Ker  zadnje dni veliko preždim doma in imam časa na pretek, blodim in razmišljam na veliko. Zadnjič, ko smo prestavljali ure in ko sem vrtela eno urno nazaj ali naprej (saj ne vem več v katero smer), sem se zamislila nad tem. Kako hitro se kazalci obračajo ? Ena minuta je šestdeset sekund in ena ura je šestedest minut....in en dan je 24 ur in en teden je sedem dni, in štirje tedni je en mesec, eno leto ima dvanjast koledarskih mesecev.....in leto je naokoli.

Spomnim se, da mi je noč včasih predstavlja nepopisno veliko ur. Danes se mi zdi, da so jo nadnaravne sile skrajšale za več kot pol .

V  najstniških letih mi je šlo vse tako počasi. Komaj sem čakala tisti dan D, dan polnoletnosti, ko bom dobila krila in odletela v svobodno življenje. Prva kriza je nastala že, ko sem se naslednji dan svoje polnoletnosti zbudila in ni bilo nič drugače. Vse je šlo po starem, dokler se nisem zaposlila in dobila prvo pravo plačo, s katero sem lahko prosto razpolagala. Bilo je naravnost fantastično.

Mala frklja je postala vesela zapravljivka. Vsega sem si nakupila in končno sem se lahko pokazala v pravi luči. Make-up v nulo izpiljen, cote po zadnji modi, kavica tam, sokec tam,...mislim, življenje sem zajemala s polno žlico. To je bilo eno tako luštno obdobje. 

Potem sem se pa kmalu nažrla zarečenga kruha in sicer, da  jaz pa že ne bi šmirala z najboljšim prijateljem. Pa sem in to v iber. Tolko sva se našmirala, da mi je nataknil prstan, me dvakrat spravil v porodnišnico in nehote (no, nevem če se nisem sama?) preoblekel v domačico.

Danes ni več ne duha in ne sluha o tistih atraktivnih dolgih rdečih nohtih (seveda nebi prenesla, da bi se mi pri postiljanju  obračali okoli), o krpicah, ki so zakrile samo tisto kar mora biti  zakrito da je... khm, khm, seksi...(sedaj bi zakrile samo del levega bedra ), prej sem za make-up porabila pol ure, danes se (če je res že sila) namažem v pičlih petih minutah in to tako neopazno, da je škoda denarja recimo za vsako maskaro, ki preseže pet evrov prodajne cene,...

In potem mi danes zjutraj pri prebiranju družinskega albuma samček reče: "Tukej si bila pa mlajša, poglej koža je v predelu oči bolj napeta in sijoča." In pogledam, dobro pogledam sliko, stečem pred ogledalo in zanimivo, prav res sem spremenjena.

Zadnjič sem srečala prijateljico z otroštva? Če me ne bi ustavila in rekla živjo, jaz sem pa ta pa ta....,je ne bi prepoznala. Tudi ona se je močno spremenila.

Kdaj hudiča se tako spremenimo, če smo pa vsakdan isti ? Zanimivo, človek se spreminja, pa tega sploh ne opazi.

No, jaz sem. Pa ne, da sem zdej ena stara povalana mama, se ne počutim tako. Danes sem se pač prvič na drugačen način pogledala v ogledalo in se zavedala, da čas res hitro brzi mimo mene. No, mogoče sem ga pa danes malo ustavila ?

Mogoče res malo težka in zoprna tema. Meni je dala mislit, pa sem jo hotela deliti z vami.





_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Jaz sem pa danes računala, da bom še ene petintridesetkrat videla takšno lepo jesen.

Se mi je zazdelo full malo, ko sem dala v številke....

Jaz pa sem danes videla čednega učitelja s srednje šole, ki se ni nič postaral in pomislila, da je že 20 let enak,... 20 let odkar sem začela s srednjo šolo???

Jah, čas teče,......

_____________________________

Ja, ja,...

Jaz pa se, večinoma.

zakaj pa samo 35x mičica? 

eh, meni gre cajt tako iber hitro, da me je kr mau strah, kam uhaja....pa kam jaz uhajam z njim....pa saj, moja duša je še glih tolk stara, ko je bila pred 20. leti  a ne velja za vse duše podobno?

