Mi bi pa rekli: "Poišči traktora pa Markoja..."

Tisti zavedni kmetje bi pa rekli "Poišči John Deera pa Markoja..."

Z deco je krijž, s starimi pa še bole......

eh klinc, jaz sem pa govorila "mi" in "pappa" in me boli đoko kaj si mislijo ene obsedene semantične tete na RR

< Sporočilo je popravil mateyka -- 2.2.2012 12:16:07 >

Ah, si me že "prestrašla", da to ni slovensko  ampak SSKJ pravi:
"na zid pritrjena posoda za odtok odvečne,
umazane vode: zliti pomije v lijak; umiti si roke pri
lijaku / kuhinjski lijak; vodovodni lijak / lijak dobro
požira, je zamašen"

Mika,
sem hotela napisati kakšen primer pootročenega besedila, pa priznam, da se v njem ne morem izogniti tudi uporabi narečnih izrazov.
Tudi jaz seveda uporabljam narečni govor pri vsakdanjih pogovorih v domačem okolju.

Zagovarjam pa stališče, da ni nobene potrebe po uporabi spakedrank in otročjih izrazov v pogovoru z otroki (kar ni isto, kot se pogovarjati otrokom primerno!). Že tako je prehod iz narečnega govora v knjižni jezik lahko marsikomu velika muka.

Sama pri pogovoru z otroki nikoli ne uporabljam izrazov, kot so: ajčat, papcat, čičat ... saj mi že pri mojih otrocih jemlje ogromno časa odpravljanje določenih nepravilno naučenih pootročenih besed, ki so jih npr. osvojili v pogovorih s člani širše družine ali drugje. Dojemljivost otrok za nove besede se mi namesto za neuporabne spačenke zdi veliko bolje izkoristiti ali za širši besedni zaklad slovenščine ali za učenje tujega jezika. Ali čas izkoristiti za razne doživljajske izkušnje doma, v naravi ipd.

Če pa se mora najprej otrok v šoli ob branju naloge najprej začeti učiti čisto novega izrazoslovja, bo verjetno težje razumel in reševal tekstualne naloge, kot pa nekdo, ki je določene izraze že slišal in mu je že bolj kot ne jasno, kaj v nalogi piše ter kaj se od njega zahteva.

Glede izrazoslovja na raznih obrazcih: očitno hoče biti vsaka stroka še vedno svet zase, saj je včasih res potrebno dobro razmisliti, kaj bi naj nekateri termini pomenili na posameznem področju. Morda pa je to tudi napaka našega šolskega sistema, saj se že pri posameznih šolskih predmetih pojavljajo različni izrazi za isto stvar, premalo pa volje po sodelovanju strok in poenotenju izrazoslovja. Se včasih sploh ne čudim, da nam niti odraslim ne 'potegne', da gre za iste zadeve.

Pri izpolnjevanju različnih vlog in obrazcev pa me osebno najbolj jezi, da njihovi sestavljalci in odločevalci včasih niti nimajo pojma, čemu so obrazci namenjeni, da ne znajo vanje vključiti vseh možnosti, da ne poznajo zakonodaje, ki je pomembna za priznavanje določenih pravic in obveznosti ter da morajo potem stranke dokazovati svoj prav, namesto da bi uslužbenci poznali svoje področje in delo.

vidiš, je dobro brati tudi RR, da se človek nauči še kaj slovenskih izrazov; jaz do branja teme, kjer so uporabnice pisale o lijaku, nisem vedela, da se tako reče tudi umivalnikom oz. koritom

kakšni na RR že prebrani bolj ekstremni lokalni izrazi pa mi danes nikakor ne padejo na misel

No ja, ne rečem otrok, govori kot ga naučimo. Misla sem odrasle osebe, ki tako govorijo.

Sem pa govorila (priznam), da naj papa, čiča, pomanjševalnice, tudi hov hov je bil na začetku ampak to je še najmanj, vse to otrok osvoji mimogrede, ko se začneš tako pogovarjat z njim.

Ni mi všeč: kinderpet, moram jiti, lohk, orenk...pa štajerščina mi tudi ni všeč. Alergije pa kljub temu ne dobim, niti pikice

Sam kinderpet je štajerska oz. prenesena beseda iz nemščine, kar je značilno za štajersko. Ravno sem jo uporabila v eni drugi temi.
Meni pa gorensko narečje ni všeč.

Vem, vem ...smo iz Mb, ampak se štajerščine izogibam koliko gre. Otroka učim pravilnih izrazov, potem pride iz vrtca in govori daj jogurta, nea to delaj...tu pa se zna zgodit, da včasih dobim kako piko

ta je pa dobra, kako ti pa rata, da se izogneš štajerščine, če pa v Mb živiš? Še jaz, ki že enih 15 let več ne živim na štajerski imam še dialekt (na katerega sem ponosna ) in tu pa tam kakšno besedo sta tud tamali prevzeli od mene.

Z otroki o otrocih.

Saj mi ne rata 100%, trudim pa se otroku privaditi pravilne izraze- o uspešnosti še ne morem govoriti

No, to mikanje žal tudi sama uporabljam...kaj češ, sicer ne vedno, ampak v primerih kot so:
*mi smo bolani (bolni )
*mi uporabljamo te in te plenice

Se mi zdi, da je prišlo to samo od sebe.

