Po ločitvi se mnogi starši sprašujejo: Ali kličem preveč, premalo ali ravno prav? Iskanje ravnotežja med bližino in spoštovanjem otrokovega prostora pri drugem staršu ni enostavno.

Redni stiki z odsotnim staršem krepijo otrokovo čustveno varnost.

Strokovnjaki pa opozarjajo, da ni pomembna pogostost klicev, temveč predvsem, kako klici potekajo in s kakšnim namenom.

 

Redni, podporni stik

Klici lahko ohranjajo toplino in bližino, zlasti kadar je fizični stik omejen.

 

Kakovost klicev

Pomembnejše od števila klicev je, kako potekajo. Klici naj ne bodo napeti, naj ne vključujejo preveč vprašanj o dogajanju pri drugem staršu ali pritiska, da otrok nekaj »pove«.

 

Motiv klica

Ko kličete otroka, naj pogovor ne temelji na vaših osebnih potrebah. Klic naj ne bo posledica: strahu, občutka osamljenosti, iskanja tolažbe zase ali nadzora.

 

Starost otroka

Pri mlajših otrocih so primernejši krajši, predvidljivi in jasno strukturirani klici z začetkom in zaključkom, ki otroku dajejo občutek varnosti. Pri najstnikih pa je pomembnejše več zaupanja, spoštovanje zasebnosti in manj nadzora.

 

Neželeni učinki starševskih izjav

Tudi ljubeči stavki, kot je “pogrešam te”, lahko otrok razume kot pritisk, da mora poskrbeti za čustva starša, kar lahko poveča stres in občutek ujetosti med staršema.

 

Konflikt med staršema kot največje tveganje

V visokokonfliktnih ločitvah tehnologija ne zmanjšuje napetosti, temveč jo povečuje in podaljšuje. Digitalna komunikacija se v teh primerih pogosto uporablja kot sredstvo za nadzor nad drugim staršem ali posredno vpletanje otroka v prepir.

 

Otroški izbor stika

Otroki in mladostniki kažejo, da večina ceni telefonski stik, a hkrati poudarjajo, da nič ne nadomesti objema, skupne igre ali preproste prisotnosti v isti sobi.

 

Najpomembnejše sporočilo otroku ni v telefonu

Bistvo je v tem, da otrok ve:
»Ko si pri mami/očetu, si lahko popolnoma tam. Jaz sem v redu. Ti si v redu. Vidiva se kmalu.«

Včasih je celo bolje, da otrok sam predela hrepenenje po drugem staršu, na primer tako, da nariše risbo. To mu pomaga razvijati notranjo varnost.

Tehnologija ima torej v ločenih družinah dvojno vlogo. Lahko zmanjšuje konflikt med staršema (manj neposrednih srečanj), pomaga pri koordinaciji staršev, povečuje dostopnost in omogoča stik z otrokom, ko je pri drugem staršu. Po drugi strani pa preveč sporočil in nenapovedani klici  lahko motijo vsakdan drugega gospodinjstva in povečajo stisko otroka.

 

Praktični nasveti za starše:

- Dogovorita se za predvidljiv ritem klicev: Skupaj z bivšim partnerjem določita realen in predvidljiv čas za klice (npr. vsak večer ali vsak drugi večer ob 19:30 kratek klepet, 5 minut).

- Klici naj ne pomenijo, da je otrok ves čas dosegljiv na telefonu: Tako se lažje vzpostavi zdrav odnos z zasloni.

- Spoštuj čas pri drugem staršu: Izogibaj se klicem med obroki, učenjem, spanjem ali posebnimi družinskimi trenutki.

- Ko začutiš močno potrebo po klicu, se najprej vprašaj: “Ali kličem zaradi otroka ali zaradi sebe?”

- Osredotoči se na otroka: Klic naj bo priložnost, da poslušaš, kako je otrok preživel dan, kaj ga je veselilo ali mu povzročilo izzive.

- Otrok naj ne čuti obveze: Klici so priložnost za povezovanje, ne otrokova dožnost.

 

Potreba po stiku je človeška. A v odnosu z otrokom je pomembno, kako jo izrazimo in komu jo nalagamo. Klic naj podpira otroka. Ko znamo razlikovati med tem, kar potrebujemo mi, in tem, kar potrebuje otrok, ustvarjamo stik, ki gradi zaupanje, varnost in dolgoročno čustveno stabilnost.

 

PREBERITE TUDI: "Pomemben je stik, ki ga telefoni otrokom in odraslim kradejo" — intervju z dr. Anjo Radšel o vplivu zaslonov na otroke

 

---

Zala Udir, svetovalka za dinamiko sestavljenih družin, ustanoviteljica Aurapaxa, je magistrica zakonskih in družinskih študij, ki se celostno posveča življenju in izzivom sestavljenih družin.

Življenje v sestavljeni družini, daje njenemu strokovnemu delu pristen vpogled v vsakodnevne izzive ter dragocen stik z realnostjo tovrstnih družinskih sistemov. Njeno delo temelji na strokovnem znanju, sočutju in praktičnih izkušnjah.

 

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

 

VIRI:
Baude, A., Pearson, J., & Drapeau, S. (2023). Information and communication technology use among children separated from one or both parents: A scoping review. Children and Youth Services Review, 146, Article 106812. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2023.106812

Kalmijn, M. (2016). Father–child contact, interparental conflict, and depressive symptoms among children of divorced parents. European Sociological Review, 32(2), 210–225. https://doi.org/10.1093/esr/jcv097

McDaniel, B. T., & Coyne, S. M. (2016). Technoference: The interference of technology in couple relationships and implications for women’s personal and relational well-being. Psychology of Popular Media Culture, 5(1), 85–98. https://doi.org/10.1037/ppm0000065

Russell, L. T., Ferraro, A. J., Beckmeyer, J. J., & Zimmermann, M. L. (2021). Communication technology use in post-divorce coparenting relationships: A mixed-methods examination of 2-generation perspectives. Journal of Family Issues, 42(11), 2635–2662. https://doi.org/10.1177/0192513X20984425

Trinder, L., Connolly, J., Macleod, A., Notley, C., & Kekeli, E. (2016). Quality contact post-separation/divorce: A review of the literature. Nuffield Foundation / University of Exeter. https://ore.exeter.ac.uk/repository/handle/10871/23300