Zjutraj si želi skodelico kave. Še preden naredi prvi požirek, jo pokliče najmlajši otrok. V mislih ima potrebo, da bi kavo spila. Vendar ima cilj dela namenjeno otrokom. Med pripravljanjem zajtrka se otroka spreta. Poskuša ju pomiriti, nato pa se spomni na kavo, ki jo je pustila na štedilniku. Zvečer se utrujena ozre po stanovanju. Ves dan je delala. Ima občutek, da ni dokončala skoraj ničesar. Jutri bo podobno. In naslednji dan. Pri materi več majhnih otrok lahko takšno življenje traja leta. Čas za prehranjevanje, osebno higieno in počitek se ravna po družinskih obveznostih. Njene potrebe pridejo pogosto na vrsto šele nazadnje. V takih okoliščinah lahko počasi izgubi občutek, da ima dan v rokah. Pogoste prekinitve načenjajo pozornost in pomnjenje, dolgotrajna preobremenjenost pa lahko zaznamuje tudi psihično počutje.

 

Ko se vsaka misel konča s prekinitvijo

Skrb za več majhnih otrok je velik izziv. Mati redko dobi priložnost, da bi kakšno opravilo izpeljala od začetka do konca. Dan se razdrobi na kupe kratkih dejavnosti, med katerimi mora venomer preklapljati pozornost. Karkoli je začela pred nekaj minutami, lahko ostane odprto še ure. Zahtevnejše miselno delo terja zbranost. Nenadna prekinitev jo pretrga in človeka prisili, da misli preusmeri drugam, čeprav ga del njih še vedno vleče nazaj k prejšnji nalogi. Ob vrnitvi se mora spomniti, kaj je sploh nameraval in kje je ostal. Pri bolj zapletenem delu je to še težje. Težave se pokažejo že pri drobnih vsakdanjih namerah. Odide v drugo sobo. Na poti odgovori otroku in pozabi, po kaj je šla. Drugič ureja dokumente, pa jo zmoti nekaj nujnega. Ko se vrne, mora znova premisliti, kaj je pravzaprav delala. Kakšno opravilo ji medtem povsem zbledi iz spomina.

Vendar spomin ji ne nagaja. Nenadne prekinitve lahko otežijo, da bi namero ohranila in se je pozneje spomnila. Psihologi tu govorijo o prospektivnem spominu, ki nam ob pravem trenutku prinese na plan načrtovano dejanje. Nedokončano delo človeka lahko zaposluje tudi, ko se že loti nečesa drugega. Vendar razmerje med prekinitvami in pomnjenjem ni tako preprosto, kot se zdi. Pregled raziskav iz leta 2025 ni potrdil splošnega pravila, da si ljudje nedokončane naloge zapomnijo bolje kot dokončane. Veliko zanesljiveje se je pokazala druga težnja: k prekinjenemu delu se ljudje radi vrnejo.

Mati lahko tako ves dan opravlja različne naloge, ne da bi doživela zadovoljstvo ob njihovem zaključku. Nekatere obveznosti se končajo šele pozno zvečer, druge preprosto počakajo na naslednji dan. Občutek, da ni naredila dovolj, zato ne odraža nujno njenega dejanskega dela. Veliko ga je bilo opravljenega, vendar razdrobljeno, brez jasnega začetka in konca. Ob prekinitvah se lahko pojavi tudi hitenje. Ljudje v določenih delovnih okoliščinah izgubljeni čas nadomestijo s hitrejšim opravljanjem nalog, vendar jih pri tem spremljajo večji stres, frustracija in občutek časovnega pritiska. Mati lahko podobno skuša čim več narediti v kratkem času, ki ga ima na voljo. Takšno prilagajanje še ne pomeni, da je zato manj obremenjena. Pri nekaterih materah se razdrobljenost dneva dotakne celo osebne nege. V kvalitativni raziskavi mater otrok, starih do treh let, so sodelujoče opisovale pomanjkanje časa in varstva kot pogosti oviri pri skrbi zase. Ena je povedala, da se težko celo oprha, ne da bi otroci posegali v njeno zasebnost. Ker je raziskava potekala med pandemijo, ugotovitev ni mogoče posplošiti na vse matere.

Poleg vidnih opravil ostaja še miselno delo. Organizacija družinskih dejavnosti, spremljanje potreb otrok in načrtovanje prihodnjih obveznosti lahko mater zaposlujejo tudi takrat, ko fizično opravlja nekaj povsem drugega. Večji delež takšne odgovornosti je bil v raziskavah povezan s slabšim psihičnim počutjem. O dolgoročnih posledicah petih ali desetih let takšnega življenja je znanega precej manj. Neposredni učinki prekinitev na pozornost, pomnjenje namer in občutek napora so raziskani. Ni pa dokazano, da bi večletna skrb za otroke ob pogostih prekinitvah sama po sebi povzročala trajne okvare spomina ali možganov.

