Aja, to sem pa še pozabla napisat: Saj finta je v tem, da ni problem met malega dojenčka (magar vse tja do 40-ega. leta). Fora je v tem, da si pa vseeno ne predstavljam, da bom imela Abrahama, otrok pa bi recimo bil še v OŠ. No, s tem izzvemam tiste, ki imajo težave z zanositvijo in potem šele s pomočjo medicine ali posvojitvijo dobijo otroka seveda kasneje in so tudi starejše.

Saj jaz bi načeloma tut rodila verjetno še pri 38-ih, če bi se tako odločla in če bi ratalo... Samo ta otrok potem raste in jaz postajam starejša in že iz tega vidika vseeno ne bi načrtovala prvega otroka veliko PO 30-em letu.

Moram povedat, da že zdaj, ko bom 33 opažam, da bi mogoče vseeno bila bolj flegmatična in bolj polna energije, če bi imela otroka pri 25-ih. To govorim zase, ne pavšalno za vse. Vseeno opažam, da sem zrelejša, mogoče preveč preudarna in posledično preveč v skrbeh za otroka, hišo, službo... Preveč resno že razmišljam in imam premalo tistega "otroka v sebi" (ne dobesedno, hehe). Morda bi bila bolj flegmatična, če bi rodila vsaj 5 let prej.
In iz tega vidika potem vidim, da ko bo otrok najbolj potreben moje vzgoje v najstništvu, bom jaz že kr precej stara... Vseeno pa še ne bom 50 in pri 50-ih se res ne vidim z OŠ otrokom. Ampak to sem jaz in to je moje mnenje in se nanaša torej na to, da zanosiš normalno, brez težav in z načrtovanjem.
Verjamem pa, da če bi imela zdr. težave in bi zaradi postopkov zanosila šele pri 38-ih, bi mi bilo pa čist vseeno koliko bo otrok star pri mojih 50-ih, ker bi bila srečna, da ga sploh imam.

podpis! Naj se še tako tolažimo, da pri 35+ nismo stare , naše telo se pač stara, jajčec zmanjkuje, biološka ura teče in ne glede na to kako skrbimo za svoje telo se to telo stara!!

Žal poznam nekaj sovrstnic, ki so imele pri 20 kakšnega zdravega (največkrat neplaniranega) otroka in nosečnost brez problemov, Sedaj pri 35+ pa ne morejo zanositi in tudi zdravljenja ne pomagajo (jajčec je pač zmanjkalo) ali pa imajo velike probleme v nosečnosti (spet so tu leta...)

Jaz sem sicer prvič rodila pri 32, pri 35 imela ss, pri 36 bom (če bo vse ok) drugič (zadnjič ) rodila. 
In ni mi žal, ampak glede na to, da sva z mojim skupaj že 10 let bi... če bi lahko vse ponovila z otroci začela kakšna 3 leta prej... tudi zaradi zdravstvenih problemov, ki jih imam v nosečnosti (tudi zaradi let).
In verjemite - diploma, stanovanje, zaposlitev za nedoločen čas... v današnjh časih bolj malo pomeni. Poleg tega se vse to da tudi o kakšnem otročku ali dveh

Ja, jaz tudi pravim, da predvsem moraš v sebi čutiti, da zdaj je pa čas za otroka ... ne gledat na starost ... recimo, zdaj sem v teh letih, bi bil pa čas ...če človeku ni do tega, se mi zdi brezveze. Res pa je, da te zna čas prehiteti, sploh nas ženske ...  
Problem, je, da pač se ne čutimo zrele za otroka ali pa nam enostavno še ni do tega, potem pa, ko pa začutimo to željo, bi pa seveda otroka takoj. Se pa zna takrat zakomplicirat in eni se resnično trudijo po par let brez uspeha. In ja, leta pa tečejo. Ampak tega pač ne moreš vedet vnaprej.
Tako da ... po občutku, ko začutiš željo, pa tudi, če je to šele po 30. letu ...
Jaz sem prvo rodila pri 27. letih, se mi zdi ravno prav ... dobro, mam pa spet včasih mešane občutke ... se mi zdi, da bi lahko malo več uživala, kaj več videla ... po drugi strani pa bi včasih bila rada še mlajša, se pravi, da bi že prej imela našo žabo ... hm. Skratka, v končni fazi se mi zdi kar prav tako kot je. Itak bova čez par let spet lahko kam sama šla ... zdaj sem spet noseča in ko bosta otroka tam okoli 10 let ali pa še manj, bova spet lahko šla kam potovat sama za kak teden, pa otroke pri babici pustila ... pa še ne bom stara 40. To se mi pa tud zdi fajn ... Saj pravim, kakor gledaš ...

