Ali novodobni starši vzgajamo otroke brez zmožnosti empatije? (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Letos in lani smo tudi pri nas opazili kar nekaj primerov medvrstniškega nasilja na šolah – aprila je na strehi trgovskega centra v Celju skupina mladoletnic napadla mlajšo vrstnico, oktobra lani se je pet osnovnošolcev v Ljubljani brutalno spravilo na sovrstnika, nasilno dejanje nad mlajšim kolegom so leta 2020 posneli tudi dijaki mariborskega Tehničnega šolskega centra, na začetku leta je v osnovno šolo v Sežani šestošolec prinesel nož, januarja pa je v Kopru učenec s kladivom napadel vrstnika.

Zakaj do takih dejanj sploh pride?

Danski družinski terapevt in avtor številnih vzgojnih uspešnic Jesper Juul je pojasnil, da tako otroci kot odrasli postanemo agresivni takrat, ko se v medčloveškem odnosu ne počutimo vredne. Seveda je otrok pogosto agresiven "zgolj" zato, ker je frustriran in ne dobi tega, kar si je zamislil in zaželel. Toda, če opažamo, da ima otrok vse večje težave z agresivnostjo, moramo otrokovo agresivno vedenje sprejeti kot povabilo oz. naslednje sporočilo: "Hej, vi v odraslem svetu, ne počutim se ok, vendar ne vem, kako naj to drugače izrazim. V resnici ne vem, kaj mi manjka, zato rabim vašo pomoč."

Smo krivi starši?

»Najprej je treba teoretsko vpeljati razlike med spoloma. Fantovska delinkventnost, torej agresivnost, se popolnoma razlikuje od dekliške. Fantje največkrat eksplodirajo navzven, dekleta pa avtodestruktivno implodirajo navznoter. Vzrokov za družbeno ekscesnost oz. delinkventnost (z agresivnim predznakom) je vselej več in so tudi različni, ker otroke/mladostnike (najstnike) navadno motrimo (opazujemo) v različnih situacijah, v različnih družbenih kontekstih oz. pri različnih mladostniških ekscesih. Skupni imenovalec najbolj delinkventnih mladostniških ekscesov pa je disfunkcionalna primarna družina – torej družina, v kateri se nekaj narobe dogaja. Navadno je problematičen – v mislih imamo pa predvsem fante – negativen vpliv (slabega) očeta ali celo vzgojna odsotnost očeta (npr. v razdrtih, enostarševskih družinah). Problematična je lahko tudi »hladna«, torej premalo »topla« oz. ljubeča mama. Raziskovalci mladostniške agresivnosti – tako domači kot tuji (npr. Dan Olweus) – se seveda ukvarjajo predvsem s fantovsko agresivnostjo – dekliška načeloma ni tako moteča oz. problematična,« pojasnjuje psihoanalitik Roman Vodeb.

PREBERITE TUDI: Navezanost otroka na mamo

Anica Mikuš Kos, slovenska psihiatrinja in pediatrinja vse skupaj še razširja: »Prvotno je bila stroka glede zunanjih vplivov osredotočena skoraj samo na družinske vplive. Danes prepoznavamo tudi vplivnost soseske, vrtca, šole, vrstniške skupine, družbenih okoliščin, kulture, religije, ideologij, ekoloških dejavnikov. Ekosocialna razlaga usmerja interese tudi v socialna dogajanja in procese v skupnosti, v kontekst, ki sodoloča odzivanje, čustvovanje, mišljenje in vedenje posameznika. Temu moramo dodati še dvoje: le neznatno število posamičnih neugodnih vplivov privede do duševnih motenj ali motenj socialnega vedenja. Večinoma gre za kombinacije in vzajemno krepitev dejavnikov tveganja. Kot drugo, noben razlagalni model ne omogoča predvidevanja razvoja posameznega otroka, ki je izpostavljen dejavnikom tveganja. Vemo, da mnogi otroci ostajajo dolgoročno duševno in psihosocialno nepoškodovani kljub najbolj zastrašujočim in bolečim izkušnjam.«

Kaj lahko storimo?

»Ljubeča in harmonična primarna družina predstavlja t. r. garancijo, da bomo otroka »gor spravili« (»vzgojili«) v normalno osebnost, in da bo puberteta, ki je sicer vedenjsko problematična, zgolj neko »težko obdobje«, ki bo minilo brez večjih pretresov – v smislu agresivnih izpadov in podobne delinkventnosti. V največjo korist otroka je, če čuti, da je ljubljen s strani obeh staršev – in seveda, če čuti, da se imata starša medsebojno rada in se tudi medsebojno spoštujeta. Pomembno je, da otrokova mama spoštuje in na nek način »uboga« otrokovega – torej sinovega – očeta (sinovi so vzgojno bolj problematični – dekliški vzgojni kontekst je pač zapisan drugačnih zakonitostim). Pri fantih je pomembno, da se čuti ljubljenega s strani mame in spoštovan in tudi pohvaljen (»priznan«) s strani »dobrega« in dnevno prisotnega očeta. Če otrok svojega očeta nekako ne spoštuje – npr. če je le-ta zapustil njega in svojo ženo, dečkovo mamico, in si ustvaril novo družino z drugo žensko (ali če je oče simbolno kastriran) – potem tak otrok/fant (sin) ne more povsem spoštovati svojega očeta in oče na svojega otroka/sina tudi ne more vzgojno ustrezno (pozitivno) vplivati. Tak otrok/fant lahko postane popadljiv, agresiven in vzgojno neukrotljiv. Preventivno se torej starši ne smejo ločevati, oče mora biti predvsem prisoten in dober ter pravičen, mama pa očeta ne sme simbolno kastrirati, ga npr. »povoziti« z besedo,« odgovarja Roman Vodeb.

