Pozdravljene! Imam en problem in upam da mi ga pomagate resit s svojimi izkusnjami!
Imam 11 mesecev staro hcerko, za katero sva se s partnerjem trudila skoraj 2 leti. Bila sem na klomifenu s tem da sem lansko leto 1.1. imela splav(spontani) nato pa sem aprila zanosila in koncno dočakala rojstvo letos januarja. Res je bilo veliko srece saj sem prezivljala hude muke preden sem koncno zanosila.
Imam pa problem! SEM NAMREC SPET NOSECA! Še dojim in nisem imela zaščite, ker sem mislila da nebo ratalo tako hitro glede na to kako je bilo nazadnje. Sem sokirana, ker ne vem kaj naj storim. Moja pikica bi bila stara 1 leto in pol, ko bi rodila. Ful bi obdrzala otroka, vendar se mi zdi dokaj kmalu. Kaj naj storim. Prosim svetujte! Je imela katera podoben problem? Naj obdržim otroka?

na to si boš pa lahko odgovorila le ti sama.....

_____________________________

...vox populi...

pozdravljena,
seveda ne morem odločat v tvojem imenu, ampak jaz bi ga vsekakor obdržala, saj nikoli ne veš kdaj ti bo, (če sploh) spet dano, da boš zanosila, vsekakor pa če si želiš vsaj še enga otroka. Mogoče se ti zdi sedaj naporno, ker bo med njima tako mala razlika, vendar pa če dobro premisliš boš videla, da bo sedaj malo več dela in skrbi vseeno pa bo fino, ko bosta malo zrastla pa se bosta lahko skupaj igrala in kaj kmalu bosta oba hkrati iz "ta hujšega" ti pa se boš potem lahko prepustila njunemu smehu in ljubezni, ki ti jo bosta vračala. Poznam kar nekaj parov, ki se jim je zgodilo podobno, pa so danes vsi srečni in zadovoljni starši dveh, nekateri pa tudi treh malčkov.

Upam, da ti bo to kaj pomagalo pri odločitvi, hkrati pa ti želim lepo .

Jaz se matram za prvega. Pravim, da nikol več v življenju ne bom uporabljala zaščite, če mi uspe vsaj enega naredit. Folk me potem heca, kaj bom, če potem zanosim po naravni poti, pa povem, da če mi pa to uspe, pol je pa to itak čudežno dete. Čudežnega pa ne dam stran. Pa katerega drugega tud ne.

Jaz bi ga obdržala. Ampak jaz sem jaz. Ne vem, kako je pri vas, ne vem kakšno situacijo imaš. Tako da, žal, mislim, da se boš mogla sama odločit. Pa karkoli že bo.

Pa vseeno, čestitke.

_____________________________

God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.

Mi2 s sestro sva 1,7 narazen in ti povem, da je zakonsko met sestro, ki je sam mal mlajša...res... moji mami je uspelo z vzgojo, tako da pomoje tebi tudi lahko. obdrži otroka če imaš šanso!

Hoj, spet jaz . Če si otroka želiš, ga vsekakor obdrži in ne misli na splav samo zaradi majhne starostne razlike. Naj ti naštejem nekaj prednosti tako majhne razlike med otrokoma:
- starejši še ni ljubosumen, vsaj ne v kaki hudi obliki
- sta vrstnika, imata približno ista zanimanja in znanja in se lahko skupaj igrata
- ko bosta malo starejša, boš imela z njima manj dela, kot če bi bila rojena bolj narazen, pa še drug z drugim se bosta zamotila
- hitreje se znebiš plenic, dojenja oz. adaptiranega mleka, kašic ipd.

Edini minus, ki ga jaz vidim, je nekaj napornih prvih mesecev. Ampak če daš starejšega v vrtec, bo precej lažje, dopoldne boš 100 % z malim, popoldne z obema oz. se lahko posvetiš starejšemu, če ti kdo popazi na malega oz. ga malo prevzame.

