Ko je najstarejši hčerki Mii pred skoraj šestimi leti zdravnica postavila diagnozo retinitis pigmentosa, redke dedne očesne bolezni, ki postopoma vodi v slepoto, je bila njena mama Edith Lemay prepričana le v eno: da ne bo čakala. Ko sta z možem Sébastienom izvedela, da imata enako diagnozo še dva mlajša sinova, Laurent in Colin, sta sprejela odločitev, ki bi marsikoga prestrašila, njima pa je postala življenjski projekt – otrokom ponuditi čim več vizualnih spominov, dokler jih še lahko shranijo.

 

Iskra, ki je zanetila idejo

Edith je najprej iskala praktične rešitve: Braillova pisava, strokovnjaki, programi podpore. Toda nasvet svetovalke iz šole – naj otrokom pokaže slike živali, da si jih bodo zapomnili – je v starših prebudil povsem drugačen načrt.

»Zakaj bi gledali slike žiraf in slonov, če jih lahko vidimo v živo?« sta se vprašala.

Pelletier je po naključju prav v tistem času prejel izplačilo ob prodaji podjetja, kjer je imel deleže. To je bila priložnost, ki sta jo izkoristila: odločila sta se za enoletno potovanje okoli sveta.

 

Otroške želje, ki so določile pot

Namesto izbire držav so starši otroke prosili, naj zapišejo, kaj bi si najbolj želeli doživeti. Nastal je seznam, ki je kmalu postal njihov zemljevid: Colin je želel prespati na vlaku, Mia jahati konja, Laurent piti sok na kameli, Léo pa plavati s kladvenicami.

Od maja 2022 so obiskali približno 15 držav – med njimi Turčijo, Zambijo, Laos, Ekvador, Mongolijo in Indonezijo – in iz vsake odnesli zgodbo, ki je presegla turistične vtise.

 

Srečanja, ki se ne pozabijo

Nepal sploh ni bil v prvotnem načrtu, dokler se ni Sébastien na spletu oglasil v razpravi in prejel povabila neznanca v oddaljeno vas, ki je ni niti na zemljevidu. Družina je sprejela izziv in se znašla v skupnosti, kjer jih je presenetila toplina domačinov. Otroci so ure in ure preživljali z vaškim podmladkom, brez skupnega jezika, a z neverjetno lahkotnostjo povezovanja.

Podobno se je zgodilo v Amazoniji, kjer so se fantje spoprijateljili z dečkom iz skupnosti Achuar. Lovili so ribe, barvali obraze s sadjem in se naučili uporabljati tradicionalno pihalno cev. »V vsakem kotičku sveta imamo zdaj nekoga, ki se ga spomnimo,« pravi Edith.

 

Od šolskih obveznosti do lekcij za življenje

Med potovanjem so otroci redno izpolnjevali šolske naloge, a starša pravita, da so največje lekcije prihajale iz izkušenj: premagovanje strahov, sprejemanje drugačnosti, prijateljstva brez meja.

Mia se spominja, kako je v Zambiji prvič šla na zipline: »Vedela sem, da takšnih priložnosti ne bo veliko. Rekla sem si – poskusi. In sem šla.«

 

Vračanje domov in nove poti

Po enem letu, polnem safarijev, sprehodov z menihi, voženj z balonom in srečanj, ki so se jim vtisnila v srce, se je družina vrnila v Montreal. Otroci so se hitro prilagodili rutini, starša nekoliko težje. A vsi se strinjajo, da jih je potovalno leto spremenilo.

Napredovanje bolezni se za zdaj zdi počasno, zato že razmišljajo o novem odhodu.

 

Sporočilo, ki ga želi predati najmlajši

Najbolj neposredno misel je podal Léo, edini otrok brez diagnoze: »Vedno pojdi. Če se preveč sprašuješ, bo vlak odpeljal brez tebe.«

 

Povzeto po cbc.ca