 

Ko materi zmanjka moči še zase

Sprva svoje potrebe odlaga zaradi povsem običajnih družinskih obveznosti. Zase bo poskrbela pozneje, ko bodo otroci siti, oblečeni in zadovoljni. Pri več majhnih otrocih pa se to »pozneje« venomer odmika. Leta lahko tečejo v ritmu, v katerem imajo prednost potrebe drugih. Potem se lahko pojavi še druga težava. Mati končno dobi nekaj časa zase, a nima več moči, da bi ga izkoristila. Sedi na kavču in misli, da bi se morala stuširati. Že misel na vstajanje jo izčrpa. Rada bi prebrala nekaj strani, pa se ne more zbrati. Nekoč so jo veselili ustvarjanje, sprehodi ali druženje, zdaj si želi predvsem tišine. Tudi ko otroci zaspijo, se ji ne uspe vedno odpočiti. Vsaka prekinitev terja drobec miselnega prilagajanja. Če se to ponavlja iz dneva v dan, spanja pa je malo in priložnosti za počitek še manj, se breme lahko nabira.  Pri skrbi zase se prepletajo tri različne ovire. Mati morda nima priložnosti, da bi nekaj storila zase. Lahko ima čas, vendar je preveč izčrpana. Včasih ji primanjkuje tudi pobude, da bi se lotila dejavnosti, ki jo je nekoč veselila. Te izkušnje niso enake, četudi se lahko pojavijo hkrati. V raziskavah zgodnjega materinstva poleg pomanjkanja časa opisovale utrujenost, organizacijske ovire in občutke krivde. Že krajši odhod od doma lahko zahteva dogovarjanje o varstvu, pripravo otrok in usklajevanje obveznosti. Tako se zgodi, da mora mati vložiti precej energije, še preden se lahko posveti dejavnosti, pri kateri naj bi se sprostila.

Včasih jo ob počitku spremlja nelagodje. Zaveda se, da potrebuje čas zase, vendar se spomni še neopravljenega dela. Morda ima občutek, da bi morala biti na voljo otrokom. Na takšno doživljanje ne vplivajo le vsakodnevne obveznosti, temveč tudi pričakovanja okolice in predstave o tem, kakšna naj bi bila dobra mati. Družina lahko medtem deluje povsem urejeno. Otroci so nahranjeni, oblečeni, njihovo šolsko delo in dejavnosti pa so organizirani. Mati svoje obroke, počitek in osebno nego še naprej odlaga. Njena sposobnost, da poskrbi za otroke, zato ni zanesljivo merilo tega, kako dobro uspeva skrbeti zase. Pri hujši in dolgotrajni preobremenjenosti se lahko razvije starševska izgorelost. Spremljajo jo globoka izčrpanost, občutek, da si pri svojem delu neuspešen, in včasih čustveno odmikanje od otrok. Tveganje naraste, kadar zahteve starševstva dlje časa presegajo podporo, ki je na voljo. Da bi takšno stanje povzročale že same prekinitve opravil, pa se ne da trditi. Če mati dalj časa ne zmore poskrbeti za osnovne potrebe, jo nehajo zanimati stvari, ki so jo prej veselile, ali čuti izrazito izčrpanost, je treba pomisliti tudi na depresijo in druge zdravstvene težave.

Nekatere matere kljub veliki obremenitvi ohranijo dobro psihično počutje, druge potrebujejo več opore. Ni odločilno le število otrok. Štejejo tudi njihova starost, delitev odgovornosti, življenjske okoliščine in možnosti za okrevanje.

 

Kako materi pomagati, da si povrne čas zase?

