»Kako je bilo danes v šoli?«

»V redu.«

»Je kaj narobe?«

»Ne.«

In pogovor je končan. Vsaj na videz.

Starši dobro poznamo takšne trenutke. Otrok pride iz šole, odloži torbo, odgovori z nekaj besedami in se umakne v svojo sobo. Morda je samo utrujen. Morda potrebuje nekaj miru. Lahko pa ga nekaj teži, vendar še ne ve, kako bi to povedal.

Otroci svojih stisk ne izražajo vedno z besedami. Včasih jih pokažejo s spremembami v vedenju, razpoloženju ali odnosih. Zato ni pomembno le, kaj nam otrok pove, ampak tudi, kako se počuti v naši bližini. Ali ve, da ga bomo poslušali? Da njegovih občutkov ne bomo zmanjšali na »saj ni nič takega«? In da nam lahko pove tudi tisto, kar nas bo morda težko slišati?

 

Otrok ne potrebuje vedno odgovora. Včasih potrebuje prostor.

Ko opazimo, da je otrok žalosten, jezen ali zaskrbljen, želimo starši pogosto čim hitreje pomagati. Poiščemo rešitev, ponudimo nasvet ali ga poskušamo razvedriti.

»Saj bo bolje.«

»Ne sekiraj se zaradi tega.«

»To res ni razlog za jok.«

Čeprav so takšni odzivi največkrat dobronamerni, lahko otrok dobi občutek, da njegovi občutki niso pomembni ali da jih mora čim prej odpraviti.

Otrokova čustva ne potrebujejo vedno takojšnje rešitve. Najprej potrebujejo razumevanje.

Namesto da ga prepričujemo, da ni razloga za žalost, lahko rečemo: »Vidim, da te je to prizadelo. Bi mi povedal, kaj se je zgodilo?«

Ali pa: »Ni ti treba biti ves čas dobre volje. Tudi žalost, jeza in strah so del življenja.«

S tem otroku sporočamo, da so vsa čustva dovoljena, čeprav niso vsa vedenja sprejemljiva. Lahko je jezen, ne sme pa zaradi jeze poškodovati sebe ali drugih.

Ko otrok ve, da ga zaradi njegovih občutkov ne bomo obsojali, je več možnosti, da se bo na nas obrnil tudi takrat, ko bo njegova stiska večja.

 

Ko besede ne povedo vsega: na katere spremembe bodimo pozorni?

Vsak otrok ima dneve, ko je bolj tih, razdražljiv ali brezvoljen. Prav tako je povsem običajno, da mladostniki potrebujejo več zasebnosti in se v določenih obdobjih nekoliko oddaljijo od staršev.

Ena slaba ocena, zaprtost vase ali odgovor »pusti me pri miru« še ne pomenijo, da ima otrok težave z duševnim zdravjem.

Pomembneje je, ali opažamo spremembe, ki trajajo dlje časa, se stopnjujejo ali vplivajo na otrokovo vsakodnevno življenje.

 

Pozorni smo lahko, če otrok:

• se nenadoma začne izogibati prijateljem ali dejavnostim, ki jih je prej rad obiskoval;

• je dlje časa izrazito žalosten, zaskrbljen ali razdražljiv;

• ima pogoste težave s spanjem ali opazne spremembe apetita;

• se težje zbere, mu upade šolska uspešnost ali začne odklanjati šolo;

• pogosto toži zaradi bolečin v trebuhu ali glavi, zlasti kadar zanje ni jasnega telesnega vzroka;

• o sebi govori izrazito negativno, se razvrednoti ali izraža občutke brezupa;

• izgubi zanimanje za stvari, ki so ga nekoč veselile.

 

Takšne spremembe imajo lahko različne vzroke. Včasih so povezane s stresom, odnosi z vrstniki, družinskimi spremembami ali razvojnim obdobjem.

Naša naloga ni, da iz posameznega vedenja sklepamo na diagnozo, ampak da opazimo, ko otrok morda potrebuje več podpore.

 

Kako začeti pogovor, ne da bi otrok začutil pritisk?

Vprašanje »Kaj je narobe s tabo?« lahko otroka hitro postavi v obrambni položaj. Prav tako ni nujno, da bo na neposredno vprašanje »Si žalosten?« znal ali želel odgovoriti.

Pogovor lahko začnemo nežneje, z opisom tega, kar opažamo.

Namesto »Zakaj si zadnje čase tako čuden?« lahko rečemo:

»Opazila sem, da se zadnje dni manj družiš s prijatelji. Zanima me, kako si.«

Namesto »Povej mi, kaj je narobe!«: »Zdi se mi, da imaš zadnje čase veliko na mislih. Če želiš, sem tukaj.«

In namesto »Saj mi lahko vse poveš!«: »Ni ti treba povedati vsega takoj. Ko boš pripravljen, te bom poslušala.«

 

Pomemben je tudi trenutek, ki ga izberemo.

Nekateri otroci se lažje odprejo med sprehodom, vožnjo z avtomobilom, pripravljanjem večerje ali pred spanjem. Takrat pogovor ne poteka iz oči v oči in otrok nima občutka, da je na zaslišanju.