Statistika  

Tema je res težka, a si prav lepo razložila, kaj misliš. 

To sem tudi jaz  sama ugotovila.   Žal.
Pa to z make upom je isto - včasih ure pred ogledalom, danes le še minutke. Potem pa se sprašujemo: kako lahko sedaj tako hitro beži čas?

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Ja res  je to kar si napisala,čas prehitro beži in mi z njim,se staramo.....jaz tut pogrešam svoa najstniška leta in vse tisto kar sem doživela,čeprav pa po eni starni mi je zdaj ful lepo,sem še dokaj mlada,mam zdravega sinčka,dobrega partnerja,svoje stanovanje,službo....vse kar si za zdaj želim,vse se je spremenilo,in žez 10 let bom spet drgač napisala....

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Jaz sem si pa letos privoščila eno pravo miniko

Me je poleti tak lušt prijel.....pa sem razmišljala dva tedna....al bi al ne bi.....pa je kar bila. Pa sem mislila, da sem prestara......ampak je še vedno kul   .

Kaj čmo, eni nikoli ne pridemo k pameti...  

jaz pa pogrešam mojo neizmerno neobremenjenost, flegmatičnost....večno, pa res večno sem se smejala....me je marsikdo vprašal, če je kdaj kakšna minutka, da sem slabe volje....

tekom let pa dobiš kilometrino, izkušnje in enostavno se ne smeješ več vedno....mogoče breme let  mogoče samo drugačen pogled na svet.....

pa vseeno: razen nekaj gubic, nekaj odvečnih kilogramov, mladička in samca....sem po srcu še vedno enih 25


_____________________________

...vox populi...

Vsako leto, tam nekje konc oktobra ali najkasneje v začetku novembra, me začne po malem zvijat. Najbolj me je lansko leto, ko sem se zavedla, da bo moj prvorojenec dopolnil 10.let.
Ja, 10.let. In letos bo že 11.

Po otrocih najbolj vidim, da čas hiti, hiti, hiti... matr, kam se mu tako mudi?  




Danes začnem odštevat.... še točno 2.meseca in bom stara... hja, eno leto več.


Bi bila pa z veseljem spet stara 17. let (ne pa da sem njegov večkratnik).

ker tako misliš, in je to tvoje prepričanje, in če bo šlo tako naprej, boš pri 45 stara zagrenjena baba...

Ja, čas res beži, ampak jaz tega večinoma ne opazim. Zamislim se le, ko natančno zračunam, koliko let je, odkar sem hodila na faks, končala SŠ, OŠ. Takrat se dobesedno zgrozim, ker meni se je  življenje ustavilo tam nekje pri 25 letih in noče naprej. Saj mogoče se hecno sliši, ampak zna biti to problem.
Jaz namreč svojih let ne občutim, niti se ne staram ob tem, ko prižigam čedalje več svečk na tortah svojih dveh otrok. In z možem se včasih prav spreva, ko mi skuša dopovedati, da je najina 10. obletnica skupnega življenja že zdavnaj mimo.

Saj ogledalo me tudi postavi na realna tla, zato si prizadevam, da ostane čim bolj neopaženo, ko grem mimo njega  

mami_miki, tis pa oštra

caillou, prav fino si me nasmejala, tako lepo si vse opisala...drugače pa kot bi mene opisovala, se strinjam z vsem.

Tudi jaz se počutim mlado in lepo, potem pa sem šla danes v Špara in je iz vseh ogledal vame strmela ena čudna ogromna, rahlo postarana ženska. Pa kdo za vraga je bila, ker jaz sem v svojih mislih še vedno lepa, mlada, srečna in vesela, vitka in polna življenja, ogledala so pa govorila drugačno zgodbo...

pa pogrešam obdobje, ravno včeraj sem razmišljala ko sem brala temo o smrti, da pred otroci nisem nikoli nikoli razmišljala o smrti, po porodih se mi pa ta tema večkrat vrti v glavi in nikakor ne gre ven pa se trudim kaj drugega misliti

kako pogrešam tisto neobremenjenost, lahkotnost bivanja pri dvajsetih in čez , ko še ni bilo stresnih trenutkov, ko sem razmišljala samo o tem kam bom šla ven pa kje je kak dober film pa kako bom ujela kakega fejst tipa.....luštno je bilo....res pogrešam te čase

