Pred polico z otroškimi zobnimi pastami se hitro zatakne. Ena je za dojenčke, druga za otroke do šestega leta, tretja obljublja naravno nego. Otrok bi tisto z jagodnim okusom, mi pa se sprašujemo, ali sploh že potrebuje pasto, če je še ne zna izpljuniti.

Pri izbiri si lahko pomagamo z dvema podatkoma: koliko fluoridov vsebuje pasta in koliko je bomo stisnili na ščetko. Sličica na embalaži pride na vrsto šele potem.

Prva pasta že s prvim zobkom

Ko skozi dlesen pokuka prvi zobek, je čas tudi za zobno pasto. Ni treba čakati, da otrok upihne prvo svečko, dobi več zob ali se nauči izpljuniti. Uporabimo mehko otroško ščetko in majhno količino paste s fluoridi.

Zobke umivamo dvakrat na dan, zjutraj in zvečer. Čeprav jih je na začetku le nekaj, tudi ti potrebujejo redno nego.

 

Koliko je v resnici riževo zrno?

Ko pasto stiskamo na majhno ščetko, je hitro preveč. Predvsem pri dojenčku zadostuje precej manj, kot si marsikateri starš predstavlja.

Od prvega zobka do drugega leta NIJZ priporoča pasto s 1000 ppm fluoridov, in sicer le za riževo zrno. To je majhen razmaz, ne trak čez celotno ščetko.

Od drugega do šestega leta uporabljamo pasto s 1000 ppm fluoridov, količino pa povečamo na velikost grahovega zrna.

Od šestega leta naprej je priporočena pasta s 1450 ppm fluoridov, v količini od enega do dveh centimetrov.

Pasto naj predvsem pri mlajših otrocih odmerja odrasli. Če ima otrok večje tveganje za karies, lahko zobozdravnik svetuje drugačno vsebnost fluoridov že prej.

 

Kaj pomenita številki 1000 in 1450?

Oznaka ppm pove, kolikšna je koncentracija fluoridov v pasti. Podatek običajno najdemo na tubi ali škatlici, zato je pred nakupom vredno obrniti embalažo.

Fluoridi pomagajo varovati zobe pred kariesom. Pasta brez fluoridov zato ne zagotavlja enake zaščite kot fluoridna pasta. Tudi oznaka »naravno« sama po sebi še ne pove, ali izdelek ustreza priporočilom za otrokove zobe.

Če ste zaradi požiranja doslej izbirali pasto brez fluoridov, se o izbiri pogovorite z otrokovim zobozdravnikom. Pri najmlajših sta ustrezna koncentracija in skrbno odmerjena količina še posebej pomembni.

 

Do kdaj mora biti pasta otroška?

Šesti rojstni dan ne pomeni, da mora otrok jagodno pasto nujno zamenjati za močno metino. Pomembno je predvsem, da nova pasta vsebuje priporočeno količino fluoridov.

Od šestega leta lahko otrok uporablja običajno družinsko zobno pasto s 1450 ppm fluoridov, če je primerna zanj in mu okus ustreza. Prav tako lahko ostane pri otroški oziroma »junior« pasti, če vsebuje toliko fluoridov. Napis »otroška« torej ni dovolj za izbiro: preverimo tudi številko na embalaži.

Če otrok ob menjavi potoži, da ga pasta peče, poiščimo blažji okus z enako ustrezno vsebnostjo fluoridov. Ni treba vztrajati pri okusu, zaradi katerega se vsako večerno umivanje konča s pregovarjanjem.

 

Kaj pa, če otrok pasto pogoltne?

Dojenčki in malčki paste še ne znajo zanesljivo izpljuniti. Prav zato jim je na ščetko nanesemo tako malo. To, da otrok še ne zna pljuvati, ni razlog, da bi začetek uporabe fluoridne paste prestavljali.

Ko zmore, ga spodbujamo, naj ostanek izpljune. Paste naj ne liže s tube ali je uporablja kot priboljšek, pa čeprav mu je okus zelo všeč. Po uporabi jo pospravimo zunaj njegovega dosega.

 

Po ščetkanju brez kozarca vode

Ščetka, pasta, nato pa temeljito izpiranje ust? Ta zadnji korak lahko izpustimo. Otrok naj odvečno pasto izpljune, ust pa naj ne izpira z vodo, saj tako fluoridi dlje ostanejo v stiku z zobmi.

In še nekaj: nova pasta ne pomeni, da otrok že zmore vse sam. Lahko si z veseljem umiva zobe pred ogledalom, vendar še vedno potrebuje našo pomoč. Evropska priporočila svetujejo pomoč oziroma nadzor najmanj do sedmega leta. Samostojnost naj raste skupaj s spretnostjo, ne le s številom svečk na torti.

 

PREBERITE TUDI: Nova električna zobna ščetka za otroke Jordan OOTIE