Sem Mariborčanka in se s sinom trudim pogovarjat pravilno...čeprav ne uspeva najbolje. Sploh tisto grema, sma, pa te fore...ampak to ni nič, ko bo čas za to, bo že vedel, da se prav napiše greva, sva, ...
Se pa zalotim velikokrat, da mu rečem tisti nea tega delaj , ali pa kolkokrat ti moram rečt   take cvetke no...


aja, tisto je prav z otroki...ampak jaz govorim z otroci

A se potem doma pogovarjate v knjižni slovenščini.....?

podpis

Tud mi se trudimo čimbolj pravilno slovnično. Naj se sedaj navajata, ne bost imeli kasneje težav. pa gre, me presenečata. Lepo govorita sva bili, namestno sma bile, kakšen, namesto kaki, pojdiva, namesto grema, spodnjice, namesto gate, pa še veliko bi se lahko našlo. Se mi zdi, da starši lahko veliko na to vplivamo, itak da bodo govorili tako, kot doma slišijo

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

Da. In kot je arabela napisala: striktno uporabljam pravilno dvojino, ne uporabljam germanizme, kje namesto ki, ta namesto tota..mah kaj bi naštevala..lepo, normalno slovenščino.

Z otrocmi!


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

Mi se pa nič ne trudimo fino govorit, govorimo kot pač govoriva midva z možem (mamo pa čisto mešanco od prekmurščine, do ljubljanščine, do belokranjščine, pa še pa še bi se našlo , prevleda neka čudna ljubljanščina). Pa če sem se jaz naučila najprej prekmurščine in potem še ljubljanščine in še slovenščine, pa še kak tuji jezik, se bo pa tudi moje dete. Naj spozna narečje, spakedraščino, karkoli, kaj pa je tako narobe, da govori v narečju . Naračja obstaja že od pantiveka, a zdaj pa je kar naenkrat moderno govorit fino in lepo slovensko doma

Ja pa imamo tudi še kdaj čičat in papat, no pol se pa že tudi konča

Ne uporabljamo besede mi, se mi grozno sliši. Če pač otrok to sam naredi je ednina, množina nima kaj tu iskat. Ne uporabljamo čudnih vikanj, ker to ni ničemur podobno, ali tikaš ali vikaš.

dobri ste, da vam to rata...

Mi uporabljamo takšne spakendranke med sabo, ki jih ostali ne poznate . To je naš govor in mi je resnično vseeno, če nas kdo sliši in dobi pike ali mu gre na kakšen organ.

Hčerka (7 let)zaradi tega nikoli ni imela težav. Na zadnjih pogovornih urah je učiteljica rekla, da pri slovenskem jeziku blesti. Kadar imajo govorno vajo, jo prvo pokliče, da ostali otroci vidijo, kako bi naj govorna vaja izgledala. Besedni zaklad se v prvi vrsti širi z branjem, branjem in še enkrat branjem. Po izražanju otrok se točno vidi ali starši otrokom berejo. Dobro znajo preklopit med pogovornim in knjižnim jezikom. Naša se s sošolci pogovarja v vaškem dialektu, ki ga jaz ne obvladam in mi je fuuuuuuul smešno, ko poslušam domačine. Z učiteljicami ali ljudmi, ki ji niso domači, pravilno slovensko, z nami pa, kot sem že omenila, po naše

Meni je hecno, čeprav za nekatere stvari je pa dejansko res tako: mi mamo posvetovalnico - ker dejansko vem, da tja mali ne bo šel sam, pa da bom skoraj ziher morala vlečt s sabo še tamali, tako da bomo to kar mi... Tudi mi smo brez plenic - vseh 5 . Ali pa mi lovimo lulanje in kakanje - ker dejansko tudi tu vsi sodelujemo. Dojim pa samo jaz, mali se doji, ostali pa samo gledajo . Tudi noseča sem bila pri nas zaenkrat samo jaz, rodila tudi, tako da tu ni bilo nikoli množine.

Meni gre na živce neraba rodilnika, kadar je na kakih mestih, kjer si po mojem mnenju tega ne bi smeli privoščit (recimo v kakem časopisu ali na nacionalnem radiu itd...). Pa tudi dvojino dostikrat pogrešam in tudi nepravilno vikanje mi ni ravno všeč, ampak sem se navadila, da pač zdaj ljudje tako govorijo. Pač pogovorni jezik je eno, pravilna slovenščina pa drugo - ampak na nekaterih mestih bi jo morali uporabljati. Da bi pa zato pike dobivala - tako hudo pa ni.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Vidiš, meni se pa zdi ohranjanje narečij fajn....in jaz v Prekmurju govorim striktno prekmursko, drugje malo manj striktno prekmursko, ker me pač, razen Štajercev, ne razumejo ama ništa....z otrokom vedno prekmursko, z možem prekmursko (pa je Gorenjec) in me je po treh dneh že vse razumel.....on pa govori po gorenjsko.....jaz grem še celo tako daleč, da gorovim še tiste besede, ki sem jih prevzela od babice in že izumirajo, ker precej starih narečnih besed izumira, ker se mladim zdi bolj moderno povedati vilica namesto rašoška recimo, in namesto sumiča komar....

Pomanjševalnice pa jaz uporabljam tudi za moža včasih.....ne pa, da ne bi otroku rekla kako pomanjševalnico, pa saj je otrok za božjo voljo, ne robot, ki mora govoriti striktno pravilno slovenščino.....tudi pesmi ji pojem prekmurske, ne zgolj slovenske.....res je pa, da jaz nisem slavist in nimam poklicne deformacije, ki bi me obremenjevala tudi v privat življenju.....

< Sporočilo je popravil liliana -- 2.2.2012 18:08:54 >

bravo liliana. meni je bilo žal, ko sem bila večja, da me fotr ni naučil prekmurščine ko sem bila še mala, razumem pa skoraj vse. on govori uno staro prekmurščino, tako da ga moji bratranci in se setrične vedno hvalijo kako lejpo guči po prejkmurski