In nikakor se ga ne da ustavit (ali pa vsaj upočasnit)

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Se zavedam ja. In me včasih kar stisne. Starejša kot sem, bolj opazim, kako čas mineva. Včasih ni šel nikamor, danes ne opazim, kam hiti. Včasih sem ga hotla pospešit, zdaj bi ga najraje ustavila. Najbolj hecno mi je, ko se spominjam preteklosti, da se v srcu sploh nisem postarala, samo čas je nekam šel. In podoba v ogledalu se spreminja. Samo potem pogledam svoja otroka in moža in vem, da sem se morala "postarat", da jih imam. In ni mi žal. In čeprav bom vedno nostalgično gledala v preteklost in minula leta, bom vedno vedela, da sem se morala postarat, da sem doživela to in to. Vse, kar me še čaka.

--------------------------------


Mene tudi ena takšna podobna zasleduje ..

No, v resnici se jaz res počutim kakšnih 8 let manj kot jih imam. Baje da jih toliko tudi kažem !
Moja duša je mlada..., ker hoče bit mlada , čeprav se veselim vsakega obdobja, ki ga živim, tako kot mi je bilo fajn ko je bil moj sin dojenček, pa malo večji, pa sedaj predšolski .. Vsako obdobje mi prinese kaj lepega, nujnega .. Skratka ko pomislim, da bom stara 80 let, se še kar vidim na kakšnem fajn koncertu ali na kakšnem filmskem festivalu z babncami.., potem pa na čveku in kavici.. , kjer bomo škilile za bivšimi sošolci ..

_____________________________

ROŽICA

podobno je pri meni, le da sem se mi je čas ustavil pri 19ih, takrat ko sem spoznala svojega moža. če se kdaj pogovarjamo o letih, moram prav dobro premislit, koliko sem stara. no drugo leto ne bo teško, ker bom 30 .

mi je pa blo hecno poleti, ko sem pri mesarju kupovala meso in me je vprašal: deklica, kaj bi pa ti mela?  

v vsakem obdobju je nekaj lepega, zato se danes  z leti ne obremenjujem. sem pa že razmišljala o tem, kako se bom počutila, nekje pri 60ih ali 70ih, ko res veš da, da nimaš več toliko let pred sabo, ko pri 20ih, 30ih, 40ih...
koliko sem slišala starejše ljudi, se ne počutijo nič drugače, kot v mladih letih, mogoče boli kakšna kost tu pa tam . mene to že sedaj, tako, da res upam, da se bom počutila enako in ne bom jokala za starimi dobrimi časi.

Hja imaš prav, mene je prav šokiral, ko mi je tavečja narisala slikco v nedeljo in gor narisala gubavo čelo in jo vprašam kaj je to pa reče ja tvoje čelo  Pa zdej vsak dan čekiram moje čelo če mam res tolk gub kot jih otrok vidi  Pa še 30-tica mi grozi... Mah sem ta teden čist v dreku.




_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Evo, uspelo vam je še mene zatežit.  

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Kaj je dons za en dan. Podobno sem zjutraj v postelji tud sama premišljevala, namreč če bi bila še enkrat otrok. Sem ugotovila, da je kar v redu tako kot je, ker otroštvu je sledilo tud marsikaj tazga za kar sem vesela, da je za mano.

Je pa res, kot pravi jana, da se po otrocih najbolj vidi, kako hiti čas. Mislim, da mi bo bolj žal za njihovim otroštvom, kot za svojim.

Aja, no, pa sej sem šele 25 stara tko da še ne morem preveč jambrat

No meni ne beži...sam jst nimam otrok, da bi po njih merila...

Dan je dnevu enak, pa vendar ni isti... In pol se zaveš, da si nekje po poti ratu iz smrkle ženska.

In edina stvar za ketero mi je žal je vera v prihodnost...in optimizem, želja po TISTEM življenju. Danes ga živim. TISTO življenje, pa vendar ne tisto, ki sem si ga predstavljala ko sem bila mlajša. Ni ne boljše, ne slabše - niso pa sanje, ki sem jih sanjala kot najstnica. In vendar sem to jaz... ista pa vendar drugačna.