PREBERITE TUDI: Kaj storiti, ko je otrok agresiven?

Anica Mikuš Kos pa pravi, da je treba delovati na vseh ravneh življenja: »Učinke lahko pričakujemo od razvijanj mnogoterih sočasnih pristopov za odpravljanje dejavnikov tveganja in za razvijanje varovalnih dejavnikov v različnih življenjskih podsistemih. V politikah je to vgrajevanje obeh pristopov v državne strukture, financiranje prostočasnih in drugih skupinskih dejavnosti za otroke in mladostnike, ki imajo tudi prosocialne vzgojne vsebine, krepitev naravnih socialnih virov za psihosocialno dobrobit in zaščito otrok. V civilni družbi je to razvijanje nevladnih organizacij s prosocialnim delovanjem, v katere se vključujejo otroci in mladi kot porabniki in kot izvajalci dejavnosti, zlasti prostovoljnega dela in socialnega aktivizma. V medijih je to ozaveščanje o pomenu prosocialne vzgoje, promocija dobrih praks vzgoje za prosocialno vedenje in krepitev psihosocialnega zdravja. Veliko beremo o možnostih spleta za zmanjševanje duševnih stisk otrok, za vzgojo za prosocialno vedenje. Vzgojno-izobraževalni sistem ponuja največ možnosti in priložnosti, ker je za družino najvplivnejši prostor socializacije otrok. Zdravstveni sistem prav tako doseže vse otroke in njihove starše in je vpliven. Duševno-zdravstvena stroka lahko veliko ponudi gibanju za prosocialno vzgojo. Zlasti lahko prispeva k skupnostnim oblikam pomoči otrokom z dejavniki tveganja in s psihosocialnimi težavami. V vesolju življenjskih prostorov otrok je gotovo še veliko drugih možnosti. Vsako področje ima možnosti, da prispeva h gibanju za zmanjšanje nasilja, za dobro, za varnost, za psihosocialno dobrobit otrok. Vsako delovanje bo doseglo del populacije. Čim več različnih, v različne sisteme umeščenih delovanj bo, tem večja je verjetnost, da bomo dosegli spremembe na ravni množice otrok in mladostnikov, na ravni populacije.«

Kaj pa šole?

Pogled na hodnike slovenskih šol ni prav nič razveseljiv. Opazimo lahko, da so tako učitelji kot učenci premalo ozaveščeni o nasilju. Po mnenju anketiranih otrok se skoraj 20 odstotkov učiteljev ne bi odzvalo na nasilje, če ne bi šlo za hujša fizična dejanja. Med starši in učitelji ni pravega sodelovanja, vzgojni ukrepi so okorni, pogoji za delo učiteljev čedalje težji.

Vendarle zavest o nasilju med vrstniki na nekaterih šolah narašča. Izvajajo se preventivne dejavnosti, ki vključujejo učenje veščin nenasilne komunikacije in strpnosti, delavnice za pozitivno samopodobo, delavnice za starše, razvijanje prosocialnih veščin (sočutja, strpnosti) itd.

»Šolski sistem prav veliko ne more storiti. Pedagoški eros, ki ga vzpostavijo nekateri učitelji – običajno je to razrednik ali kakšen drug markanten lik/avtoriteta, s katero otrok pozitivno čustvuje – je tisti adut, na katerega se v šolskem sistemu splača staviti, da bi se vzgojno lahko vplivalo na določene problematične otroke. V ozadju, v nezavednem, je seveda znameniti Freudov oz. psihoanalitični transfer, ki je sicer značilen za psihoterapevtske seanse v duelih psihoterapevt(tka)-pacient(ka). Učiteljeva beseda vzgojno »prime«, če ga problematični učenec/otrok simbolno jemlje kot starševsko avtoriteto. Drugače povedano: delinkventne fante lahko »z besedo« (pridigarskim oz. vzgojnim pogovorom) predrugači oz. »prevzgoji« kakšen moški učitelj, ki predstavlja v fantovih očeh pozitivno in (straho)spoštovano avtoriteto. Šolski sistem ni toliko problematičen, kot so problematične disfunkcionalne primarne družine in posledično neučinkovita oz. neustrezna »vzgoja« – no, v resnici na gre za vzgojo, pač pa za »gor-spravljanje«. Pri delinkventno-agresivnem fantu navadno zataji oče – bodisi odsotni oče ali pa simbolno kastrirani oče, ki ga sin premalo spoštuje, ne spoštuje pa ga niti dečkova/fantova mama, moževa žena,« pravi Roman Vodeb.

PREBERITE TUDI: Nasilje med otroki