Jery: Jaz te popolnoma razumem, pa se nisem trudila za otroka, ker se mi je kar hitro primlo. Mi sploh ni važno kaj je, glavno da je zdravo in moje.

_____________________________

Naš sonček je prijokal 2.2.2006!

Anonimna, veš, popolnoma normalno in nič čudnega ni, če si bodoča mama ali oče bolj želita punčko ali pa fantka. Zavestno ali pa podzavestno. In tudi razočaranje, če se izteče drugače, ni nič takega, kar bi ti moralo vzbujati slabe občutke.
Vesela sem, da si nam zaupala, kaj čutiš, veliko bodočih mamic in očkov vsaj v začetku čuti tako kot ti... ali pa jih je strah nosečnosti, poroda, starševstva... pa nikomur tega ne zaupajo, ravno zato, ker se bojijo nerazumevanja in grdega obsojanja. Tabu, da je nosečnica in novopečena mamica lahko samo blažena zaradi svojega stanja, nikoli pa prestrašena, zmedena, celo nesrečna in depresivna, je še vedno zelo močan. Zaradi tega tabuja se še vedno pojavljajo obsodbe in ožigosanja, češ da ti občutki pomenijo, da si slaba mamica, da ne maraš ali da si ne zaslužiš svojega otroka. Pozabi na vse to, drugačni občutki do otroka, bolj prijetni, bodo prišli, slej ali prej, ni pomembno! In ljubezen do otroka je nekaj, kar se v večini primerov oblikuje s časom, z vajinim medsebojnim odnosom... Do takrat pa čim več izražaj svoja občutja, pogovarjaj se s partenerjem, z ostalimi, ne skrbi glede njihovega odziva... še enkrat: res sem vesela, da si to napisala, ker si s tem gotovo pomagala marsikateri, ki se sicer ni oglasila, pa čuti enako in sedaj vidi, da ni edina.
Pa srečno!

Ojla, anonimna!

Po mojem ni nič tako hudega, če se počutiš razočarano, in mislim, da te bo kmalu minilo.  Morda je šlo le za prvi šok, če si si tako močno želela ravno punčko. Verjetno so pri vsem skupaj malce krivi tudi hormoni, pa vse to še dosti bolj intenzivno doživljaš. Ko sem bila jaz noseča, sem velikokrat tudi zelo čustveno doživljala stvari, tako da sem se za vsak prazen nič začela jokati itd. Mogoče si ravno v tistem obdobju...

Glede mojega mnenja pa...
Jaz nisem nikoli imela kakih posebnih preferenc do določenega spola. Ko sem bila v prvo noseča, sem morda čisto na tiho imela v mislih fanta (se mi zdi, da je morda z njimi manj skrbi, vsaj ko pridejo v tista kritična leta, namreč tisto, kar je že rekla ena pred mano, da "če imaš sina, te skrbi samo en lulček, če pa hčerko, te skrbijo pa vsi lulčki sveta"...), vendar res zelo, zelo na tiho. Pravzaprav niti nisem bila čisto prepričana. Poleg tega mi je bilo resnično pomembno samo to, da rodim zdravega otročička, pa naj bo punčka ali fant.
Kakor koli že, prva nosečnost se mi je nesrečno končala pri 10-ih tednih, plod je namreč odmrl in meni se je podrl cel svet, verjemi.
Ko sem zanosila v drugo, mi je bilo še toliko bolj jasno, da niti približno ni važno, kakšen je spol otročička, pomembno je samo in edino to, da je z otročičkom (in mamo!) vse v redu.
Kljub temu, da mi je bilo čisto vseeno, a nosim pod srcem fantka ali punčko, me je vseeno zelo matral firbec, kaj bo in sem si želela vedeti spol. Ko mi je ginekologinja povedala, da bo po vsej verjetnosti punčka, me pravzaprav niti ni presenetilo, saj sem nekako ves čas čutila, da bo . Zelo hitro mi je to postalo tudi všeč. Če bi bil pa fantek, bi mi postalo všeč pa to dejstvo. V to sem prepričana. Po mojem se boš tudi ti kmalu navadila na to, da boš dobila sinčka in na koncu ti bo to postalo celo všeč, saj boš začela gledati na pluse dečkov v primerjavi z deklicami. Pri obeh spolih so namreč plusi in minusi. Saj veš, nihče ni popoln...
A, če ti je naklonjena sreča, da zanosiš in donosiš zdravega otroka, je to res VSE, KAR SI LE LAHKO ŽELIŠ.

Morda še to, naša medvedkica je zdaj stara dobrih 10 mesecev in je ful srčece! Če mi bo sreča še enkrat naklonjena in bom ob naslednji priložnosti še enkrat zanosila in rodila zdravega otročička, mi je pa spet čisto vseeno, a bo punčka ali fantek.

Upam, da se kmalu navadiš na to da boste dobili fantka (upam, da ti ne bodo potem sicer dali v naročje hčerkico ). Začni misliti na dobre strani!
Želim ti lepo nosečnost in srečen zaključek!

Srečno!

Punce,

anonimna ni iskala klofut na forumu. Mislim, da se že sama počuti dovolj slabo, ker pač čuti tako kot čuti. Če ne drugega je vsaj poštena do sebe in je priznala sebi in nam vsem na tem forumu, kako se počuti. In če jo prav razumem je iskala vspodbudne besede, ki ji bojo pomagale čimprej preiti to razočaranje.

Vem vsaka od nas ima pravico podati svoje mnenje, sama pa se najbolj nekako strinjam z besedami, ki jih je uporabila že ena pred mano: ''Naj prva vrže kamen tista, ki je brez greha...''

Veste, tudi sama sem se trudila za otroka. Predolgo. Nešteto prejokanih noči, prevegetiranih dni, operacij, pregledov, postopkov ... strahu, da ne bova nikoli imela te sreče, da bi v naročju držala svojega otroka ...Sedaj pod srcem nosim malo bitjece in nimam zlobe v sebi, da bi kogarkoli obsojala... še vedno se mi zgodi, da ne dojemam, da bom tudi jaz mama... še vedno me je strah, da bo lahko kaj narobe...

Anonimna - prepričana sem, da se boš kmalu navadila na misel, da boš imela fantka in ko ga dobiš v naročje te bo tako ali tako začaral...

Taja +