Zanima me kaj počnete z otrokom? S čim se ukvarjate? Predvsem me zanima za 2,5 letne otroke. Kaj delate iz papirja in raznih podobnih materialov?

Aja še to...Koliko časa na dan jih posvetite?

A misliš, da moraš otroka še posebej zabavat, al pa se igrat z njim kot da si drugi otrok v igri?
A se ti ne zdi dovolj, da se z njim pogovarjaš, mu razlagaš, da s tabo "kuha", pomiva, je prisoten ob vsakodnevnih rečeh, da mu naštimaš barvice ali kaj posebnega, da telefonira... , da greš z njim ven na igrišče...?
A maš občutek, da ker tvoji starši niso nadomeščali enega drugega otroka v igri (vsaj večina naših staršev tega ni počela) da si za kaj prikrajšana, imaš psihične, fizične ali intelektualne posledice? Se ti zdi, da se moraš še posebej, poleg vsega ostalega otroku posvečat še **** ur na dan zraven?

Morda se ti zdijo čudna vprašanja, ampak zelo resno sprašujem, ker meni se je vedno zdelo,d a so vse zgorja naštete dejavnosti dovolj. Moje osebno mnjene je,d a mora starš predstavljat starša, odraslega,  nekoga, ki ga usmerja, mu daje varnost, mu pripravi reči, ga poučuje, postavlja na pravva pota, izobražuje,  se pogovarja, ... nikakor pa ne otrokovega zabavaljača, eneterteinerja in še manj otrokovega vrstnika. Še več, neprestano zabavanje  se mi zdi škodljivo za otrokov razvoj, saj zavre otrokov občutek, da mora tudi še sam kaj naredit za svojo srečo, da je ne sme pričakovat samo od zunaj.

Gina, 2srčka ne sprašuje kaj ti počneš s svojimi otroci...!

Takšni straši, kot si se opisala...bog se usmili...

Otrok potrebuje igro tudi s starši... kako naj pa se uči....če mu mami pripravi barvice in pove da se s tem barva, ne pokaže pa mu...otrok tega ne bo znal....
Potem pa se eni sprašujete zakaj so otroci odmaknjeni, ignorirajo ipd....zaradi neodzivnosti staršev....poseldica- neodziven anksiozen otrok...

Kak me take izjave razpenijo...otrok je star 2,5 let! In naj opomnim, da otrok ne more bit samostojen pri teh letih....uči se skozi igro...

Malo literature v roke, preden, da ma katera še take močne izjave okoli tega...

2srčka, igraj se z otrokom, kolikor se tebi zdi potrebno. Ne pozabi nase, na partneraj in na ostala opravila...otrok se njaveč uči od tebe...ko se igraš z njim, se igraj, ga pa tudi uči...to je skoraj znanost, ampak večina strašev to obvlada...

POmiri se, s., pa rajši beri kot je treba. Kaj sem napisala? Da se ne ukvarjam z otrokom?? KJe si to prebrala, ali si morda nepismena? Sprašujem jo, ali je treba poleg vseh vsakodnevnih opravil, ki trajajo kar nekaj ur na dan, še posebej otroka zabavati?

Imam svoje tri otroke, pa noben ni anksiozen, pa ekstremno so razgledani in samostojni in se znajo zabavat, pa pogovarjamo se in hodimo okrog... Poleg tega vsakodnevno gledam v službi otroke in ti pri vsej zavesti zagotavljam, da vsi otroci, ki se jih non stop zabava, odrastejo v ekstremno nezadovoljna bitja, ki od vseh po vrsti zahtevajo, da jih morajo drugi zabavat in v resnici ne ločujejo dobro, kaj je v lajfu res fajn in kaj slabo, ker ves čas v lastni družini uživajo vlogo carja ali kralja, ki se mu vsepovprek streže, potem jim pa ni čisto jasno, zakaj v šoli te vloge kar naenkrat postanejo drugačne in prihaja do hudih problemov njih samih z njimi samimi in še z družbo. IN ja, to se mi zdi zanič. Marsikdo je zmešal materinsko oz. starševsko vlogo s frendovsko vlogo. IN vlogo usmerjevalca z vlogo zabavljača. Če razumeš ok, če pa ne, pa pač nič. Srečno!

