zanima me, če vas kakšne razlike motijo med vami in partnerjem in kakšne. mene zadnje čase moti izobrazba, on ima tri letno šolo, jaz zaključujem doktorat. ta podiplomc sem si izbrala za hobi, ker sem imela čas, ko je on vozil še kamijon. pa me ni motilo, da ni šolan, ker je sicer življenjski, ima zdravo kmečko pamet. zdaj imava že družinico, dve zlati hčerki, mamo se radi, radi smo skupaj,... zdaj mi ni več hobi doktorat (mi je bolj težko ga zaključit), ker sem raje z možem in hčerkicama, pa gospodinjstvo furam, pa še službo mam zelo odgovorno. vglavnem, vse lepo in prav.... samo včasih me zanese, da sem občutljiva na razlike, ko se kaj pogovarjava, pa ne dobim odgovora, predloga, kritike,... ko me kakšen 'primitivc' zbode in pritisne na razlike, sem vedno močna, zaščitim sebe in moža, ker mi resnično največ pomeni, me podpira pri vsem, kar delam,... skratka, dober je. o teh občutkih le sama včasih razmišljam, zato sedaj delim to z vami. saj ne potrebujem hudih kritik, samo kakšne podobne izkušnje, občutke mogoče, da vem, da je še kakšen par tak in da kljub temu deluje. ostanite v cvetju kljub sneženju 

Iz lastnih izkušenj ne morem soditi, ker je med nama po izobrazbi le ena stopnja razlike. Me je pa tale tvoja situacija takoj asocirala na primer najinih skupnih prijateljev. Ona malo pred doktoratom, on srednješolska izobrazba. Ko sta začela, je bilo še vse ok. On je še nekaj študiral, ona prepričana, da bo končal. sedaj, po 15 letih pa je tudi to vzrok za prepire, samo da nihče od njiju ne prizna ne sebi, ne drug drugemu, da je to (tudi to) problem. Ona ima odgovorno, naporno službo, na vodilnem mestu, doma dva zlata naporna otroka... Mislim, da mu zameri, ker ni končal šole.

Marasikdo ti bo rekel: če ga imaš res rada...., če ga spoštuješ.... te to ne bi smelo motiti. A vem, da ni tako enostavno. Razlike med partnerji vedno so. Če je izobrazba edina razlika, ki te moti, potem le ni tako hudo. Glej, moj je visoko izobražen, pravi gentelman, pozoren, ljubeč, krasen oče in mož... ko pa prime šraufenciger v roke (če ga) pa mi res ni v ponos. Včasih si želim, da bi bil bolj tehnične narave, pa ni. Ampak vse ostalo pretehta. Če gledaš na problem s te plati, ga kar naenkrat ni več.



 

Hm...razlike v izobrazbi....približno zadnja pomembna stvar na spisku. Če mene vprašaš mnogo bolj šteje splošna razgledanost, srčna kultura, načitanost, zainteresiranost (dejavnost) na različnih področjih in odprtost za nove stvari. Tudi vse naštete stvari so ''izobrazba'', morda še veliko bolj pomembna kot tisti uradni pildek in štempiljka.

Poleg tega pa prihaja čas kjer bo za delodajalca bistveno bolj pomembno (od fohidiota z diplomo) da ima človeka ki obvlada razčična področja, se  je pripravljen interno izobraževati in tudi pokazati razultate.

Kola, ne rabiš se obremenjevat. Sploh če ostale zadeve tečejo. Ti raje svojim ''stanovskim kolegicam'' ki te špikajo s takšnimi fintami povej, da te tvoj partner (kljub IV stopnji) tako fajn noro in njami zadovolji, da tudi pomisliš ne na poštirkance z doktoratom in brez ''stika'' z RL. Boš videla, njihov odnos se zna hipoma spremeniti...