Lp,

živa

Doma je vse super, pošlihtano. Vem da se moram sama odločit. Do vceraj sem bila cisto navdusena, danes pa je prislo za menoj. Predvsem me zanima kako ste ve shajale, pa dojenje v tandemu, pa krci itd. Se mi zdi da me bo takrat 1 pikica najbolj rabla jaz bom pa morala se za enega dojencka skrbeti.

Uh, majhna starostna razlika pa res ne bi smela bit problem. Jaz bi ga na tvojem mestu sigurno obdržala.

Meni se majhna razlika sploh ne zdi problem (moja najboljša prijateljica ima načrtno še manjšo razliko, kot bo pri tebi in tudi jaz bi jo imela, če bi se izšlo, pa se žal ni). Tako da če je to tvoj edini pomislek... odločiti se pa namesto tebe seveda ne more in sme nihče drug. Srečno!

Jaz mam načrtno 17 m razlike med mojima (mislim, odločila sva se še za 1, vendar nisva mislila, da se bo res takoj prijelo). Shajamo super, oba imam doma. Je pa res, da imam okoli sebe ljudi, ki mi lahko kadarkoli priskočijo na pomoč, vendar to ponucam ko je res nujno. Taprvi se je sam odstavil, ko sem ponovno zanosila, tko da o tandemskem dojenju ne vem dosti, se pa da. Res je na začetku kar pestro, vendar nič nepremagljivega. Taprvi je že kar samostojen, ni nekega ljubosumja, sestrico obožuje, ona njega pa še bolj. Trudiva pa se, da so njegove potrebe prve zadovoljene, če se le da, da pa se mu že dopovedati, če mala joče, da je potrebno najprej njo nahranit in tudi razume zakaj (pa tudi z veseljem ji prepusti prvo mesto, samo da ne posluša joka).
Srečno, kakršnakoli že bo vajina odločitev!

Aja, poznam pa tudi pare, kjer je razlika res majhna (11 mesecev), pa se tudi imajo fino. Na začetku je težko, ampak se navadiš.

Ma, vem da si v šoku, ampak tale drugi  ti je pa na nek način podarjen-premisli dobro, da ti ne bo potem žal. Ker si se matrala za prvega  , mu hočeš zdaj nudit vse in še več-kot to naredimo vsi ki smo se matrali za svoje otroke. Ampak, da bo pa imel bratca ali sestrico, pa je največje darilo, ki mu ga lahko daš poleg svoje brezpogojne ljubezni. Skoraj dvojčka bosta, lahko razvijeta blazno povezan odnos in potem, ko vaju z možem enkrat ne bo več...bosta vajina otroka imela en drugega in bosta svojim potomcem pripovedovala zgodbe o norem otroštvu, ki sta ga imela; o dveh ljubečih starših, o vseh lumparijah ki sta jih ušpičila- težko pa verjamem, da bi se ob vsej ljubezni, kii jo bosta dobila od vaju, katerikoli od obeh počutil prikrajšan.
Jaz pravim: go for it! Naj te ne bo strah! Če te pa zgrabi panika, maš pa RR-jevke, da te pomirimo! Drži se!

Jaz si pa majhno razliko želim načrtno, pa ne rata...

Pri nas je bilo podobno (zame takrat premajhna razlika). Sem bila prepričana, da bo v drugo trajalo vsaj tako dolgo kot v prvo (21 mes.). In po prvem šoku sem se odločila za našo Julijo  (on je bil itak navdušen) in zdaj se imamo prav fajn. Ta male dve se obožujeta in sta težko ena brez druge.

Med najinima starejšima je 16 mesecev razlike. Sva se samo pogovarjala še o enem  , pa sem že samo od besed zanosila  . Saj sploh ni tako težko, kot eni govorijo. Meni je celo bilo najlažje prve mesece po porodu drugega, pa sem oba imela doma, nobene pomoči, moj pa je večinoma delal. Sem se pa držala reda in ob 20.00 sta oba že spala, velikokrat celo ob 19.00 in sem imela zvečer čas. Res, da sta en čas oba v plenicah, posledično tega, pa je bil mlajši dosti bolj hitro suh -  ker je vse ponavljal.  Že od nekdaj sta takšna, da ko enega ni zraven, se ful pogrešata, ko sta skupaj, pa je fajt.  Je pa fajn, ker ni velika starostna razlika, in se lahko ogromno skupaj igrata.