meni je tudi štetje ur, koliko časa se igraš z otrokom, malo smešno. Zame je ukvarjanje z otrokom vse, kar se dogaja v družini in je on vključen, od oblačenja, hranjenja, do sprehodov in igre. Nikoli se ne ukvarjam ekstra z nekimi ustvajanji iz papirja z mojo 2,5 letnico, zaenkrat ji pomagam barvati pobarvanko, sestavljati puzle... imam pa še enoletnico. starejša je vedno ponavljala za mano vse, kar sem delala z dojenčkom, jaz sem razlagala, kaj bom naredila in isto je delala ona, enako s kuhanjem... danes mlajša ponavlje tako za mano kot za starrejš sestrico.
Torej ker ne sediva dve uri ali več samo z otroki, sva pa starša, ki naj se naju bog usmili? Ja je pa res, da se nam ne ljubi ravno vsak dan it na sprehod. Po moje naj se bog usmili tako tistih staršev, ki ne znajo otroka vključiti v družinsko življenje, ki jim kuhajo in jih hranijo posebej, ki mislijo, da mora otrok pri dveh, treh letih razvijati neke posebne potenciale...
Jaz se strinjam s Gino.Bi se pa o tem veliko lahko pisalo...


< Sporočilo je popravil nananaja -- 14.2.2010 17:21:01 >

Pri tej starosti smo hčeri ogromno brali tako pravljice, kot pesmice. Vključno z večernim ritualom več kot eno uro.
Pa full rada je barvala in risala, to je sicer počela sama. Barvali smo z vsem mogočim od bavic, čopičem, prsti..... Pa s plastelinom smo packali, igrali smo se trgovine, pa kuhala nam je in servirala hrano. Puzzli so tudi bili zakon, pri spomuni naju je dobesedno "razsula". Z lego kockami smo se prav tako igrali skupaj oz. vsaj začet se je bilo treba, pa je potem sama nadaljevala.

Kaj pa vem, po mojem smo se pri tej starosti 100% posvečali otroku full veliko, ker se pri dveh letih pač še ne zna sam zamotiti.
Večino gospodinjskih opravil, razen vsakodnevnega kuhanja pa smo enostavno prepustili gospodinjski pomočnici.


Enim se to zdi zguba časa, nam se pač ni zdela. Kaj pa vem, tudi naši starši in stari starši so se ukvarjali z nami.

se podpišem pod to!

Se moram strinjat z Gino.

s., res površno bereš in me preseneča, da potem še drugim govoriš naj knjige v roke vzamejo - heh.. če berejo tako kot ti, jim verjetno to ne bo kaj dosti pomagalo

Gina je napisala, da si v vlogi odraslega s svojim otrokom. ti pišeš (boldam ta del, da boš vedela katerega mislim), da mu naj mama pokaže kako se stvari uporablja in dela z njimi - kaj pa je to drugega kot vloga odraslega?? a je to vloga, ki jo prevzema otrokov vrstnik?
torej. nikjer ni bilo napisano, da če si v logi odraslega, da mu ne smeš pokazat kako se stvari uporablja ali kako se dela z njimi. tako da prosim, dejmo malo brati, ne samo sklepati..

jaz se z našo, ker ne hodi v vrtec, tudi določen del dneva igram z njo (je pa stara 2,5 in verjetno gre jeseni v vrtec). midve riševa (vsaka svojo risbo, jaz dorišem njeno in zraven še poveva zgodbico - samo jaz sem dizajnerka in učiteljica lik. vzgoje, tako da meni je to itak hobi ), sestavljava lego kocke kot profesionalki, imava kemtijo in nahraniva živalice, spravljava krompir itd.. v glavnem vsak dan kaj drugega - zdaj je zima in sva bolj notri. kar pač želi. poleti sva bile veliko zunaj na igriščih. tukaj jaz malo nadomeščam vrtec in ji grem na roko. če bi bla pa v vrtcu - težko rečem, bom povedala, ko se bo zgodilo
aja, ne morem pa si privoščit da bi se cele dneve samo igrale, tako da tudi delava "odrasle" stvari. samo naša tamala se zna tudi nekaj ur sama igrat. ravno danes je vstala ob 6h, popila mleko in se igrala do 8h, ko me je zbudila, da je pokakana in hoče, da jo previjem (na wc še "noče", kaj čem, saj bo ).

