IZVIRNO SPOROČILO: kalbo
Ti kar povem situacijo. Priletim za rešilcem na urgenco in slišim tamalo čez celo urgenco, kako se dere. Prej me je sesedlo enkrat na pediatrični, ker sem jih iskal tam, so mi sestre potisnile kozarec vode v roke in potem me je en spremil do urgence, pa je to skoraj čez pol mesta. Priletim v sobo, tam moja zraven tamale, sesuta ( ej tamala skoz mene gleda, to ni več ona). Jo poizkusim pomirit, v tistem pet dohtarjev okol nas, en da roko, reče sem pediater, drugi, sem kirurg, vašega otroka bomo zdaj pelal v operacijsko....v glavnem šokovi. Na hitro mi sam rečejo, nič ne bomo rezal in grejo.
V tistem prileti moja teta in čakamo tam zunaj, sesuti, polni črnih misli....pridejo čez eno uro ven, tamala v cevkah, pediater samo reče, prosim počakajte, moramo opravit teste in vpraša, če jo lahko pobrijejo po glavici za sonde in gre, ja posvetit se tamali. Pristopi anastezist in začne nakladat možne scenarije, od epilepsije, do nevem česa, kako se mu je sesula na mizi....prijazno, s toplim pogledom in gre. Moja se sesede, zase ne vem od kje sem našel mirnost, to mi kot prej koleričnemu kot umirjenemu človeku še danes ni jasno. Jo pomirim in čakamo, eno uro, dve uri, tri ure. Pol začne pa moja teta težit, da kaj se gre dohtar, da bi lahko kaj povedal in da gre tja, sem ji samo rekel, da cenim, da je tam, samo da naj ne govori nič, da dohtar prekleto dobro ve, zakaj ga ni ven.
No pride pediater in naju pelje do tamale, razloži za vsako cevko zakaj je in nama razloži, da je čakal vse teste in da lahko z gotovostrjo trdi, da ni nobenih znakov epilepsije in da gre zgolj za močan vročinski krč, ki ni hotel spustit. Ni blo toplih pogledov, samo gola realnost, kar je mene umirilo. Tukaj je zafural anastezist, ker je bil človeški in kolegialen, ne pediater, ki je bil profesionalen.