»Igra z vrvico spada med igre potrpežljivosti. Poznajo jo ljudje iz vseh kulturnih okolij. Igralci z vrvico lahko preproste like tekoče spreminjajo v cela zaporedja zapletenih figur, pri čemer si pomagajo le z rokami, z zobmi ali prsti na nogah kot svojo tretjo roko, ali pa jim lahko lik sname nekdo drug in jim ga spet natakne na prste.« Igre sveta Frederica V. Grunfelda (DZS, 1993)

 

MAČJA ZIBKA Za staro igrico z vrvico – mačja zibka – potrebujemo meter dolgo mehko in prožno vrvico iz bombaža, volne ali konoplje, katere konca zavozlamo, da dobimo sklenjen krog. vrvico napeljemo okrog palca in mezinca na obeh dlaneh, da teče povprek čez obe dlani z desnim sredincem sežemo pod prečno vrv čez levo dlan, in z levim sredincem pod prečno vrv čez desno dlan roke povlečemo k sebi in dobimo lik mačje zibke mačja zibka je izhodiščni položaj za mnoge druge like te pradavne igre, ki jo poznajo in igrajo še dandanes na različnih koncih sveta Igralci med igro lahko pripovedujejo tudi zgodbe in pesmi. Če se jim ob tem vrvica zavozla, naj poskušajo od začetka.

 

»Igra je zares prastara in naj bi jo uporabljali že neolitski ljudje tako za igro kot za divinacijo (prerokovanje) in celo za zdravljenje. Vzorec, ki nastane ob prepletanju vrvice, naj bi imel posebno moč, energijo, ki se jo da s točno določenim namenom celo uporabiti v magičnih in različnih drugih ritualih«, pravi mag. Igorja Cvetko, muzikolog, kustos v Slovenskem etnografskem muzeju in avtorj knjige Slovenske otroške prstne igre (Didakta, 1996).