Pa srečno, G


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Hja, izkušnja iz prejšnje veze, trajala je nekje slaba 4 leta, ampak ja, dejstvo je, da na začetku je bila to razlika na papirju, nepomembna, pol je prešlo v nerazumevanje obveznosti ki so iz tega izhajale, potem so postale problem teme za pogovor, ker kadarkoli sem ga vprašala za mnenje o kakšni stvari, ga ni imel oziroma ga ni interesiralo oziroma je po možnosti komentiral kako je to itak brezveze, končalo se je v totalnem razhajanju vrednot in seveda razhodu zveze. Pa ne me narobe razumet, ni bila izobrazba "kriva", je pa bila eden izmed faktorjev. 

ja, point "izobrazbe" je imho, da se vse življenje zavedno izobražujemo - aka da vemo da je potrebno pridobivat novo znanje skozi vse življenje. za to pa nima tako zelo veze šola/izobrazba, novo znanje (pri)dobivaš lahko koneckoncev kjerkoli. samo če se zavedaš tega in aktivno delaš na tem. lahko maš faks in če potem ne odpreš nobene knjige je isto kot če bi to naredil po srednji šoli. torej kakor pravi Colt, šteje "odprtost za nove stvari". 

Se strinjam s temle. Moževa svakinja, ki dela doktorat se drži arogantno, da glava peče. Misli, da je pojedla celo pamet sveta in je sama sebi oh in sploh najbolj pomembna in velikokrat pravi "da ima pomembnejšo delo". Mimogrede, njena splošna razgledanost je pa zelo nizka, da ne omenjam, da ne premore ne čustvene ne socialne inteligence. Njen mož ima pa "samo" V. stopnjo izobrazbe in sem opazila da ga zato, ker ima ona višjo, drži v šahu oz. ona nosi hlače pri hiši, od dedca pa rpičakuje, da bo gospodinjil, medtem, ko je ona cele dneve zabubana med knjigami v svojem kabinetu na fakulteti. Adijo pamet!

sE strinjam s predhodnimi mnenji. Dokler lepo funkcionirate kot družina in vama ne zmanjka tem za pogovor se nimaš kaj obremnjevat.

Kar se tiče obveznosti, lahko ima tvoj mož z nižjo izobrazbo, več obveznosti kot ti z dr. nazivom. Sploh nima veze kdo ima večjo odgovornost ali je bolj obremenjen, pomembno je da znata vidva to uskladit.

Vedno se bo našel kdo, ki bo iz razlike v vajini izobrazbi želel narediti problem. Obstajajo pač takšni ljudje, ki ti zaradi nekih razlik (lahko je veroizpoved, nacionalnost, premoženje) enostavno želijo podtaknit 'problem'.

Na tvojem mestu se sploh ne bi zagovarjala. Takoj ko se začneš zagovarjat nastane povod za nadaljevanje najedanja, kar te pa razburi in na koncu pripelje v nepotrebne dvome.

Mene pa včasih grozno moti ker sem jaz bol sanjačka pa razmišljam kaj vse bi pa fantaziram, moj pa vedno vse takoj skoz denar gleda in me ponavadi (če res ni ful dobre volje) koj na realna tla postavi. Recimo greva v trgovini mimo kake fine sedežne pa se men koj moja notranje-opremljevalska žilica oglasi pa rečem a nebi tale kavč ful dobro v najini dnevni izpadel itd. In odgovor mojega je: "A imaš denar zanj?"  ... mogoče je to posledica tega, ko sva iz dveh povsem različnih svetov doma ... on iz obrtniške familije, kjer je delo sveto ... mojadva sta pa oba v takorekoč državnih službah, kjer plača res ni bokvekaj, je pa redna pa ob 4ih ko sta prišla domou, sta bila doma in ne z mislimi v poslu pa kaj mora še tisti dan nujno naredit ... no ampak zaenkrat tele razlike še uspešno premagujeva, čeprav sem včasih res prav slabe volje zaradi tega ...

Natanko tako je pri naju, samo da so vloge obrnjene.

Moram se podpisati tako pod mateyko kot pod colta (sorry, colt dame imajo prednost ). Življenje je neprestano učenje, in - grdo ali pa lepo - še tako brilijantna izobrazba, marsikomu ne pomaga. Do onemoglosti bi lahko mahala s papirji, a če ne premorem izdelane čustvene in socialne inteligence, se lahko kar poslovim od "uspešne" zveze.
Kot že tolikokrat napisano, uspešna zveza je le tista na kateri gradita oba partnerja. Ergo, gradi, če tako čutiš. 