Če otrok ne želi govoriti, ga ni treba siliti. Lahko mu damo nekaj prostora in se k pogovoru pozneje vrnemo.

Pri tem pa je pomembno, da njegovega molka ne razumemo kot dokaz, da je vse v redu.

 

Poslušati brez obsojanja je težje, kot se zdi

Otrok nam pove, da ga sošolci izključujejo iz družbe. Ali da ga je strah pred naslednjim šolskim dnem. Morda prizna, da je naredil nekaj, česar ne bi smel.

Prvi odziv starša je lahko presenečenje, jeza ali želja, da bi takoj ukrepal.

Toda prav naš prvi odziv lahko vpliva na to, ali nam bo otrok naslednjič spet zaupal.

Poskusimo ga poslušati do konca, ne da bi ga prekinjali, popravljali ali mu takoj razlagali, kaj bi moral storiti.

Pomagajo lahko preprosti stavki:

»Hvala, da si mi to povedal.«

»Verjamem, da ti ni lahko.«

»Rad bi bolje razumel, kaj doživljaš.«

»Kaj bi ti v tem trenutku najbolj pomagalo?«

Poslušanje ne pomeni, da se moramo z otrokom v vsem strinjati. Pomeni, da njegove občutke vzamemo resno.

Če nam pove nekaj, kar zahteva ukrepanje, mu lahko mirno pojasnimo, kaj bomo storili in zakaj. Tako ohranjamo zaupanje, hkrati pa prevzemamo odgovornost za njegovo varnost.

 

Kaj, če otrok vztraja, da je vse v redu?

Včasih otrok preprosto ne želi govoriti. Morda še sam ne razume, kaj čuti, morda se boji odziva odraslih ali pa potrebuje čas.

Takrat mu lahko rečemo: »V redu je, če zdaj ne želiš govoriti. Samo želim, da veš, da sem tukaj, če me boš potreboval.«

In potem to tudi pokažemo.

Ne samo z vprašanji, ampak s skupnim časom, zanimanjem za njegov svet in drobnimi vsakodnevnimi trenutki.

Pomembno je, da pogovori niso omejeni le na težave. Če se z otrokom pogovarjamo tudi o njegovih zanimanjih, prijateljih, veselju in vsakdanjih dogodkih, gradimo odnos, v katerem je lažje spregovoriti tudi o stiski.

Zaupanje se ne začne s težkim pogovorom. Gradi se veliko prej, v povsem običajnih dneh.

 

Kdaj pogovor doma ni več dovolj?

Starši smo lahko pomemben vir varnosti in podpore, vendar ni treba, da vse težave rešujemo sami.

Če otrokova stiska traja, se stopnjuje ali začne vplivati na njegovo spanje, šolanje, odnose in vsakodnevno delovanje, je smiselno poiskati strokovno pomoč.

Prvi korak je lahko pogovor z otrokovim pediatrom oziroma osebnim zdravnikom, šolsko svetovalno službo ali strokovnjakom za duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Otroku lahko pojasnimo, da obisk strokovnjaka ne pomeni, da je z njim nekaj narobe.

Podobno kot poiščemo pomoč pri telesnih težavah, lahko pomoč poiščemo tudi takrat, ko nas preplavijo občutki, s katerimi se težko spopadamo.

Če otrok govori o samopoškodovanju, smrti ali samomoru, njegove besede vedno vzamemo resno. O tem ga lahko mirno in neposredno vprašamo. Tak pogovor ne povečuje tveganja za samomor. Če obstaja neposredna nevarnost, ga ne puščamo samega in pokličemo 112.

 

Otroku ni treba biti vedno v redu

Morda je eno najpomembnejših sporočil, ki jih lahko damo otroku, prav to, da mu ni treba biti vedno srečen, uspešen, pogumen ali nasmejan.

Lahko ima slab dan. Lahko ga je strah. Lahko je jezen, razočaran ali žalosten, tudi kadar odrasli ne razumemo povsem, zakaj.

Naša naloga ni, da iz njegovega življenja odstranimo vse neprijetne občutke. Pomembneje je, da mu pomagamo razumeti, da jih lahko preživi in da mu pri tem ni treba biti sam.

In če bo naslednjič na vprašanje »Kako si?« odgovoril samo »V redu«, morda ne bomo izvedeli ničesar več.

Lahko pa mu pokažemo, da smo pripravljeni poslušati tudi takrat, ko odgovor ne bo tako preprost.

Ker otrok ne potrebuje staršev, ki imajo vedno prave odgovore. Potrebuje odrasle, ob katerih si upa povedati resnico.

Kam po pomoč, ko otrok doživlja stisko?

V Sloveniji so otrokom, mladostnikom in njihovim staršem na voljo različne oblike podpore.

• TOM telefon – 116 111: brezplačen in zaupen pogovor za otroke in mladostnike, vsak dan med 12. in 20. uro.

• To sem jaz: spletna svetovalnica za mlade, kjer na vprašanja odgovarjajo strokovnjaki.

• Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov: strokovna pomoč otrokom in družinam v okviru zdravstvenih domov.

• 112: ob neposredni nevarnosti za otrokovo življenje ali varnost.