Za mater, ki je leta živela med nenehnimi prekinitvami, lahko že pol ure miru pomeni veliko. V tistem času ji ni treba prisluškovati, ali jo kdo kliče, spremljati dogajanja v drugih sobah ali premišljevati, kaj vse je še nedokončano. Da je tak odmor sploh mogoč, pa mora nekdo drug zares prevzeti skrb za otroke. Nasvet, naj si vzame več časa zase, ji ne koristi veliko, če mora prej sama organizirati varstvo, pripraviti vse potrebno in med odsotnostjo ostati dosegljiva. Bližnji jo lahko učinkoviteje razbremenijo, če prevzamejo tudi odgovornost za izvedbo nalog. Raziskave materinske skrbi zase kažejo, da je samoiniciativna pomoč partnerja ali družine za nekatere matere še posebej dragocena. Partner lahko prevzame večerni del skrbi za otroke, stari starši jih odpeljejo na sprehod, sorodniki pa pomagajo pri gospodinjstvu. Starejše otroke je mogoče postopoma navajati na samostojnost in čakanje, kadar njihove potrebe niso nujne. Seveda ob upoštevanju njihove starosti in zmožnosti. Tudi mati si lahko nekatera opravila nekoliko olajša. Pred prekinitvijo zahtevnejšega dela si lahko na kratko zapiše, kje je ostala. Tako ob vrnitvi ne izgublja dodatnega časa za ponovno vzpostavljanje miselnega toka. Kadar okoliščine dopuščajo, lahko bližnjim tudi pove, da za določeno dejavnost potrebuje nekaj neprekinjenih minut.

Nobena organizacijska metoda ne nadomesti počitka. Izrazito izčrpana mati potrebuje predvsem razbremenitev, ne novega seznama nalog. Če se njeno počutje kljub pomoči ne izboljšuje ali se pojavijo resnejše težave pri vsakodnevnem delovanju, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Življenje z majhnimi otroki nikoli ni povsem predvidljivo. Otroci kličejo, potrebujejo pomoč in bližino, pogosto ravno takrat, ko imajo starši drugačne načrte. Toda iz tega ne sledi, da mora mati več let odlagati prav vse svoje potrebe. Pravico ima do obroka v miru, počitka in nekaj časa, ki pripada samo njej. Ne zato, ker bi bilo materinstvo manj pomembno, ampak ker tudi človek, ki vsak dan skrbi za druge, potrebuje skrb.

 

PREBERITE TUDI: Mit o enem izgubljenem zobu za vsakega otroka: kako nosečnost vpliva na zobe?

 

---

Marija Šega je mamica petih otrok in študentka kulturne antropologije.

Pri pisanju povezuje osebne izkušnje materinstva z raziskovanjem tem, ki spremljajo ženske skozi nosečnost, porod in prva leta otrokovega življenja.

Zanimajo jo predvsem vprašanja, o katerih se med mamami veliko govori, a se o njih pogosto premalo piše.

 

 

 

 

Viri in literatura

1. LEROY, Sophie. 2009. Why Is It So Hard to Do My Work? The Challenge of Attention Residue When Switching Between Work Tasks. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 109(2), str. 168–181. Dostopno na: https://doi.org/10.1016/j.obhdp.2009.04.002.
2. MARK, Gloria, GUDITH, Daniela in KLOCKE, Ulrich. 2008. The Cost of Interrupted Work: More Speed and Stress. Proceedings of the SIGCHI Conference on Human Factors in Computing Systems, str. 107–110. Dostopno na: https://doi.org/10.1145/1357054.1357072.
3. GHIBELLINI, Romain in MEIER, Beat. 2025. Interruption, Recall and Resumption: A Meta-Analysis of the Zeigarnik and Ovsiankina Effects. Humanities and Social Sciences Communications, 12, članek 962. Dostopno na: https://doi.org/10.1057/s41599-025-05000-w.
4. AVIV, Elizabeth, WAIZMAN, Yael, KIM, Elizabeth, LIU, Jasmine, RODSKY, Eve in SAXBE, Darby. 2025. Cognitive Household Labor: Gender Disparities and Consequences for Maternal Mental Health and Wellbeing. Archives of Women's Mental Health, 28, str. 5–14. Dostopno na: https://doi.org/10.1007/s00737-024-01490-w.
5. LAX, Elizabeth S., GRAZIOSI, Marianna, GIOIA, Ayla N., ARUNAGIRI, Vinushini in NOVAK, Sarah A. 2023. “More Than Just a Manicure”: Qualitative Experiences of Maternal Self-Care During COVID-19. Women's Health Reports, 4(1), str. 571–583. Dostopno na: https://doi.org/10.1089/whr.2023.0081.
6. BETTISON, Sara in DEVONPORT, Tracey J. 2025. Self-Care in Early Motherhood: A Qualitative Exploration of Sleep, Exercise, and Making Time for Oneself. Midwifery, 148, članek 104506. Dostopno na: https://doi.org/10.1016/j.midw.2025.104506.
7. MIKOLAJCZAK, Moira in ROSKAM, Isabelle. 2018. A Theoretical and Clinical Framework for Parental Burnout: The Balance Between Risks and Resources (BR2). Frontiers in Psychology, 9, članek 886. Dostopno na: https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.00886.