Izvorni pomen besede eko najdemo v grški besedi oikos, ki pomeni človekov dom, družino, okolje v katerem bivamo. Takrat, ko postanemo opazovalec, ki je vključen v celoten sistem, ko sebe sprejemamo kot del narave, ko smo z njo povezani in delujemo kot eno. Ko se odpremo, začutimo mir in zbranost.

Naše telo, ki je dom naše duše, deluje usklajeno z naravo, če mu to dopustimo. Če si dovolimo biti v harmoniji sami s sabo in z okoljem. To je naša odgovornost. 

 

Kaj pa naši otroci?

Otrokom kažemo odnos do narave z lastnim vzgledom. V rosnem obdobju so otroci z naravo močno povezani. Kot dojenčke jih vozimo v vozičku, na zraku spijo, so v naravi umirjeni, radi se igrajo z naravnimi materiali in vodo, obožujejo spanje pod drevesi, se zvirajo po vejah, opazujejo in sprašujejo.

Vse dejavnosti v naravi so jim blizu, ne poznajo strahu in ovir, vse je možno. Iz narave se učijo, utrjujejo vse, kar že znajo, in so naši najboljši učitelji, če jim to dovolimo.

Gibanje na svežem zraku pa blagodejno vpliva tudi na zdravje, v naravi lahko razrešimo marsikatero zanko, snujemo nove načrte, okolje deluje na nas protistresno, še dihamo drugače, in naše misli so pozitivne.

 

Ko otroke ločimo od narave ...

Ko otroci malo odrastejo, pa ni več toliko časa za preživljanje časa v naravi, čeprav je naravno okolje še vedno najboljša učilnica.

Tako danes otroke zapiramo v racionalni svet in od njih zahtevamo, da se od narave ločijo, kar jih učimo z načinom življenja, ki ga živimo. Prikrajšamo jih za igrivost, radost, sodelovanje, vedoželjnost, radoživost in čudenje.

Tako se pogosto zgodi, da ko so v naravnem okolju, so nenadoma izgubljeni, ne prepoznajo možnosti za igro, se ob vseh neskončnih možnostih za igro in učenje dolgočasijo, ne prepoznajo svobode gibanja, namesto veselja in smeha pa slišimo jok in nerganje.

 

PREBERITE TUDI: Kako otroka spraviti iz hiše?

 

Družina, ki ima rada naravo 

Če ima družina, v kateri otrok odrašča, rada naravo, ga vzpodbuja, da doživi v naravi dobre lastne izkušnje, kar lahko za vedno spremeni otrokov odnos do narave in to v pozitivnem smislu.

Lastne izkušnje namreč dajejo neprecenljivo znanje za življenje. Otrok, ki ima takšno znanje, v okolje ne bo posegal kot v neusahljivi vir, ki je namenjen le zadovoljevanju njegovih potreb in želja. Tako vplivamo tudi na odnos med ekologijo in ekonomijo. Le z znanjem iz narave lahko razmišljamo o posledicah, ki jih pusti nespametno človekovo poseganje v okolje.

Že triletni otroci se zavedajo posledic, ki nastanejo, če rastlini odtrgamo liste in cvet ali brez sočutja pohodimo hrošča, zlivamo milnico po travi ali v reko. S tovrstnim učenjem se krog sklene - otrok postane odgovoren do lastnega doma (svojega telesa) in narave, oblikuje lastne trajne vrednote o pomenu narave in odnosih! Ter razvija tudi empatijo.

 

Lahko se odločimo za boljšo pot! 

Odrasli in otroci danes svoj prosti čas porabijo večinoma pred sodobno tehnologijo. Čeprav se odrasli zavedajo, da bi bilo bolje drugače porabiti dragocene ure, jih večina ne najde prave energije, da bi se odločili za izlet v naravo, da bi delovali tako kot čutijo globoko v sebi.

Razlog tiči predvsem v našem notranjem neravnovesju in disharmoniji do narave. Iz tega začaranega kroga se iztrgamo tako, da se preprosto odločimo za drugo pot in smo otrokom vzgled za kakovostno preživljanje časa, ki nam ostane ob vseh obveznostih.

Zato se vprašajmo: Ali še znamo početi stvari, ki nas osrečujejo? Ali imamo aktivnosti, ki nas izpolnjujejo? Se znamo nasmejati preprostim stvarem, opazovati naravo in se čuditi? Smo sposobni znižati naše želje in potrebe? Znamo biti v ravnotežju sami s sabo in si znamo dopustiti biti srečni? Ali znamo življenje sprejemati kot darilo, čudež? Ali znamo samo biti brez zahtev in pričakovanj? Iskreno si odgovorimo, vedno znova.

 

Povezanost je v nas, le naučiti se moramo jo vedno znova prebujati. Na obzorju so priložnosti za nov sistem vrednot in vrlin. Na spremembe pa lahko vplivamo vsi s svojim še tako majhnim prispevkom. Tudi učimo se celo življenje in nikoli ni prepozno, da se odločimo za spremembo na bolje.

Za navdih ob nastajanju zapisanega se iskreno zahvaljujem prijateljici dr. Vesni Vilar.