Gina
|
Ta tema je zelo dvorezna. Po eni strani je prav, da se otrok zna branit, po drugi se ne morajo v vrtcu in šoli kar vsepovprek "branit". Problem je predvsem v tem, da otrok ne loči, kdaj se brani in kdaj začne, ker se ne strinja z nekom in to občuti kot napad. V vrtcu in v prvem razredu, še celo v drugem je težko najti otroka, ki bo tako zrel, da bo ločil to dvoje striktno in vedno. V praksi to pomeni, da pride otrok ves zgrožen k meni in mi pove, da mu je eden nekaj naredil, v končni fazi pa pogruntamo, da je ravno ta, ki je ogorčen, napadel fizično prvi. Njemu se vedno zdi, da se je branil. Hočem reči, da je ločnica med zaznavanjem otrok, kdaj so "napadeni" enaka, če gre za fizično, psihično ali besedno nestrinjanje. Ne za napadanje, za nestrinjanje. Nekdo se z mano ne strinja, jaz se moram "branit", beri napast ga fizično. Lahko otroku odrasel človek pove milionkrat da braniti se pomeni vrniti, če te nekdo udari, otrok enači vse oblike nestrinjanja z napadom nase in vrne milo za žajfo. (btw hecno je, da obstaja ogromno odraslih ljudi, ki reči dojemajo enako, vsako nestrinjanje za napad nase, so zelo nedorasli in nezreli, a ni res?)
V praksi se te reči rešuje, kot pravi splišni. Povedat mora, da se mu je nekaj zgodilo. Dokler je premajhen za ločevat reči, mora sporočat in mora nekdo drug namesto njega uredi vse skup. Namen tega je, naučit nasilne otroke, da se nasilje ne splača. In seveda imaš lahko v razredu, vrtčevski skupini red in disciplino, če se otroci zavedajo, da se ne smejo tepst, da niso za to nikdar nagrajeni, ampak kvečjemu ta kratko potegnejo. Vedno moraš reagirat in včasih je to ziljonkrat na dan, dokler jim ne pride v zavest. Če se pa dva stepeta, pa v bistvu oba ta kratko potegneta, ker ne moreš nikogar nagradit, čeprav se je branil. Enostavno ne smeš - zaradi drugih otrok. Oba moraš dat sedet ali kaj podobnega, da se ohladita, razmislita (res da morda tistega, ki je prvi začel dlje, ampak vseeno, nihče ni nagrajen za nasilništvo). Tako sporočiš drugim, da je kakršnokoli pretepanje nedopustno in da je sporočanje potrebno. Vedno sproti sporočiš vsem tudi to, kako bi se morala ona dva sporazumet še preden je do pretepa prišlo. Razložiš jima, kaj bi morala prej reči en drugemu in seveda razložiš jima, da je mnenje drugega pomembno, da se ne sme ljudi kar preslišat češ da niso važni kaj si želijo, rečejo, (to je eden najhujšihg problemov današnjega časa, otroci se ne upoštevajo, ker so doma največkrat na prvem mestu in jim ni treba upoštevat nobenih želja drugih ljudi), razložiš jima tudi, kako povedat, da se z nekom ne strinjaš in kako povedat, da rabiš mir, naj te nekdo pusti na miru, kadar to rabiš.
Vse to se v šolah, vrtcih dela. Vsaj pri nas, pri meni se. Ko pa otrok odrašča, pa pride tja nekam do druge triade, pa se že toliko nauči komunicirat, pa tudi ločit kaj pomeni nekomu vrnit, branit se, da počasi zapusti fazo, ko ti namesto njega prevzemaš odgovornost za nekomu pokazat, da je nasilje nesprejmeljivo in otrok to lahko naredi na nek primeren način tudi sam. Prvič zna bolje komunicirat, drugič ve, kaj pomeni vrnit in predvsem ve, kaj pomeni, da te nekdo fizično napade.
No, jaz to tako vidim.
|
Natisni
....no, pol mi pa ni več smešno... 
. 
. 
