Moja zgodba je tak mal zapletena.S tipom s katerim sem zanosila sva se poznala cca 2 mes.,za otroka sem se v bistvu odločila jaz(rekel je nej se sama odločim),hotela sva nadaljevati in si ustvariti družino.Zapletlo se je kar kmalu,ko sva iskala stanovanje,...Opazila sem,da sem za vse sama,pa še hormoni so mi divjali sto na uro tak da sm bla sam živčna.Direkt sterala sem ga stran od sebe.In ko je šel je šel,dokler nisem lani izpostavila stik in je prišel pogledat otroka(drugič jo je videl,ko je bla stara 1,5)oglasil se je še dvakrat in šel.pojasnil je,da ima punco in svoj lajf in,da nima časa in denarja za naju.Ok,nočem denarja,ampak to,da ima moja hči vsaj dvakrat na leto svojega očeta,ko smo bili skupaj sta bila kot eno,vidi se mu da sem ga res prizadela,ampak kaj naj če nisem vedela kaj delam.In je šel,ni duha ne sluha o njem(ga ne kličem,kakšen mms mu pošlem da jo vidi).Zdaj sm se odločila,da grem sept.na socialno in dam not vlogo za očetovstvo(spet ena mojih glupih principov),ker še tega nisva podpisala,pa je takoj ob rojstvu to želel.
Zavedam se,da sm s svojo trmo uničila trem ljudem lajf in to bi vsej malo rada omilila,če se bi le dalo.Ne me preveč obsojat,ker se že sama dost,vsak dan.Sploh si ne morem uštimat življenja,imeti kakšno zvezo kot bi blo normalno,ker me to preveč muči...

Tvoje vprašanje je pa težje kot kaka matematika .
Se hecam . Vsekakor je vse odvisno od tebe. Najprej se moraš "sprijaznit" z dejstvom, da kakor si si postlala tako boš spala. Pa ne v slabem pomenu, pač pa da sprejmeš to kot izziv v življenju. Ne pa, da žaluješ za storjenim.
Žal nam v življenju ni vse lepo, a je veliko lažje če se znamo, s tem kar imamo, veselit. Torej, veliko žlico optimizma. Ostalo, pa se bo sčasoma le uredilo.