Kako hitro pride do "burne izmenjave mnenj."

Časovno, nimam pojma, včasih se skupaj igramo 5 minut na dan, včasih eno uro, včasih pol dneva, večinoma pa recimo nekje do ene ure, kar pomeni branje večernih pravljic, cicidoja, risanje ali kaj podobnega.
Dejansko pa smo skupaj cel dan, "dejavnosti" pa potekajo tako mimogrede, skupaj kuhamo kosilo, pečemo piškotke,... ali pa med mojim gospodinjskim delom starejša sestavlja kocke, mlajša jih razdira , vmes klepetamo in vsake toliko odložim svoje ter pogledam, kaj sta ustvarili, malo poklepetamo in tako dalje.
Kaj je rada počela pri 2,5 letih? Daleč najraje je preoblačila medvedke in punčke ter jih obuvala v svoje odslužene čevlje. Potem jih je razporedila ob vrvico, poklicala še sodelavko vzgojiteljico (mene) in sva jih peljali na sprehod.

Do pike točno se strinjam z Gino.
In moram vam napisat,da odkar sem bila na predavanju o vzgoji predšolskih otrok res drugače gledam na vse to.
Imava tri otroke(7,5,2)in sem velikokrat bila sama nad sabo jezna,da kako malo se dejansko z njimi igram.In imajo ohoho igrač in da jim je dolgčas.Jaz sem svoje delala,oni svoje.Mene pa vest dajala.
Predavateljica je pudarila da preveč igrač zavira otrokov razvoj,preveč vtikavanja v igro in njih same prav tako.Otroci se morajo sami znajti,sami kaj narediti,uporabiti domišljijo.
Če jim preveč igrač dajemo,preveč sebe,jih to zavira,samozavest pa se niža.

Da vam povem.Po predavanju sem naredila čiščo igrač,pustila legice,sestavljanke,nekaj lesenih in plastičnih igrač,tamali pliškote,barvice,..Vglavnem veliko dala nečaku,še preveč vsega je.Sedaj,ko nimajo tolko navlake,sta večjadva začela akcijo.

Stole obrneta,data gor deke,imata hiško,stole postavijo in imajo vlak,avtobus.
Velik dežnik,preko deka,not pojšterji in grejo spat.

Pa še in še.Zavestno sem se sprostila,puščam jim več vsakdanjih reči,da ustvarjajo,seveda pospravijo za seboj.Vidim,da jim to ugaja,se bolje razumeta tudi starejšadva med sabo.

Tiste,ki tako počnete,tako veste,kaj hočem napisat.

Drugače pa mi kadarkoli lahko grdo pomagat kaj "mojega" delat,tudi zunaj bodo z nami,imamo kmetijo.In vidim,da jih res ugaja,če lahko počnejo,kar mi.

Seveda si vzamem čas za cartanje,berem jim pravljice ob večerih,pojem z njimi.Ko to želijo.Ko me rabijo,sem tam.To jim je največ,da sem jim na vidiku.Njim osebno je bolje,če se ne vtikujem.Saj sem le mama in ne starejša sestra.




_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

Podpis pod Gino od prve črke do zadnje pike

Zato pa se otroci dandanes ne znajo, ne zmorejo več samostojno igrat, zamotit, ker jim starši vse k riti znosimo...




_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Meni se pa vprešanje ne zdi tako neumno. Jaz se ukvarjam z otroki, poleg vsakdanjih opravil. In se mi zdi, da otroci to rabijo. Tudi če se z njimi kaj igram, ne prevzamem vloge prijatelja, sem še vedno mami.

Kdo pa pravi, da tisti, ki določen čas intenzivno nekaj delamo z otroki, potem ves čas vtikamo v njihovo igro in da se potem ne znajo sami igrat? In, da imajo zato preveč igrač, in da jim vse ustrežemo? Kakšna je tu povezava. Nekaj časa na dan posvetim intenzivno njima, brez da zraven kuham, pospravljam, berem, gledam televizijo, sem samo z njima, kar želita onadva delat.

