Dan!
Jaz sem pa šele zdele vstala, no, sem že prej, ko je moj šel v službo, da sem malo pojedla, samo zdele pa zares. Imam muskelfibr v mečih od včeraj.
Se vidi, kaj najbolj trpi pri prenašanju moje teže.
Ja, jaz se tudi lahko pridružim družbi nasedlih kitov. Drugače rečem, ko me kdo vpraša, kako se počutim, da takrat, ko ležim na hrbtu totalno tako, kot en ogromen hrošč, ki ga je en okrog obrnil.
Sej veste, ko se reveži mučijo, da se obrnejo na noge in se kotalijo in migajo in včasih nič ne pomaga, edino kakšna slamica, s katero ga kdo drug obrne (to je pa lah moj dragi v prenesenem pomenu, ker včasih dejansko nimam dosti prostora za udobno obrnitev ali za vstat, pa mi on mal pomaga, kar mu je nepopisno smešno ... no, sej men bi bilo tud).
Uršika, včeraj sem šla sama, samo sem šla po cesti (zdaj je celo asfalt), pa se komot z avtom pride, če bi kaj bilo ali pa če bi bil prevelik napor naprej it. Pa še ful blizu hiše je. Ker za po gozdu imam pa sedaj vedno kakšnega spremljevalca, dragega ali pa prijateljico. Samo mojemu se ni dalo toliko hodit, pa še tečen je bil, meni je pa ful pasalo, pa sem šla, drugače bi bila pa še jaz tečna, če bi cel dan doma preležala. Sem pa domov prišla, ko je šel ravno v banjo, pa sem videla, da je imel telefon tudi tam s sabo, tako da ga je očitno skrbel.
Jaz pa ne štejem gibov, nisem nič dobila. Samo se mi ta zlodej mali itak obrača non-stop, če imam pa kdaj občutek, da nič ne čutim že nekaj časa, se moram pa samo malo umirit z letanjem naokoli in usest ali uležat dol, pa smo spet v igri, še posebej, če malo pobockam po trebuhu ali pa pobožam. Samo tudi če skačem naokoli, običajno čutim kakšno rokico, ki prileti v mehur vsake toliko časa. Ima pa čas, skoraj celo popoldne, ko miruje, pa včasih me to malo straši, samo zvečer je pa vedno žur, najraje ko spim. Zadnjič sem med sedenjem pred tv-jem fasala tako brco, da so mi solze v oči stopile, pa imam kar visok prag bolečine drugače (bomo videli, kaj bom za porod rekla
).
Drugače se je pa včeraj dete tako stegnilo notri, da mi je pod rebri pogledala cela noga ven, ene trije, štirje centimetri.
In še ostala je tako par sekund, da sem samo majico dvignila in da jo je še moj videl. Škoda edino, da sva bila toliko šokirana in da fotoaparata nisva imela blizu, da bi fotkala.
A se je šla katera slikat z bušijem? Jaz bi se zdaj ful šla, me ful ima, da bi imela kakšno bolj profi slikco. Ker drugače jaz ful rada fotkam, samo sebe pa ne morem, moj pa ne zna tako, kot bi jaz hotela.
Grem nekaj pojest, potem pa malo sobico od otročka pospravit, ker trenutno izgleda kot skladišče. Me malo straši dejstvo, da prihaja moj čas, pa ne bi rada, da bi potem kdo drug kaj pospravljal namesto mene, ker bi mi časa zmanjkalo...