Bližajo se poletne počitnice, ko imamo več časa, ki ga preživimo z našimi šolarji. Po letu, ki je za nami, izkoristite skupni čas in se s svojim otrokom pogovorite o nasilju, o njegovem počutju ter o odnosih, ki jih ima s svojimi sošolci. 

V zadnjih letih smo pri nas opazili kar nekaj primerov medvrstniškega nasilja na šolah – marca so se spravili na sošolca na Ptuju, aprila lani je na strehi trgovskega centra v Celju skupina mladoletnic napadla mlajšo vrstnico, oktobra predlani se je pet osnovnošolcev v Ljubljani brutalno spravilo na sovrstnika, nasilno dejanje nad mlajšim kolegom so leta 2020 posneli tudi dijaki mariborskega Tehničnega šolskega centra, na začetku leta je v osnovno šolo v Sežani šestošolec prinesel nož, januarja pa je v Kopru učenec s kladivom napadel vrstnika.

 

Lani tudi prva grožnja strelskega pohoda

Spomnimo: Po poročanju spletnega portala o streljanju na Finskem, kjer je 12-letnik ubil svojega sošolca in ranil še dve učenki, je nekdo objavil anonimni komentar, da se bo podoben dogodek zgodil tudi pri nas; in sicer 10. aprila. Minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda je takrat dejal, da je tveganje ekstremnega nasilja v slovenskih šolah majhno, vendar je treba vsako grožnjo obravnavati resno. 10. aprila je tako policija povečala prisotnost okoli šol in šole so uvedle različne ukrepe (zaklepanje vhodnih vrat, varnostnike ...), kljub temu, pa je veliko staršev svojih otrok tisti dan ni poslalo v šolo. 

 

Kaj storiti, če je moj otrok žrtev agresije?

Ustrahovanje lahko izjemno močno vpliva na otroka ne glede na njegovo stopnjo razvoja in mu lahko pusti globok pečat za vse življenje. Zato je ključno, da starši in vzgojitelji/učitelji težavo dovolj zgodaj zaznamo ter poskušamo otroku pravočasno in ustrezno pomagati. 

Izredno pomembno je, da vam otrok zaupa, samo takrat vam bo tudi povedal, da se v šoli nekaj takega dogaja. 

Če vam otrok zaupa, da ima v šoli težave z nasiljem, če ga vrstniki fizično ali verbalno napadajo, se z njim pogovorite in mu poskušajte pomagati. Obrnite se na ravnatelja šole ali na otrokovo razredničarko in skupaj boste zagotovo našli ustrezno rešitev.

 

PREBERITE TUDI: Otrok je lahko žrtev ustrahovanja že pri treh letih

 

Kako se odzvati, če je vaš otrok agresiven?

Poskušajte razumeti, da agresivnost ne izhaja vedno iz hudobije in da otrok najverjetneje še sam ne ve, zakaj se agresivno obnaša. Nasilje je najpogosteje znak, da je otrok negotov vase, da nima samozaupanja. Otrok preprosto ne ve, kaj naj počne z agresivnimi čustvi, oziroma kako naj jih obvlada. Otroci v vrtcu se ga začnejo izogibati, neradi se igrajo z njim, če je do njih nasilen. Otrok postaja vedno bolj osamljen, izoliran, s tem pa še bolj negotov. Z agresivnim vedenjem poskuša nekako prikriti, da je v resnici občutljiv in osamljen. Začaran krog je tako sklenjen.

Prav zato je pri agresivnih otrocih pomembno, da na njegovo obnašanje ne reagiramo s hudimi besedami ali še huje, s fizičnim kaznovanjem. Tako bomo njegovo nasilnost le še okrepili. Najbolje se agresije lotimo s pogovorom, saj bomo na ta način morda izvedeli, kaj otroka teži. Poskušamo se mu čimbolj približati in okrepiti njegovo samopodobo.

Če se stvari tudi sčasoma ne normalizirajo in otrokovo obnašanje ogroža druge otroke, je morda pametno poiskati strokovno pomoč.

 

PREBERITE TUDI: Ali novodobni starši vzgajamo otroke brez zmožnosti empatije?

 

Strelski pohodi so izjeme

Ko starši slišimo ali beremo o dogodku v tujini, kjer je nekdo v šolo prinesel orožje, se večkrat sprašujemo, kako je do tega prišlo. Kdo je ta mladostnik, ki je ubil nedolžne ljudi? Kakšni so znaki? Lahko to nekoč stori sošolec mojega otroka, ali celo moj otrok? Raziskav, ki bi opisale gotove razloge, zakaj se nekdo odloči za takšno dejanje, ni, oziroma so premajhne, da bi iz njih lahko sklepali. Kljub temu, da imamo občutek, da je streljanje na šolah pogost pojav, temu ni tako, zato je težko analizirati vzroke, ki so strelce pripeljali do tega ravnanja.

Največkrat raziskovalci ta dejanja povezujejo z depresijo in nadlegovanjem/ustrahovanjem (ang. bullying). Zanimivo je, da je eno od pogostejših prepričanj, to da so te otroci osamljeni in izolirani, napačno - večina teh otrok je imela prijatelje, je hodila na interesne dejavnosti ...

Peter Umek, redni profesor za kriminalistično psihologijo na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, v svojem članku Osebnostne značilnosti nasilnih storilcev in možnosti predvidevanja ekstremnih nasilnih dejanj, pravi, da lahko kriminaliteto omejimo le z reševanjem socialne problematike, se pravi družbene neenakosti, nizke izobrazbe, slabih zaposlitvenih možnosti, diskriminacije, revščine in socialne izključenosti. Na žalost, pravi, je pri nas socialna preventiva v ozadju: »Vsekakor pa je treba uvesti programe ničelne tolerance do nasilja in jih tudi primerno izvajati. Na žalost pa je včasih tako, da so tisti, ki so nasilni v šoli, deležni samo kazni, ne pa pomoči, ki bi jo resnično potrebovali. Kazni ne preprečujejo nasilja, večkrat vzbudijo težnje po maščevanju, mladostnika izolirajo in tudi stigmatizirajo. Mladostniki, ki grozijo, in to tudi z masovnimi poboji, so v krizi in te krize sami ne zmorejo razrešiti. Taki mladostniki potrebujejo pozornost in ne izolacije.«