Nekaj besed v razmišljanje…
Me, ki si že dalj časa želimo otroka, sem prepričana, da precej podobne reči poslušamo: A še vedno vztrajata brez otrok? A ni že skrajni čas? Ja, ja, pohiti malo no! Joj, a še vedno nič? Pa kaj čakata? Potem veš, nimaš več živcev za otroke.. nam pa se obrača v želodcu in si govorimo, saj ljudje ne vedo koliko solza in bolečine je za nama… In spet poslušamo: Veš, moj mali je zelo siten, ne vem kaj naj naredim, kako naj ga umirim, da ne bo tako živ, prav grozno je…in potem se sprašujemo, pa kam lepše, kot da je mali živahen in razigran, da te izmuči do onemoglosti, kako bi me dale vse, da bi lahko bile na njenem mestu. To nas vse še čaka, če bomo velike srečke in enkrat nosečke. Mamice, saj ne, da vzgoja ne bi bila naporna, sploh ne, to je najzahtevnejša naloga, a kdaj je nam bilo dano, da bi se ubadale s težavnostjo poroda ali kako bomo sploh vzgajale in kje bomo previjale in kakšna bo najudobnejša posteljica? Do tam nam moči že pojenjajo, saj smo prezaposlene z ovulacijami, jajčniki in injekcijami, UZ in laparo, klomifenom, obisku pri specialistih in raznoraznih ljudeh in premalokrat se z dragim ljubimo, prevečkrat le vztrajno delamo na otroku.
Zavedam se, da je imeti otroka velika sreča, ki si je srčno želim, a ne za vsako ceno. Z dragim sva družina že danes, če pa pride še otrok, bo čudovito.

In če bo vsaj eden od teh ljudi, ki tako brezglavo sprašuje o tem, zakaj nekdo še nima otroka, to prebral in se zamislil ter naslednjič pazljivo povprašal o tem, sem naredila nekaj pametnega. Ne pozabite, da je vse več parov, ki si otroka zelo želi.

Zavedam se, da se veliko parov trudi za otroka, in ne sprašujem, če čakajo, ... Vsaka čast puncam, ki se trudijo leta in leta - na koncu je vaš trud poplačan... Z otroškim nasmehom, z dotikom, vonjem... Najlepše je imeti otroka... Držim pesti za vse, da hitro ugledate magično

Če meni kdo preveč mori kdaj bodo otroc mu rečem nej pride pomagat, ker očitno sama ne zmoreva. Pa je tišina.
Če oni lahko nesramna intimna vprašanja zastavljajo, lahko tudi jaz nesramno odgovarjam.
Najbližji pa itak vedo in ne morijo.

Priznam, tudi sama sem že naredila to napako, da sem katero "špikala" z vprašanjem kaj čaka z otrokom. In to ne enkrat. Dokler nisem šla na pijačo s kolegico in mi na moje špikanje napol v solzah reče, da se že več kot dve leti trudita, a ne rata. Takrat me je stisnilo pri srcu in zaprisegla sem si- nikoli več nobene ne sprašujem o tem. Itak da vsak zase najbolj ve kdaj bo imel otroke, a če so posredi še zdravstveni problemi, potem je pa hudo.
Jaz imam dva sončka in tudi ko pride dan, ko sta bolj naporna, si rečem, le da sta zdrava.In ko preberem take in podobne objave,se ponovno zahvalim za moja biserčka.
Lara light tebi pa želim, da ti leto 2008 prinese veselega in razigranega .
Držim pesti in

Vidis, karin ima dober odgovor. Jaz bi po moje cisto vsakemu, ki bi kar koli rekel na to temo povedala koliko nezazelenih  je za mano, koliko zdravniskih pregledov, koliko groze in zalosti. Sem prepricana, da bi nehali morit z neprijetnimi vprasanji.

In res je netaktno od mamic, ki tarnajo kako je grozno z otroki nekomu, ki si jih zelo zeli imeti. Enkrat, ko je bila Eva novorojenka in sem bila cist neprespana in hin, mi je ena prijateljica jamrala, kako je utrujena in sem jo vprasala od cesa in je rekla: ne vem, sem bila mal zunaj, najbrz od zraka. To sem ji kljub temu, da je moja prijateljica vseeno zamerila, sploh nisem mogla verjet, da je lahko kdo tako netakten.
Skratka, ne sekirajte se zaradi okolice.