Jaz bi ga na tvojem mestu obdržela - sploh, če si že 1. s težavo zanosila.
Aja - poznam pa eno, ki ima 9 mesecev razlike.


_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Le kaj bi dala da bi bilo pri meni tako pa vendar ni...

Nop ja ampak  na koncu se moraš sama odločit jaz defiunitivno bi se odločila z otroka ne glede na okoliščine, ker če imamo za 3 ust  bo tud za 4!



_____________________________

Alvin in Lejla cel moj svet..

To je tvoja in partnerjeva odločitev! Če se odločita, da ga obdržita, prav! A ne podcenjuj se. Veliko je žensk, ki imajo 3 -  5 otrok, z malimi razlikami in zmorejo. Torej, tudi ti boš zmogla, res pa je, da boš včasih že živčna, tečna, ampak.. To so le otroci... Če se pa odločiš za splav.... Se odločiš.. Tvoja stvar..

Da ti povem kaj se je zgodilo moji prijatlci... Dve leti se je trudila za prvega otroka in ko se ji je končno rodila hčerkica, je pri njenih 7. mescih zvedela, da je spet noseča in to z dvojčkoma. Na začetku je bil zanjo in za partnerja kar velik šok ampak nista niti pomislila, da ju ne bi obdržala.... Zdaj so prav simpatična družinica in vedno reče, da je lahko samo srečna, da so ti trije sončki njeni.
Jaz mislim, da nič ni pretežko in pozabiš na vse, ko imaš enkrat otroka v naročju!

Ti pa, kakorkoli se boš že odločla...iskrene čestitke za

No, jaz imam načrtno tako razliko kot jo boš imela zdaj ti. Če se boš odločila obdržat otroka. Jaz bi se vsekakor odločila, da ga obdržim. Je naporno, se pa da. Ko bosta otroka malo večja, bo taka mala razlika super, sploh za njiju!

Odločitev je tvoja. Venda  je veliko mam tukaj, ki imajo še manjšo razliko in so zmogle. Tudi ti boš, samo ne misli na tiste grde, slabe stvari. Če pa si seveda otroka ne želita....

Upam, da ga obdržita.

Jaz bi ga na tvojem mestu obdržala, sploh glede na to, da ste imeli že v prvo težave. Jaz in moji sestri smo 14 mesecev razlike, pa smo se v redu zastopile, imele tudi skupno družbo. Je bilo pa tako kot pri predhodnici, dvojčici v drugo, samo da v tem primeru po 5 mesecih. Od začetka bo naporno, potem bosta pa definitivno imela več en od drugega, kot če bi bila večja razlika.

poznam dve mamici s tako majhnima razlikama, ena ima tri fantke, med katerimi je razlika točno po eno leto oz. med prvim in drugim 4 dni manj in in drugim in tretjim en teden več. druga pa ima enkrat 11, drugič pa 13 mesecev razlike. pa jim super znese, ker sta oba očka aktivna pomočnika že od vsega začetka, pa tudi dedki in babice jima pomagajo.

jaz bi ga obdržala,
srečno

Mi bomo imeli razlike 18 mesecev, če bi se prej prijelo, bi bilo še manj. Mislim, da je tako majhna razlika za starše na začetku res naporna, ampak kasneje je za otroka samo plus. Na tvojem mestu bi tega otroka obdržala, sploh če sta se za prvo tako dolgo matrala. Odločiti pa se moraš sama.

Če naj obdržiš otroka ali ne, ne sprašuj nas, temveč se odločita samo vidva. Njaprej si pa seveda odogovorita na vprašanje, če spoh še želita drugega. In če je odgovor pritrdilen, ga obdrži, saj razlika v bistvu resnično ni tako bistvena, kajti v vsakem primeru je imeti dva otroka bolj naporno, kot pa samo enega. Pri tako majhni razliki je pač na začetku bolj naporno...se pa človek vsega navadi.

Vso srečo.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore