Telefon zna odkleniti, poiskati risanko in preskočiti tisto, ki mu ni všeč. Ko je treba zapeti jopico ali izrezati krog iz papirja, pa hitro pokliče na pomoč. Spretnost pri uporabi telefona nas lahko zavede, saj od otroških rok zahteva nekaj drugega kot oblačenje, risanje ali sestavljanje.

Prav na težave pri takšnih opravilih opozarjajo tudi ameriški vzgojitelji in učitelji, o katerih piše National Geographic. Pri svojem delu opažajo otroke, ki težko uporabljajo škarje, držijo pisalo ali si zapnejo jakno. Med razlogi omenjajo vse več časa pred zasloni in manj priložnosti za igro, pri kateri otroci nekaj primejo, stisnejo, oblikujejo ali sestavijo.

 

Povezavo z zasloni so pokazale tudi raziskave

Japonska raziskava, objavljena v reviji JAMA Pediatrics, je spremljala 7.097 otrok. Pri tistih, ki so bili pri enem letu pred zasloni štiri ure dnevno ali več, so pri dveh letih pogosteje zaznali zaostanek v razvoju fine motorike kot pri otrocih z manj kot uro zaslonov na dan.

Povezava med veliko časa pred zasloni in težavami s fino motoriko torej obstaja. Raziskava sicer ne dokazuje, da so težave povzročili prav zasloni, pri štirih letih pa te povezave s fino motoriko niso več ugotovili. 

Ena od možnih razlag je, da ob zaslonih ostane manj časa za druge stvari. Pol ure risanke je lahko tudi pol ure manj sestavljanja, čečkanja po papirju ali igranja s testom. Kadar se to ponavlja iz dneva v dan, otrok zamudi veliko priložnosti za vajo.

Prsti potrebujejo več kot drsenje po zaslonu

Ko otrok zapenja gumb, mora z eno roko držati blago, z drugo pa gumb potisniti skozi odprtino. Pri risanju mora ugotoviti, kako močno naj pritisne barvico. Pri sestavljanki obrača košček, ga poskusi vstaviti in po potrebi obrne še enkrat.

Za vsem tem je fina motorika: sposobnost izvajanja drobnih, natančnih gibov. Potrebujemo jo pri jedi, oblačenju, umivanju zob, pozneje pa tudi pri pisanju. Otrok jo razvija postopoma, z veliko ponavljanja. Igra s plastelinom, papirjem in kockami je zato tudi dobra priložnost, da postanejo njegove roke spretnejše.

 

»Daj, bom jaz« nam hitro uide

Starši dobro vemo, kako je zjutraj, ko bi morali biti že v avtu, otrok pa še vedno vleče zadrgo, ki se nikamor ne premakne. Seveda mu pomagamo. Tudi ni treba, da vsako oblačenje postane dolga vaja iz samostojnosti.

Lahko pa mu več časa pustimo takrat, ko se nam ne mudi. Če zadrge še ne zna sestaviti, jo nastavimo mi, on pa jo povleče navzgor. Pri slačenju naj poskusi sam odpeti večji gumb. Ko želi pomagati pri kosilu, mu prepustimo mešanje ali trganje solate.

Sprva bo počasneje in verjetno bo treba tudi kaj pobrisati. A če vse opravimo namesto njega, ne more poskusiti, kako bi mu šlo samemu.

 

Veliko lahko naredimo že med igro

Za razvijanje ročnih spretnosti ne potrebujemo posebnih igrač. Delovni terapevti britanske zdravstvene službe NHS med drugim priporočajo plastelin in igro s ščipalkami. Otrok lahko iz plastelina dela kroglice, ga valja v dolge kače ali trga na majhne koščke. Ščipalke lahko pripenja na rob škatle ali z njimi obeša oblačila za punčke.

Tudi domača opravila ponujajo precej možnosti. Pri peki naj dobi svoj kos testa, pri pripravi mize naj razporedi pribor, med ustvarjanjem pa naj sam trga papir za lepljenko. Knjigo lahko med skupnim branjem drži on in obrača strani.

Izberimo dejavnosti, ki jih otrok glede na starost že lahko preizkusi. Pri škarjah potrebuje našo bližino, drobne predmete pa izpustimo, če jih še nosi v usta. Bolje je začeti z nečim preprostim, ob čemer bo doživel uspeh, kot vztrajati pri nalogi, ki mu je še pretežka.

 

Naj bo dovolj časa tudi za igro zunaj

Razvoj spretnih rok je povezan tudi z gibanjem celega telesa. Britanske smernice za zgodnjo vzgojo poudarjajo pomen stabilnosti trupa in koordinacije, zato naj ima otrok poleg risanja in sestavljanja dovolj priložnosti za plezanje, plazenje in drugo gibanje. Tudi kopanje po pesku ali pomoč na vrtu vključujeta najrazličnejše gibe rok. 

Če opažamo, da zasloni zasedejo večino prostega popoldneva, je vredno nekaj tega časa nameniti takšni igri. Za začetek lahko skupaj pripravimo testo za večerjo ali na mizo postavimo barvice in velik list papirja.

Otrok bo pri tem potreboval nekaj naše potrpežljivosti. Kocke se bodo podrle, papir se bo strgal in gumb spet ne bo šel skozi luknjico. Pomagajmo toliko, da lahko nadaljuje, nato pa mu pustimo, da poskusi še sam. Če ga težave z rokami kljub priložnostim za vajo vztrajno ovirajo pri igri, hranjenju ali oblačenju, jih omenimo pediatru.