Vsem vam, upajocim, drzim pesti in vam zelim, da vam 2008 prinese tisto, kar si tako dolgo in zelo zelite.

Ta je dober, ja .

Sicer meni kljub letom ni nihče moril...tako da ne vem, kaj povedat. Bodo ko bodo. Sicer naj se pa za svoje brigajo.

Zakaj pa ne poveš ljudem, da se trudiš, ap da ne rata? Česa te je strah ali sram? Ne štekam, nikdar nisem. Če je človek, bo razumel, če pa ni človek, potem pa to itak nekaj pove zgolj o njem.

Zakaj potem ne moreš poslušat, če ti nekdo reče, da je njegov otrok siten? Veš, vse razumem, in vem, da je ni bolj grozne reči na tem svetu, kot je ta, da ne moreš zanosit. Meni bi se najbrž strgalo, ampak zato ni ena mamica s sitnim otrokom nič kriva. Njen je siten in na živce ji gre tisti hip. Ne smeš tolk osebno jemat tega. To je pa malo ego iz tvoje strani tudi. Pa da ne boš narobe razumela, ful sočustvujem. Ampak zdi se mi, da bi ti šlo mnogo lažje v življenju, če bi ljudem povedala.

bravo za našo laro light!

Želim vama da čimprej zagledata samo vajino  malo pikico!

BOdita močna in ne pozabita da tudi za vaju nekje sije močen sonček!

Vse lepo v 2008!!!!

Mirno nočko!

Zelo dobro si napisala- BRAVO

Ti bom napisala primere, držijo v 99% vsaj pri men.

Primer da poveš:

ONI: Kaj pa ti čakaš? Zakaj pa še nič ne joka pr vas?
JAZ: Ne mormo zanosit.
ONI: ja boga, vem kako je. Je ena moja prjatlca, znanka al kdor kol že tud ful čakala, pol je pa nehala o tem razmišljat pa je zanosila. Se moreš sprostit veš, sam sprosti se pa bo.
JAZ: Obstajajo fizični razlogi za to.
ONI: ma ne to je vse v  glavi, verjemi k se bosta sprostila bo. Pa veš nekje sm brala da mogoč podzavestno vesta da nista za skupej pa zato. Mogoč če bi mela druzga.....(in podobno flancanje)
JAZ: (grem stran predn ne treščim te osebe po glav)

Primer da ne poveš:

ONI: Kaj pa vidva čakata? Sej mata že vse, kaj pa otroc? Bo kej kmal?
JAZ: Ja očitno jih ne znava delat, najbulš da prideš pomagat.
ONI: (večinoma zafarbajo in kej zajecljajo in se speljejo)

Včasih pa si sposodim tanikoo in rečem da ne more bit še otrok k nisva oženjena in ne seksava.

Po dveh letih najedanja vseh tetk, stricev, sestričen, sosed, sodelavk in sodelavcev, kolegic, znank, novopečenih nosečnic, cele žlahte......se prvega primera sploh ne poslužujem več. Zakaj pa bi se ga. Nism dolžna nikomur razlagat mojega zdravstvenega stanja. Jst tud sosedovga franceljna ne sprašujem če mu še vstane. Ne vem zakaj ima on mene pravico vprašat kdaj bom mela otroke. To je čist osebna stvar.

Reci jim, da pač ne gre tako hitro in zlahka. Da nisi ena tistih, ki se le mimo moževih gat sprehodijo in so že noseče.

Žal pa se ne strinjam s tem, ko praviš, da včasih me mamice malo pojamramo zaradi tega in onega, pa smo že nekorektne do tistih, ki se leta in leta trudijo za otroka. Vsak rabi sočutje - tako ženska, ki se tako zelo želi zanositi, kot tudi mamica, ki je utrujena od neprespanih noči, pa se čez dan je non-stop v "akciji".

Želim tebi in vsem nam, ki se trudimo zanositi, da nam bo v letu 2008 vendarle uspelo.

Srečno!

Jz sem enkrat "po pomoti" zajadrala na ta forum (čist na začetku, ko sem šele prišla na RR).
Pa sem neki časa brala... in sem prisegla da jaz nikol ne bom vprašala nikogar, kdaj pa misli imeti otroke.
pa sem to potem enkrat omenila na družinskem slavju, pa vsi v luft, da to so ja take lepe reči, to se pa res lahk sprašuje...

No pol sem pa povedala zakaj ne... so se pa vsi strinjali. Ampak delajo isto naprej... sprašujejo vrtajo...

Jaz si vedno rečem, če tega ne doživiš ne veš kako boli... (mislim na splošno, kakrkoli)
In brezveze prepričevat ljudi. Mi je všeč ideja od Karin24

Meni je čisto ok, dokler vprašaš. Ker imeti otroke je nekaj najlepšega...in mi je ok, če lepo vprašaš.

Ni pa v redu, če sprašuješ in vrtaš, če je odgovor ne. Takrat je treba biti bolj obziren in vprašati z več občutka...in še to ne vsakega.

Ah ja. Zame zelo stresna situacija. No, je bila.
Men je blo najbol smešno, ko je rekla moja mami glih po operaciji, ko so glih dobr se začeli zavedat, da se matramo že več kot 2 leti;, no ja, sej ko bo bog dal, takrat pa bo. Pa je moj rekel, ja, sam bog sperme ne da.

Jaz pa opažam, da najbolj morijo tisti, ki jih vidiš dvakrat na leto, in novopečene nosečke. Sem slišala že vse možne verzije o sproščanju in blagodejnih počitnicah in blablabla. Pismo pa a folk misli, da jaz sem pa že 15 mesecev čist na trnih in se kr naprej sekiram, ko delam otroka??? Slišala sem tudi foro, da se moraš samo odločit in potem pride otrok, takoj, niti minute ne čakaš.
In zakaj ne odgovorim vsakemu, ki me vpraša, kaj pa midva? Zato ker je to pod prvo stvar mene in mojega moža in šele v drugem krogu tudi ljudi, ki jim zaupava in želiva deliti z njimi. Ne pa enih, ki se slučajno prpelejo mimo. Odkar sva poročena, je pa sploh cela štala. Kr iz vsake luknje se najde kakšna napol znana faca, ki zahteva odgovor ali celo najin plan glede otrok. Mislim, folk sploh ne šteka, da je to prazprav zelo intimna tema! Hehe Karin, dobr si povedala "Jst tud sosedovga franceljna ne sprašujem če mu še vstane."  Ampak točno tako je!

Jaz pa ponavadi vsiljivim spraševalcem, ki niso zadovoljni z odgovorom : Ko bo prišel čas, pa bo, v odgovor dam: "Midva pa čakava, da jih pričnejo prodajati v trgovini in si bova takrat vzela čas in izbrala pravega." Tistim, ki pa vedo kje delam, pa rečem: "Jaz imam že svoje otrokle. Letos kar 20."

Me pa zadnje čase mori in mi gre grozno na živce, ko me ljudje, ki so seznanjeni z najino situacijo sprašujejo:" Ja pa o umetni oploditvi pa res nič ne razmišljata. A nočta? To bi pa res že lahko probala." Pa jim sploh ne kapne, kjub temu, da sem jim že 10x rekla, da to ni tako enostavno in to ni kar tako, da greš tja in vse skupaj izgleda kot navaden ginekološki pregled, pa da so za to tudi določeni postopki in čakalne vrste. Zaradi tega sem pa zelo . Kot, da midva nočva imet otrok in se pač skoraj 3 leta trudiva zato ker nama je dolgčas.

lučka  še en od mene! Kakšni predrzneži! Enkrat na gobec pa jih bo pozdravilo!

kaj pa vem....

mene so tudi matrali s temi vprašanji, pa ne dolgo. sem enostavno odgovorila, da ne morem imeti otrok.

pa vprašaj, komu je bilo bolj "nerodno" meni ali njim

meni ziher ne. ker neplodnost ni nič sramotnega.