Moja dva se prav lepo sama igrata. S kockami, drugimi igračami in prav tako brez igrač. Kot je že ena omenila s stoli in dekami delata hiše. Iz škatel naredita vse sorte za svoje medvedke, strižeta lepita iz papirja, rolic, škatel... Zuanaj jima je dovolj zemlčja, veje, zdaj pozimi sneg, lopate in njuna domišljija, ki sta jo pridobila tudi skozi igro z mano in ukvarjanjem.
Probam si pa tudi vsak dan vsaj malo časa vzeti za njiju in z njima kakšno stvar narediti, kaj risati, lepiti, zelo rada rišeta s čopiči. Zvečer preden se gremo umit in obleči v pižamo pa beremo knjigice ali cicidoje, lepimo nalepke.
Časovno bi pa težko rekla, kakšno urico mogoče. Saj kakšen dan enostavno ne gre, kakšen dan kaj več, ne gledam na uro. Če je lepo vreme, smo pa več zunaj in notri potem ni časa za take stvari, razen zvečer knjigica.

< Sporočilo je popravil SaaS -- 14.2.2010 18:53:54 >

meni se zdi, da trendi skačejo iz ene skrajnosti v drugo: kot je bilo še ne dolgo nazaj rečeno, da se je z otroki treba maksimalno ukvarjat, jim posvetit ves svoj čas, je sedaj ravno obratno: naj se starši ne vtikujejo v otrokovo igro, naj jim pustijo proste roke.

Jaz prakticiram neko sredino, vsaj upam, da mi uspeva. Seveda se igram in ukvarjam z njimi, jasno, včasih nanese manj časa, včasih več. Če se lepo igrata, se seveda z veseljem distanciram, malo usedem, spijem kavo. Načeloma se pa igramo kar skupaj in Bog ne daj, spustim se na nivo otroka, skupaj divjamo, se valjamo, smejemo.
Mislim, da smo vsi zadovljni. Sta pa po karakterju zelo različna, veliki ima rad družbo odrasle osebe, mali se bolj zna sam zaigrati, ko je v elementu, se seveda ne silim zraven. Malo ga ogovorim, če vidim, da bi rad soigralca, pridem, če pa ne, ga pustim.


_____________________________

moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"

tudi jaz se moram strinjati z gino. In velikokrat me začudi vprašanje staršev, kaj naj bi varuška počela z njihovim otrokom, če ga nimajo v vrtcu. Se mi zdi da imajo starši danes večinoma neka ful pričakovanja, kaj vse naj bi se dogajalo z njihovimi otroci, cel dan bi se moral sukat samo okrog otroka in mu vse servirat. Ja kje pa je neko normalno družinsko dogajanje? To da si z otrokom, da sta doma, v stiku s pogovorom, in da si mu na razpolago, kadar je treba? Kot da naenkrat ni več dovolj da z otrokom deliš normalen vsakdan, ga vključuješ v normalne dnevne opravke. To je meni tako čudo. Matere bi ble cel dan v službi, od varuške pa bi zahtevale še pa još. Saj vendar ni normalno, da bi se cele ure in dneve samo z otrokom igral, ker življenje ne stoji, življenje teče, in otroka je treba samo vključit vanj, skupaj s samim sabo.

Hja - to je pa čisto tako - eni se mogoče res ne znajo, drugi se pa pri taki starosti in že tudi dosti prej vsekakor znajo. Naša recimo se je bila že pri 5 mesecih sposobna kak dan tudi po pol ure in tu in tam celo več sama zamotiti. Zdaj je stara 2 leti in ima zelo bujno domišljijo - ogromno se sama igra, včasih vključi tudi mlajšega bratca, včasih pa ga pač noče in jo on samo opazuje. Jaz sem vedno prakticirala tako, da če vidim, da se otroka sama igrata, jih pustim čisto pri miru, ko pa si zaželita moje pozornosti, pa mi itak data to jasno vedeti in takrat se jima seveda posvetim. Ta večja ima zelo rada knjigice - tiste ji seveda beremo, potem ko enkrat pozna zgodbico, pa včasih tudi sama lista in po slikcah pripoveduje, kaj se dogaja. Zelo rada tudi zlaga kocke, še raje pa riše - pogosto sama, včasih pa tudi želi, da ji jaz rišem in mi narekuje, kaj naj narišem ali pa celo napišem. In iz tedna teden se vidi, kako napreduje, da obvlada že vedno več oblik in vedno več stvari zna narisati. Ta manjši je pa star 9 mesecev in je tudi tako, da kak dan se noče čisto nič sam (ali s sestrico) igrat, kak dan se pa tudi po uro in več naenkrat igra na tleh in še veš skoraj ne zanj.