Skratka, če si želiš otroka, delaj na tem in sem prepričana, da se boste imeli neizmerno fajn, ko boste 3!!!!

Drugače pa ... mi2 sva začela delat na otroku, ko sem bila stara 26 let, pa se je prijelo šele v 7. poskusu ... sem pa že hotela mal paniko zganjat. Ker itak pričakuješ, da bo kar v prvo uspelo. No, zdaj v 2. je pa ratalo v 3. poskusu ... sem bila pa prav prijetno presenečena

Vso srečo, pa naj vama čim prej uspe, zdaj ko to načrtujeta in si želita!!! Kar pogumno!!!

Glede na stanje v družbi in tempo življenja je to čisto normalno.

Glej naprej kako in kaj bo, ne se ozirat preveč nazaj.

Good luck. Verjamem, da si se prav odločila


_____________________________

Zdaj sem mamica, jupiii.

Prvega sem imela pri 38,5 in drugega pri 40.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz pa lahko rečem, da sem z leti postala bolj mirna, potrpežljiva, ne vem kako napisati no: imam končno notranji mir. Verjemite, da do cirka 30 leta me je vleklo na vse strani, šola, podpiplomski, magisterij, jezikovni tečaji, itd....nonstop sem nekaj iskala...še sama ne vem kaj za boga. Skratka hvala bogu sem se potem po 30h umirila, in postala bolj strpna, prej sem bila bistveno bolj prepirljiva , zanimivo ne??????!!!!!
Sedaj se mi da stvari dopovedat, razumem in sprejmem tudi drugačna mnenja, prej pa sem bila približno kot osel !!! aj, aj, aj....tako, da sem se sama ocenila, da em zdaj primerna za mamo .

Jaz sem imela prvo pri 31, drugega pa pri 34. Ni bilo nobenih ovir.

Jaz sem imela prvega pri 28, drugega nameravam imeti pri 30 ali vsaj 31, če ne bo šlo drugače. Meni se starost od 25-28 zdi najprimernejša za začetek, to je ravno obdobje ko doštudiraš in si najdeš službo. Tam pri dvajsetih si sploh ne predstavljam kaj bi počela z otrokom, saj sem bla še čist otročja. Mislim da je za starševstvo potrebno mal dozoret. Eni prej drugi kasneje.

enako in ni  mi žal da sem se takrat odločla, uživala sem free life do 30 let, zares uživala, zdaj uživam pa z malima in sem jima totalno predana.

Glede na mojo izkušnjo, bi lahko rekla, da niti ne gre toliko za leta (30+) kot za to, da nikoli ne veš kaj ti je v življenju namenjeno.
Pri 27 sem rodila sina, ki je sicer bil nenačrtovan. Moj bi še čakal na lepše čase, pa sem se rekla, da v pri svojih letih ravno nimam več neke izbire. In kaj se je zgodilo kasneje? Po 3.letih delanja na novem sončku, nama na kliniki za neplodnost povejo, da je skoraj nemogoče da naravno zanosiva (porazen spermiogram). Po 3.embriotransferju sem sedaj ravno v 29.tednu nosečnosti, med otrokoma bo 6.let razlike.
Moje mnenje bi glede na moj primer bilo to, da je čisto vseeno, kdaj se par odloči, da bo imel otroka, je pa res, da če se stvari zakomplicirajo, nisi več stara 30 ali pa nekaj malega čez, ampak naenkrat 40...postopki trajajo, se vlečejo. Mene v postopkih sploh niso nič gledali, pa je trajalo tako dolgo, saj sem prvi postopek imela decembra 2009, drugega z zamrznjenčki aprila 2010, v marcu 2011 nov postopek s punkcijo, ki je bil hvala bogu uspešen. In leta tečejo...

Pri nama je bil prvi otrok nenačrtovan in sem rodila malo pred 30tim. Drugi pa bo čez 30 upam da pred 31. 

ehh, midva sva se pozno srečala - če bi jaz srečala mojega moža npr. 10 let prej, bi jih mela kakih 5

Še ena, ki je mela prvega pri 34, pred tem 1 ss, pri 35 spet en ss, zdaj pa upam, da srečno pridemo do konca marca 2012, ko bom 36. Večjih težav pri zanositvi nismo imeli, 2x v 3 krogu  in 2x v prvem poskusu. Tako da le pogumno, želim vama da čimprej zagledata in da bosta v starševstvu maximalno uživala

Prvega pri 31, ta drugo pri 33-ih.   Pa se mi zdi, da je blo tako najbolj prav.

_____________________________


Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm

Hehe, pa saj mata že par let staro pupo, midva vmes že 3 narediva . Mal heca mora bit .


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

sej bi midva zdele mogoče tud bla pri kakem četrtem, če se ne bi zakompliciral z mojimi tastarimi..
mogoče bi morala rečt, da bi jih mela 12, če bi se srečala 10 let prej?

Kakšne ovire .

Meni se je zdelo, da sem pri 30+ in še nekaj - še zeloooooo mlada.
Tudi danes, nekaj let kasneje, še komot splezam na drevo in narabutam sosedove češnje. In naredim kolo. To je to, ne čutim fizičnih ovir, niti pod razno. Pamet pa tudi ne bi smela biti vprašanje.

Bakica number one je rodila zadnjega otroka pri 43+. Očitno je mladost tudi v genih. 

ps. taman jutri bi bila stara 110 let. Love her .

< Sporočilo je popravil milijonarka -- 3.10.2011 20:48:41 >

Treba je razumet, da se nekatere ne počutijo da imajo 35 let ali več, veliko jih res niti ne zgledajo ali kažejo .
Zame osebno je bila prava odločitev imeti prvega otroka pred 30 letom. Lahko pa pohvalim vse tiste mame, ki so pač " starejše ", da jih je otrok resnično pomladil. Vsaj vse te mame, ki se gibljejo okoli mene.

Mili, tvoja jajčeca to bolj malo briga, do kam ti lahko splezaš (sicer se meni zdi normalno, da zdrava ženska lahko spleza na drevo - kaj je pa to takega? ).
ljudje na razumejo, da biološko staranje ni nujno povezano s kondicijo in dobrim izgledom. biološko se staramo, pa če nam je prav ali pa ne. In naša jajčeca tudi. In njihove semenčece tudi. Pa tudi če so ultramaratonci. Vsekakor lahko na to staranje vplivamo - negativno: če kadimo/pijemo/se drogiramo..., se bomo starali hitreje. Ampak tudi če smo superduper športna bitja s krasno naravno prehrano, se bomo še vedno starali.

Seveda to ne pomeni, da ženska pri 40ih ne more zanosit. NIti da ne more imet zdravega otroka. Sploh ne - še vedno jih je velika večina zdravih (torej 9/10 jih je brez Downovega sindroma), samo možnosti za to, da bo vse finofajn, so pa vsako leto manjše, pa če nam to še tako zelo ni všeč. Si rečt, saj sem vsa športna in se počutim mlado, je pesek v oči. To je že fajn, da si športna in se počutiš mlado, samo s tvojimi jajčeci ima to lahko bore malo za opravit.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, ni mi treba biti biolog, da mi je to jasno .

Že z zdravo pametjo mi je (vsaj približno), da sem vsako leto starejša in ne mlajša in da vsako leto prinese vsaj malo spremembo. Enako kot mi je jasno, da je biološka ura plodnosti pri enaindavajsetih in ne pri enainštiridesetih.

Ampak. Obstaja razlika med razumevanjem verjetnosti in razumevanjem, kaj je ovira.

Zmanjšana verjetnost = ovira, če si na tisti strani, da jo moraš premagat. Če imaš srečo, da kljub zmanjšani verjetnosti tega ne občutiš (ker pač vseeno kmalu rata), potem seveda ne vidiš ovire.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Očitno je , če sem edina v sosedstvu, ki to počne pri belem dnevu.

mili, to ni nič takega, drugim pač to ni všeč počet, pa zato tega ne počnejo- ne zato, ker ne bi mogle. MOgoče pač nočejo sosedu češenj krast, obstajajo taki ljudje, ne boš verjela .

To je tako, kot če bi jaz rekla, da je ful ne vem kaj to, da ženska položi ploščice - to ni čisto nič takega in po moje bi vsaka znala - to, da tega večinoma ne grejo delat, ne pomeni, da tega ne bi zmogle, samo da si ne želijo.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/