Intenzivna čustva po ločitvi

Takoj na začetku si verjetno občutila ogromno. Čustva so bila intenzivna in so nihala. V enem trenutku si mogoče občutila olajšanje, ker si v miru spila kavo. V naslednjem pa jokala, ker tvojih otrok ni bilo ob tebi.

In to je normalno. Ločitev je ena največjih življenjskih prelomnic. Ne spremeni samo odnosa, ampak tudi tvojo identiteto in vsakdan. S časom, podporo in majhnimi koraki pa se ta čustveni vrtiljak začne umirjati.

 

Porušene sanje

Verjetno nisi izgubila samo odnosa. Izgubila si tudi predstavo o tem, kako naj bi izgledalo tvoje življenje. Družina. Skupna prihodnost. Občutek varnosti. Ljubezen za vedno. To pa zelo boli.

S časom se zgodi nekaj pomembnega. Prostor, kjer so bile stare sanje, se začne počasi polniti z novimi. Takimi, ki so bolj tvoje. Bolj resnične.

 

Krivda

Krivda je močnejša pri ženskah, vzgojenih v idealu popolne matere in nedotakljive družinske enote. Raziskave kažejo, da je občutek krivde eden najmočnejših napovedovalcev depresivnih simptomov, znižane samopodobe in dolgotrajnejših duševnih težav v prvih 1–3 letih po ločitvi.

Če želiš spustiti občutek krivde, moraš najprej razumeti eno stvar in sicer, kaj je tvoja odgovornost in kaj ni. Družine nisi uničila. Dala si ji novo obliko. Mogoče drugačno, ampak bolj zdravo in varno. Krivda pogosto pride iz ideje, da bi morala vse “držati skupaj”. Ampak včasih je največja odgovornost prav to, da ne ostaneš tam, kjer ni več dobro.

 

Sram pred lastnimi napakami

Mogoče si v času razhoda rekla stvari, ki jih danes obžaluješ. Mogoče si reagirala iz bolečine, izčrpanosti in strahu in potem pride sram. Ampak pomembno je to, da to niso bile tvoje resnične vrednote. To so bile reakcije v krizi. To ne določa, kdo si. Določa samo, skozi kaj si šla.

 

Podporno okolje

Zelo pomembno je, koga imaš okoli sebe. Ne potrebuješ ljudi, ki bodo dolivali olje na ogenj. Potrebuješ ljudi, ki te slišijo, ne obsojajo in ti pomagajo iti naprej. In ja, včasih to pomeni tudi, da zavestno omejiš pogovore o bivšem partnerju. Ker te ne osvobajajo, ampak te samo držijo v istem krogu.

 

Finančni izzivi

Po ločitvi se realnost hitro pokaže tudi na finančnem področju. Dve gospodinjstvi, stroški, organizacija…Vse to lahko hitro postane stresno.

Zato je pomembno, da si stvari postaviš jasno, torej pregledaš svoje prihodke in odhodke, prilagodiš proračun in razmisliš, kje lahko optimiziraš stroške. Ne pozabi, nisi sama, pozanimaj se o možnostih, kot so: otroški dodatek, subvencije za vrtec, preživnina, socialna pomoč in morebitne lokalne podpore ali programi.

 

Iskanje nove sebe

Mogoče si dolgo bila predvsem mama in partnerka. Zdaj pa se pojavi vprašanje, kdo sem jaz? To je lahko strašljivo, po drugi strani osvobajajoče. Počasi začni razmišljati, kaj te veseli, kaj si nekoč rada počela, kaj te kliče zdaj? Mogoče je to: sprehod v naravi, gibanje, ustvarjanje, čas s prijateljicami. Ne rabiš vsega naenkrat.

 

Vpliv na širšo družino

Ločitev ne vpliva samo nate in na otroke. Vpliva tudi na širšo družino. Babice, dedki, tudi oni imajo svoja čustva. Včasih jim ni lahko ostati “nevtralni”. Če lahko, jih poskusi razumeti in jih vključiti, predvsem tam, kjer je to dobro za otroka.

 

Nov partnerski odnos

Po ločitvi je zaupanje pogosto ranjeno. Normalno je, da si bolj previdna. Mogoče tudi bolj zaprta. Vzemi si čas. Ne išči na silo. In ne sprejmi manj, kot si zaslužiš.

Pomembno je samo to, da najdeš nekoga, ki sprejme tvoje otroke in tebe, takšno, kot si danes.

 

Dolgotrajni vpliv na fizično zdravje

Ločitev je stres. Telo si to zapomni. Zato je skrb zase zdaj še bolj pomembna kot prej. Ampak vem, imaš otroke, obveznosti, malo časa. Zato ne razmišljaj “veliko ali nič”. Razmišljaj majhno: 10 minut zase na dan, kratek sprehod, nekaj globokih vdihov, dovolj spanja, kolikor je možno, en obrok, ki je res zate. Če lahko, poišči podporo (terapija, pogovor).

 

Odpuščanje bivšemu

Verjetno se ob tej besedi malo zdrzneš. Na začetku boli. Ampak odpuščanje ne pomeni, da si pozabila, da odobravaš in da bi šla nazaj. Pomeni samo to, da se odločiš, da te ta zamera ne bo več vodila. Prej sta bila partnerja. Zdaj sta starša. Ta odnos potrebuje mir, ne zamer.

Empatija pomaga razumeti bivšega (npr. njegove nove izzive z gospodinjstvom), hkrati pa se tudi ženske učimo nalog, ki so bile prej njegove, to prinaša rast na obeh straneh.

 

Soočenje z novo partnerico bivšega (mačeho)

To je eden težjih delov. In bodiva iskreni, ne boli zato, ker bi mislila, da te bo kdo zamenjal.

Globoko v sebi veš, da se mame ne da zamenjati. Boli, ker vidiš, da se ima bivši zdaj lahko lepo.

Da se trudi. Da živi nekaj, kar vidva morda nista zmogla. In takrat pridejo jeza, ljubosumje, strah in občutek, da je nekdo zasedel tvoj prostor. Te občutki so normalni, niso pa resnični.

Ti si njihova mama in to se nikoli ne spremeni. Ob tem pa velja tudi drugo, tvoj otrok potrebuje očeta. Če ima ob sebi partnerko, ki ga sprejema, ima rada in skrbi zanj, to zanj ni grožnja, ampak dodatna varnost. Več ljubezni, kot jo otrok prejme, boljše je zanj.

Otroci pa zelo dobro slišijo, kaj mama govori. Iz tvojih besed gradijo svoj odnos do ljudi okoli sebe. Zato se včasih ugrizni v jezik, ne zato, ker bi morala biti prijazna, ampak zato, ker s tem ščitiš svojega otroka. Dovolj je, da ne rušiš prostora, kjer se tvoj otrok lahko počuti varno.

 

Osnova za izboljšanje odnosa je sposobnost poslušanja

Velik del težav v odnosih ni v tem, da se ne strinjamo. Ampak v tem, da se ne slišimo. Poslušamo že, a pogosto samo čakamo, da pridemo na vrsto. V resnici pa ne slišimo stiske druge osebe. Zato konflikt hitro postane nekaj drugega, ne več pogovor, ampak občutek, da “nisem slišana, nisem upoštevana in nisem pomembna”. Ko začneš poslušati z namenom, da razumeš, ne da odgovoriš, se začnejo stvari mehčati. Ne zato, ker bi se morali vsi strinjati. Ampak zato, ker se začne pojavljati prostor za razumevanje. In v tem prostoru se odnosi lahko počasi začnejo graditi na novo.

 

Zaključek

Včasih je res težko. Ampak počasi… korak za korakom… se začne sestavljati nekaj novega. Ne popolnoma, ampak bolj mirno. Bolj tvoje. Z več notranje svobode. Več tebe. To ne delaš samo zase, ampak tudi za svoje otroke.

 

---

Zala Udir, svetovalka za dinamiko sestavljenih družin, ustanoviteljica Aurapaxa, je magistrica zakonskih in družinskih študij, ki se celostno posveča življenju in izzivom sestavljenih družin.

Življenje v sestavljeni družini, daje njenemu strokovnemu delu pristen vpogled v vsakodnevne izzive ter dragocen stik z realnostjo tovrstnih družinskih sistemov. Njeno delo temelji na strokovnem znanju, sočutju in praktičnih izkušnjah.

 

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

 

 

VIRI

Amato, P. R. (2000). The consequences of divorce for adults and children. Journal of Marriage and Family, 62(4), 1269–1287. https://doi.org/10.1111/j.1741-3737.2000.01269.x

Brimhall, A. S., & Lopresti-Goodman, S. (2021). Social loneliness after divorce: Time-dependent differential benefits of personality, multiple important group memberships, and self-continuity. Personality and Individual Differences, 168, 110353. https://doi.org/10.1016/j.paid.2019.109827

Emery, R. E. (2023). Post-divorce adjustment, coparenting and somatisation: Mediating role of anxiety and depression in high-conflict divorces. Journal of Affective Disorders Reports, 14, 100654. https://doi.org/10.1016/j.jadr.2023.100654

Frisby, B. N., & Sidelinger, R. J. (2015). Divorced mothers’ coparental boundary maintenance after parents repartner. Journal of Family Issues, 36(10), 1331–1354. https://doi.org/10.1177/0192513X13494894

Harris, A. H. S., & Thoresen, C. E. (2005). Forgiveness, unforgiveness, health, and disease. In E. L. Worthington Jr. (Ed.), Handbook of forgiveness (pp. 321–334). Routledge.

Kalmijn, M., & Bernardi, F. (2018). Grandparenting after parental divorce: The association between non-resident parent–child meetings and grandparenting in Italy. European Journal of Population, 34(5), 715–739. https://doi.org/10.1007/s10680-018-9476-0

Kitson, G. C., & Sussman, M. B. (1982). Marital complaints, demographic characteristics, and symptoms of mental distress in divorce. Journal of Marriage and Family, 44(1), 87–101.

Rye, M. S., & Pargament, K. I. (2002). Forgiveness and romantic relationships in college: Can it heal the wounded heart? Journal of Psychology and Theology, 30(3), 179–190.

Rye, M. S. (2005). Forgiveness of an ex-spouse: How does it relate to mental health following a divorce? Journal of Divorce & Remarriage, 41(3–4), 31–50. https://doi.org/10.1300/J087v41n03_02

Sbarra, D. A., & Emery, R. E. (2005). The emotional sequelae of nonmarital relationship dissolution: Analysis of change and intraindividual variability over time. Personal Relationships, 12(2), 213–242. https://doi.org/10.1111/j.1350-4126.2005.00101.x

Tasca, G. A., et al. (2020). Perfectionism, maternal adjustment, and parenting stress in mothers of young children. Journal of Family Psychology, 34(5), 612–622.

Weaver, J. M., & Schofield, T. J. (2015). Mediation and moderation of divorce effects on children’s behavior problems. Journal of Family Psychology, 29(1), 39–48. https://doi.org/10.1037/fam0000043

Weiss, R. S. (2018). Marital separation: Coping with the end of a marriage and the transition to being single again. Basic Books. (Original work published 175)