< Sporočilo je popravil zmajaz -- 14.2.2010 20:15:21 >

Meni se pa zdi, da se tule malo mešajo jabolka in hruške, ali kako bi se temu reklo.
2srcka sprašuje, kaj še lahko počne, ustvarja z otrokom, kreativno, intenzivno preživi čas z njim, kakšno urico dve.
Če se nekdo na ta način ukvarja z otrokom, za kakšno urico na dan posveti otroku, še en pomeni, da se nonstop vtikuje v njegovo igro, da ga neprestano zabava, da se vse vrti okoli otroka, kot da je kralj in kraljična, da ima preveč igrač, da se mu vse k riti prinese, smuka samo okoli njega... Vse to omenjate, pa se mi zdi, da to nima veze s tem, da z otrokom pol ure sediš in režeš s škarjami zmaje, pa hiške, ali da pol urce poješ in plešeš pesmice z malim sredi dnevne sobe. Potem ga pa pustiš, da se igra po svoje. Meni se zdi kar smešno, kako ste razvile teorijo razvajenih otrok in prezahtevnih staršev, 2srcka pa samo sprašuje, kaj lahko še s hčerkico počneta in ustvarjata.
Meni se zdi hvale vredno, če najdemo starši v tem natempiranem dnevu urico za svojega otroka, brez da zraven počnemo vsakdanja opravila. Pa če sem čudak ali ne...
Tudi mojemu 4 mesečniku, posvetim določen čas v dnevu, brez da bi zraven kaj delala. Se vsedem k njemu, mu pojem, se "pogovarjava" itd. Ko pa recimo kuham, ga pa pustim samega, obesim mu kakšno igračko in se zamoti sam, brez problema za pol urce, tudi več. Tudi s starejšima dvema sem tako delala in še vedno. Za nekaj časa se res posvetim njima, potem pa se znata sama zamotit, tudi pri 2 letih sta se znala. To se strinjam z zmajaz, da je odvisno od otroka, tudi 2letniki, se lahko sami zamotijo.

< Sporočilo je popravil SaaS -- 14.2.2010 22:08:35 >

Se podpišem. Naš se je tudi že pri 4. ali 5. mesecih pod igralnim lokom zamotil tudi po pol ure. Zdaj je star skoraj 15. mesecev in se tudi veliko sam igra. Dokler se sam zamoti, ga pustim pri miru, ko pa vidim, da se je naveličal, se mu posvetim, zlagava kocke, se crkljava, poslušava glasbo, pojeva, pleševa itd., ko pa se me naveliča, se pa spet sam zaigra.

Sicer se strinjam z Gino, je pa tudi res, da nekateri otroci pač rabijo več pozornosti, drugi pa se znajo več zamotiti in zaigrati sami. Jaz bom prisluhnila svojemu otroku in njegovim potrebam in mislim da ne morem prav veliko zgrešiti.

Oprostite, ni me treba napadati....samo vprašam kaj počnete in mi sploh ni neumno vprašanje. Tudi naša dva se sama zamotita tudi po 2 uri. Me je samo zanimalo, koliko časa se INTENZIVNO ukvarjate z otroki, in to sem mislila da čas posvetite samo njim, kaj jih izdelujete iz papirja in drugih stvari...mah...škoda ker sem sploh vprašala..
pa nisem ena izmed tistik ki bi najraje videle da otrok pri enem letu zna dva jezika in še mnoge druge stvari...oprosti...ampak cel dan ne morem svoja otroka pustiti da se igrata svoje in jaz delam svoje...ne vem...nisem tak človek da bi otroka samo opazovala od daleč. Tiste ki se spravljate name...mogoče vam bo nekoč žal da niste več časa posvetile svojim otrokom.
Saas, hvala za odgovor. Je naš dan zelo, zelo podoben vašemu.

