Torej...odgovor na vprašanje, je seveda takšen, da je odvisno do izobrazbe. Če govoriš o poklicih, ki je tudi izobrazba, ptem mislim, da ni tako težko najti službe v svojem poklicu, če ga znaš opravljati. Mislim, da se vedno iščejo električarji, frizerji, nakatarji....
Če pa govoriš o "akademikih", kot izobrazbi, je seveda najprej treba vzeti v zakup, da vsi, ki pridejo iz faxa, so navadni teoretiki, kar se svojega foha tiče, torej nimajo 3 čiste, kar se tiče praktičnega dela v svojem poklicu. Pa če so vso svoje življenje delali pr ŠS, kot kelnarce, čistilke....to ni primerjava. ENo je delati, drugo je delati v tem, za kar se "učiš".
In stvar je težka za oba...delodajalca in delojemalca. Delodajalec bi seveda rad kar nekoga, ki že stvar "obvlada", saj bi rad plačeval za delo, ne pa za učenje
, mladi začetnik, pa jasno, da izkušenj ne more imeti, če mu noben ni dal šanse.
Mislim, da bi morala oba, delodajalec in delojemalec stopiti v takšnih prmerih za kakšen korak drug proti drugemu, torej najti neko "razmerje", ki bi bilo za oba še vedno sprejemljivo. Vendar smo zopet pri teoriji, ker v praksi je vse povezano z denarjem in tako se "kalkulira" potem pač drugače.
Sama osebno menim, da je naša zavest, kar se faxov tiče, zastavljena narobe. Začne se pri starših("naredi šolo, da ti bo šlo boljše, kot meni"), kakor tudi pri državi, ki forsira visoko izobražene(statistično gledano, smo SLovenceljni med bolj izobraženimi na svetu-torej dirka za statističnimi podatki, beri: hvalisanjem navzven).
VEndar se tako začne ustvarjati nekako čudno nesorazmerje, med povpraševanjem in potrebami. Čisto po kmečko...toliko visoko izboraženih, katera država je spospbna ustvariti s svojim gospodarstvom toliko njim namenjemin delovnih mest?? Ni možno, jasno....potrebujemo tudi urarje, čevljarje, trgovce, disponente....pač vse poklice, da lahko gospodarstvo neke države funkcionira.
In potem pride do tega, kar beremo tukaj...razočaranje, da ljudje ne dobijo služb v poklicu, za katerga so študirali. Po drugi strani, pa se mi zdi, da se eni enostavno ne znajdejo...po načelu, nekje pač moram začeti, ker si tako pridobim prakso, socialne kontakte, preko katerih spoznaš "ta prave" ljudi, ki ti pomagajo pri tvojih željah....
Ma, kaj vem....Sama sem se znašla s polovico pravnega faxa v Švici in tudi nisem pričakovala, da me bodo kar na cesti čakali z odprtimi rokami. Madona...kdo pa sem jaz??? Pa sem začela za tekočim trakom, končala pa kot vodja kadrovske službe v eni od večjih švicarskih zavarovalnic. Pa to sedaj ni hvaljenje, da ne bo pomote,samo pokazati želim, da se da, da se moraš pač znajti in nekaj narediti zase. Pa ni bilo VIP-ov in ostalega sranja. VIP-e sem si ustvarila skozi moje delo in poznanstva kar sama.
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore