Te družine živijo v popolni revščini, ničesa nimajo. Zunaj imajo narejeno gorišče, kjer s parimi vejicami zanetijo ogenj, na njem je ena sama posoda, v kateri kuhajo pretežno močnik. Če kje dobijo kdaj košček mila, se umijejo, nimajo niti osnovnih potrebščin.

Nam je v vseh teh dneh uspelo razdeliti 4 velike pakete in 300kg dobrin - večino so podarili sponzorji, nekaj pa smo prispevali tudi naših, lastnih stvari. Podarili smo obleke, žoge, očala, volno, stare telefone, čevlje, pisala ... Včasih smo se ustavili in kar iz avta obdarili ljudi na poti.

Otroci so bili navdušeni - vsakokrat ko smo stvari delili, so se grebli, kdo bi prvi v vrsti. Podarili so svoje obleke, igrače, vse svoje stvari smo razdali, domov smo se vrnili zgolj z osebnimi dokumenti in tehniko.

 

 

 

Po tej izkušnji se bolj zavedamo sreče, kjer smo rojeni pa tudi pomena izobrazbe. V Afriki na dolgi rok ljudem ne moreš pomagati drugače kot z izobrazbo, da jih opolnomočiš, da bodo z znanjem jezika in pisanja lahko prišli do služb, se zavedali, kaj so njihove pravice in možnosti. Da bodo prišli do kakšne lastne poslovne ideje – lahko čisto enostavne. Že če bi znali obdelovati zemljo, bi lahko več hrane pridelali, če bi starši otroke učili o pomenu higiene, bi imeli več možnosti v prihodnosti. Ko se je naša drugošolka vrnila domov, je zagrabila za šolo mnogo mnogo bolj, kot je bila motivirana prej. 

 

 

Na nek način nas je osrečilo, ker smo lahko pomagali, zraven pa je kanček žalosti, ko smo videli, komu vse ne moremo pomagati. Tako hitro je ta roba pojenjala, premalo smo jo imeli, koliko kamionov bi še lahko imeli in vse razdelili in kako je žalostna usoda teh ljudi.

Razmišljamo, kako bi lahko pomagali še naprej – ključ je izobrazba, tam, kjer smo bili, je vrtec, kamor se otroci zatečejo, ko so neprimerne razmere v družini in tam tudi razvijejo socialne spretnosti (uporaba stranišča, umivanje rok, pozdravljanje) in vsak dan dobijo topel obrok.

 

S sestro Fani pred zaprto malo šolo, ker ni denarja za plače učiteljev, cca. 5.000€ letno.

 

Ta šola je zdaj zaprta, ker ne najdejo denarja za plače vzgojiteljev, kar znese 5000 evrov na leto, in zdaj razmišljamo, kako bi tukaj lahko pomagali in kako bi to lahko postal naš naslednji projekt. 

 

 

PREBERITE TUDI: Potovanje po Afriki: Domača lekarna

 

---

 

Sedemčlanska sestavljena družina Culiberg, ki utrinke iz svojega življenja deli na blogu z naslovom 2many4granny, se bo oktobra podala na enomesečno pot po Afriki - po celotni Južni Afriki, Namibiji, Bocvani, Zimbabveju in Zambiji. Skupaj bodo prevozili približno 15.000 km.

V dobrodelni akciji bodo v sodelovanju s slovenskim Karitasom zbirali sredstva za gradnjo zavetišč za otroke. 

Njihove zanimive popotne dogodivščine bo mamica Jasna Žaler Culiberg delila v obliki popotniškega bloga. 

 

 

 

 

 

Mnenja blogerjev ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.