Sej se nobena ne spravlja nate Punce so sam napisale svoja mnenja, izkušnje... odgovorile pač na tvoje vprašanje. In meni se ne zdi, da katera zagovarja puščanje otroka samega non-stop, pa naj se ta znajde kakor ve in zna.

Včasih se mi zdi, da preveč ljudi preveč površno bere in prehitro en (zase) negativen zaključek ven privleče.

_____________________________

If you're too open-minded, your brain will fall out.

Na papir sem risala.
Zdaj je obratno, riše otrok, zelo veliko.

Jaz mam tut dostikrat slabo vest, ces da se en ukvarjam dovolj z njo, da ji ne posvecam dovolj casa, vcasih mi pase sedet na kavcu in nic pocet, vsaj 10 minutk, pa imam ze slabo vest. Pa se zaradi tega, ker je edinka, in je torej sama.

Pa mi moj pravi, da se ogromno igrava z njo, da se ogromno ukvarjava z njo. No saj ce objektivno pogledam, je to res. V bistvu jo vkljucujemo v cisto vse. Ko se grem tusirat, gre ona zraven lulat na kahlico ali pa zajcku previje ritko, ko jaz kuham, ona v svoji kuhinj pece palacinke, ali pa sedi pri meni na pultu in kaj mesa in packa...

Cimvec probamo biti zunaj, da je na zraku, veliko se tudi pogovarjamo (ima zelo velik besedni zaklad in govori ze normalne stavke), stara je 2 leti. Zelo rada govori, torej moramo stalno odgovarjati na tisoc vprasanj. Edino TV ne gleda, risanke sicer omeni, samo ko jih nastimam, ne gleda in se gre kaj drugega igrat.
Rada tudi puncke rihta in komandira zivalce, se pogovarja z njimi in jih vozi v vozicku. Pa tehnicne zadeve jo zanimajo, z ocijem zagata, sraufata...

Sama se bolj tako tako zamoti, po navadi mora biti nekdo od naju zraven in sodelovati. REcimo vprasa; A ti skuham kavo? S sladkorjem? in potem pijemo kavico. Tudi barvamo, rezemo s skarjami, rada sedi za racualnikom in gleda slike, kje smo vse bili in zraven komentira (to probamo cimmanj casa, ker ni dobro za oci), skratka res se skusamo kar zamotit.
Ustvarjamo bolj malo, ker jaz nisem blazno ustvarjelen tip, ampak ko sva zavijali darila za novo leto, je ona narisala nalepke, da sem jaz potem imena gor napisala. Pac gremo skozi dan.

Mislim, da delam prav in kljub slabi vesti se mi zdi, da je bolje, da ji dam vec pozornosti, kot manj. Nisem pa se poglabljala v to, da bi ji s tem nizala samozavest. Meni se zdi nasa precej samozavestna, vedno dobi pohvalo, ko ji pripada in ji povemo, da je lepa, pridna, ko res je. Skratka, kot vse ve, se trudimo kar najbolje delati s svojim otrokom.

Joj, no, smo hitro užaljeni. Bi bil zelo dolgočasen ta svet, če bi vedno uporabljali samo takšno izrazoslovje, da bo naslovniku všeč. Ljudje smo različni, imamo različne potrebe in želje ter seveda tudi izkušnje, vključno z vzgojo otrok. Če se ti izkušnje, vključno z vprašanji, ki so bili posredovani na tej temi, zdijo napad nate, potem si zelo občutljiv človek.

In če boš šla podrobno brat, smo vse napisale pravzaprav zelo podobno. Eno povprečje, nobenih hudih odstopanj in ekstremov. Ti slednji prinašajo negativne posledice - od popolnega neukvarjanja z otrokom do ukvarjanja samo z otrokom. Samo to pa itak ni bilo omenjeno v tej debati. Itak starši, ki imajo otroke za usput, ne berejo RR, tisti, ki ves svoj čas posvetijo otrokom, pa za RR nimajo časa .