< Sporočilo je popravil KT -- 2.12.2010 22:32:12 >

Na večini dokaj pomembnih področij sva si z mojim g. Možem različna, kakor noč in dan, ampak nobena od teh razlik me ne moti tako zelo, da bi jo izpostavljala, poleg tega pa sem mnenja, da se nasprotja privlačijo in dopolnjujejo.

mit moderne kulture, ki lahko naredi veliko gorja, če ne ločiš pleve ven..

Važno je, da se med partnerja razlike usklajujejo in niso vzrok za prepir. Na mnenja drugih moraš imet pa včasih mal debelo kožo, ne glede na razlike.
Meni je enkrat na avtoštopu ustavil blazno pameten možak, ki mi je celo pot razlagal, da naj se ne odločim za skupno življenje z moškim, ki bo imel nižjo stopnjo izobrazbe... da nikakor ne more žena imet višje izobrazbe, da to zanjo ni dobro... sploh se ne spomnim vsega.

Ampak pri nama je tako, da imava domače okolje zelo podobno, najini starši so nama privzgojili podoben način življenja. To je zelo pomembno. Pri nas ni problem, če bi jaz prišla do odgovorne službe, saj bi gospodinstvo lahko povsem prevzel mož. On je pač tak, da mu je kuha v veselje, nikoli mu ni odveč prat in obešat perila, skrb za otroke mu je naravna... edino za pospravljanje sva enako zagreta. Ko sem jaz diplomirala in iskala službo, mu je sestra rekla, naj se sprijazni, da bo kmalu skoraj oče samohranilec, kot njen. A zaenkrat imam tako službo, da smo z družino lahko veliko skupaj. No pa pri nas ni izključeno, da ne bo ob delu naredil vsaj prve diplomske stopnje.

Razlike med partnerji vedno so, pa tudi dobrodošle so, dokler niso vzrok za prepir. Meni se razlika v izbrazbi ne zdi tako pomembna, če zna par funkcionirat in si ne očita ne/izobraženosti. Pri razliki več stopenj je pomembno, da sprejemata položaj drugega, višje/nižje izobrazenega. Ni pa pomembno, kaj si o tej razliki misli okolica. Navadno ljudi, ki ti očitajo zaradi izobrazbe partnerja, počasi črtaš iz ožjega izbora prijateljev.

Me pa moti ena razlika med nama. Jaz zelo rada in veliko govorim, bi se stalno pogovarjala, vse bi mu povedala. On pa govori malo, redko sam začenja pogovor, včasih je pomembneje gledat tv kot poslušat ženo. To naju večkrat prinese do prepira, pa se potem malo več naenkrat pogovoriva, pa ima potem spet dosti za nekaj časa.

Pa še da se jst oglasim...moj ma tut V stopno izobrazbe,jst končujem faks in bom mela VII izobrazbe,sam mene to nič ne moti da sem jst "bolj" šolana kot on.Moj ma pa druge bolj razvite stvari ki jih jst naprimer nimam in se tu prav lepo dopolnjujeva..razlike pa itak da vedno so in ne samo v izobrazbi,še marsikje drugje.Se pa mi2 sicer ne druživa oz. nimava prijateljev, ki so na visokih položajih imajo pa predvsem veliko zdrave kmečke pameti,ki meni osebno več pomeni kot pa tista diploma oz. doktorat.Ker kokr sem jst mela izkušnje z šolanimi ljudmi so bli vsi arogantni,sebični,pa ful se jim je šlo samo za denar.Vedno je bla tema pogovorov kam boste šli na dopust,kak avto mate,ka ste si kej novga kupli,itd.Ko je pa pogovor nanesu na teme,ki zahtevajo zdravo kmečko pamet so pa zamrznli...nam trdila da so vsi taki,so bli pa usi tist ki sem jih spoznala.Tko da res ni treba mislit na to kdo ma kako izobrazbo,važn je da dela in prejema plačo.Pr nama tut ne bo problem v nerazumevanju kaj kdo doživlja v službi,ker sva v isti stroki,sam jst bom,ko bom zaposlenena mela večji plačilni razred in lažje delo.
Aja pa sam en primer da vam povem,ki mi ga je zaupala sošolka,ki je babica: bila je na praksi v zdravstvenem domu,v šoli za starše,ble so v večini prisotne ženske po 35.letom,visoko šolane,o preprostih stvareh,ki so del splošne izobrazbe pa niso mele pojma!!Tak da izobrazba res ni vse!!
Lep večer.


_____________________________

Mi še zmeram upamo!!!:)

Sem že pomislil, da si taktično zopet ljubkovalno skrajšal vzdevek kolegice soforumašice, pa na koncu vidim da ma ženska res taki nick.

O tebi že razmišljam v stereotipih, kar je vredno temeljite prevetritve.

Dobro, saj (delno) drži, da izobrazba ni vse. Sploh je izobrazba postala dokaj relativen pojem v zadnjih časih, ko se misli, da mora vsak iti na faks, potem pa dobiš diplomirance, ki na primer skoraj ne znajo računati procentov brez sklepnega računa. 
Po drugi strani se pa ne sme vseh ljudi z višjo stopnjo izobrazbe dajati v isti koš z nalepko "puhli, arogantni, brez splošne izobrazbe, nepraktični." Zdi se mi, da taka natolcevanja najpogosteje prihajajo od ljudi, ki imajo podzavestno manjvrednostni kompleks, ker niso bolj šolani in bi sebe seveda radi prikazali v boljši luči. In tako hitro naletiš na koga, ki te vpraša, "ali znaš to in to," rečeš "ne" in potem se on zmagoslavno nasmehne in reče "no, to pa jaz znam, pa nimam doktorata." Ergo, če imaš doktorat, bi moral pa zdaj kar vse na svetu znati in, če ne znaš, jojmene, si neuporaben idiot, nevreden svojega naziva.
Prej bi rekla, da se tisti, ki je izobražen v pravem pomenu besede, zaveda, česa vsega ne ve. Ker tisti, ki ni nikoli pogledal čez plot obveznega šolskega čtiva, niti ne ve, kakšno znanje vse še obstaja na svetu. [V tem smislu nekaj zanimivega branja o t. i. Dunning-Krugerjevem efektu: http://en.wikipedia.org/wiki/Dunning%E2%80%93Kruger_effect ]
Kar se pa tiče partnerske zveze, o kateri je govora, je po moje zelo odvisno od posameznikov, ki jih to zadeva. Glavno je, da ne pride do medsebojnega obtoževanja na to temo, da se razume obveznosti, ki izhajajo iz po vsej verjetnosti bolj zahtevnega delovnega mesta. In da se oba vseeno znata pogovarjati na isti valovni dolžini.

< Sporočilo je popravil carbene -- 3.12.2010 21:24:27 >

Kaj pa vem, če velika razlika v stopnji izobrazbe ni popolnoma nepomembna za uspešno zvezo.
Na dolgi rok jaz poznam le primere, ko se zadeva ni obnesla.

V mladih letih je bilo vse lepo in krasno, ko pa so se postarali pa žal ne več.
Predvsem moški niso zmogli "shendlat" manjvrednostnega kompleksa in ljubosumja. Otroci so odrasli, njihove žene pa so s temu primerno lahko bolj posvetile službi oziroma karieri.

Meni je pa ljubše, če so ljudje bolj izobraženi. Komunikacija je mirnejša, jasnejša, bolj direktna in z mnogo več niansami in običajno tudi z več občutka. Take so moje izkušnje.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, pomembno je, da so vsaj približno enako izobraženi, to je res. Vsaj meni je to zelo pomembno - mislim to, da moj ve dosti reči in da mu ni treba razlagat, kdo je bila Marija Terezija. Vendar niti pod točko razno ne najdem povezave med uradno izobrazbo, pri kateri dobiš en listek, potrdilo ven in med izobrazbo, ki si jo pridobiš, ker ti je fajn vse sorte reči vedet. Menim, da ljudje tričetrt svojega znanja pridobimo drugje, ne v šolah. Pa še to se mi zdi, da višje kot greš s šolanjem, manj dobiš od tiste šole. Zato poznam ogromno ljudi z narejenim faksom, ki jim dosti reči ni jasnih in ogromno ljudi s srednjo šolo, ki vedo res ogromno - in tudi razmišljajo nadpovprečno. Tako da ja...izobrazba je pomembna. Ampak ne formalna.  Tista, ta realna.

Kot je bilo rečeno že v postih pred mano, izobrazba na papirju ni isto kot življenjsko znanje, razgledanost ... Midva z možem imava zelo različno izobrazbo na papirju, jaz imam magisterij in sem tik pred doktoratom (čakam le še na zagovor), on pa je "faliran" študent (torej s peto stopnjo izobrazbe), pa v šestih letih, kar sva skupaj, zaradi tega ni bilo niti najmanjšega problema. V znanju se dopolnjujeva, on ima ogromno praktičnega znanja (pa tudi teoretičnega, a brez papirnatega "potrdila") predvsem na področju tehnike in računalništva, pa hkrati veliko zanimanja in tudi splošno razgledanost na mojem, precej humanističnem področju, medtem ko imam jaz praktično in teoretično znanje na svojem področju, pri tehničnih zadevah pa tudi nisem povsem bosa (razumem in obvladam več kot večina žensk, ki jih poznam).

Razlika v najini formalni izobrazbi se zdi "čudna" le moževim sodelavcem (vsi imajo peto stopnjo izobrazbe, njihove žene pa morda še nižjo), najini prijatelji in družine pa jo sprejemajo brez problemov. Le tašča je na začetku najine veze upala, da bom jaz tista, ki bom svojega ljubija prepričala, da bo dokončal faks - no, jaz sem vedno rekla, da bo faks dokončal, če bo sam imel za to interes, tega naj ne počne zaradi drugih. Interesa nima, torej ostaja pri srednješolski izobrazbi, meni pa je to povsem OK

Nikakor pa ne bi mogla biti v zvezi z nekom, ki bi imel zelo omejeno znanje (bi bil brez splošne razgledanosti), ker me tak človek enostavno ne bi privlačil, saj bi nama hitro zmanjkalo skupnih tem za pogovor. To vem iz izkušenj.

hvala lepa za vsa razmišljanja, vsa so na mestu, vsa so mi blizu. mislim pa, da me bolj boli dejansko zbadanje s strani moževih bližnjih, njegove matere in sestre in včasih že 'šaljivih' nečakinj. večkrat mi navržejo v smislu, da ga je sestra ali mama nadrla ali napi.....' (se opravičujem za grdo besedo), ali pa se mu dejansko smejijo v glavo, ko sam pove svoje mnenje. Tako dobim občutek, kot da ga imajo za loleka, manjvrednega in mi na tak način sporočajo, da ga ponižujejo. Po tem sem vedno žalostna, zamišljena,...  Tudi se je že zgodilo, da ga je njegova sestra nadirala po telefonu in mu izrekla vse grdo. Meni se to ne zdi dojemljivo, da se 38 letna sestra občasno zdira nad tri leta mlajšim bratom. Ali se vam to dogaja? Sama imam starejšo sestro in mlajšega brata (vsaki dve leti smo rojeni), pa se na tak način ne prepiramo, si nismo nevoščljivi, ampak se pogovarjamo,... Pa še to, oba z možem izhajava iz kmečke, delavske družine, bistvena razlika je v tem, da naša družina ni imela italijanske pokojnine, kar je prej pomenilo bogastvo, ampak smo shajali skromno iz meseca v mesec, medtem ko moževa je imela dve italijanski pokojnini in jim je dejansko materialna dobrina največ kar šteje. Verjetno. Žal. Srečo imam le to, da ga moje prijateljice in njihovi partnerji zelo spoštujejo, razumejo, imamo se radi, vglavnem se štekamo, čeprav so vsi visoko izobraženi, le moj mož ne. Tudi sam mož se najbolj počuti v tej moji družbi, ker vidi, da so pametni, čustveno inteligentni, kakor je on sam in tu se čuti sprejet. Škoda je edino, da se vidimo nekajkrat na leto, ker smo razpršene po različnih koncih Slovenije. Lepo se imejte in veliko se smejte

Doktorat še ne pomeni, da si tudi življensko zelo pameten. Ko gledam ljudi z doktoratom ali magisterijem, kar nekaj teh, bolj vidim, da je pomemben sedež in sposobnost učiti se in učiti se in biti vztrajen.

Meni pa je ljubše, če so ljudje razgledani.......da se z njimi lahko marsikaj meniš......ne pa, da je eden izobražen v smeri matematike ali biologije.....in se razen formul oz. živali in rastlin ne da z njim meniti o ničemer drugem.......