žal se preveč žensk tega ne zaveda oz. bolestno skrivajo ta del svoje intime....velikokrat tudi pred najbližjimi.

_____________________________

...vox populi...

ljudje bodo vedno kaj pametovali in spraševali.

Jaz nisem v vaši situaciji, sem drugič noseča, bo pa razlika 4 leta. In vprašanja, ki so me vmes doletela: ja kdaj boste pa drugega imel, ja a še ni nč, ja kaj pa čakata, bo preveč razlike.
No, ko sva povedala veselo novico, so pa letele pametne pripombe v stilu:  4 leta razlike je pa kar veliko, pa ljubosumje bo, pa prevelika razlika za igrat, ja škoda...bla, bla, bla.

Skoz eno uho notr, skoz drugo vn.

Točno tako. Samo zaradi situacije, ki sem jo spoznala preko svojih tet (isti probleni-neplodnost), sem z dvignjeno glavo vsem lahko povedala kaj in kako. Zame to ni tabu in ne rabim bit osorna do nobenega, še najmanj, da bi imela nek govor v tem smislu naučen, kaj jim bom zabrusila. Brez veze, sej sem odrasla oseba. Ker tisti, ki resnično ima težave pri , drugače gleda na to in dejansko se zaveda koliko je tega. So me sicer motila vprašanja kaj pa zdaj, pa zdaj, pa potem...pa še vedno sem kar povedala kaj je sledilo dogodkom.
Ne želim nobeni, da to občuti, nasprotno, želim jim vse najlepše in da bi bile čimprej . 

Več se bo o tem pogovarjalo, bolj bodo razumljivi do teh situacij.

Mi je prav hudo, ko vas tako berem, saj si ne znam predstavljat tega, da ne bi mogla zanosit.
Mi je pa zelo všeč odgovor od Karin - dokazuje, da človek s časom dobi debelo kožo.
Vsem vam želi, da bi čimprej zagledale tisti magićni plusek.


_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Se strinjam z Gino in Rijo. Sicer razumem, da so te stvari zelo boleče, ampak saj pa o tem ne sprašujejo kar vsi ljudje povprek, ampak večinoma ljduje, ki so nam kolikor toliko blizu. In če bi bila jaz na vašem mestu, bi pač povedala, kako stvar stoji, in bi potem imela mir pred nadležnimi vprašanji; raje tako, kot da leta trpim nadležna vprašanja.
Kar se pa raznih pametovanj tiče, na ta pa človek vedno naleti: ko se trudi zanositi, ko zanosi, ko je noseč, ko je pred porodom, po porodu, ko doji, ko otrok shodi, gre v vrtec, šolo ... Vedno se najdejo "pametni ljudje".
Daš na ignore in je.

Pa plodno leto vsem, ki se trudite, želim

Midva sva čakala na najinega  več kot 5 let, prej pa sva bila skupaj že 5 let.  Pa moram reči, da naju niti niso pretirano morili, čeprav sva bila že čez 30. Sem pa rekla, da delamo na tem,  pa pač nekateri rabimo več časa. Bližnjim pa sem razložila bolj podrobno. In jih velika večina ni več spraševala. Imam očitno dokaj normalne sorodnike in prijatelje.

Edina stvar, ki mi je šla na živce, pa je tisto: Ja, sprostit se morata, pa bo ratalo. Pa jim poveš, da to ni tako enostavno (zdravniki so rekli, da imava tudi na IVF zelo malo možnosti -  da je večja možnost, da zadaneva na lotu...), pa kar trobijo svoje. Čeprav jih tudi s tem večina ne misli nič slabega, hočejo te samo malo potolažit. Žal (ali na srečo), kdor ni bil sam v tem, tega ne razume.

Nama je uspelo po 5 letih letih in cca 20 IVF postopkih, tako da vem koliko trpljenja to prinaša, pa se še včasih komaj zadržim, da kakšne ne vprašam, kdaj boste pa pri vas..... Ampak to samo pri bližnjih  in samo zaradi tega, ker mi je to nekaj lepega, ne zaradi tega, da bi jo prizadela.

Vsem, ki še čakate na svoje  želim, da vam čimprej uspe in da bi bilo do takrat čimmanj neprijetnih vprašanj.