihtat.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/