ronja
|
odprla ob žalostni novici in je bila namenjena izražanju sožalja. Oceanija, včasih teme skrenejo - saj če pogledaš iz drugega zornega kota je Helena še najbolj potrebna sožalja, tako da tvoja tema še vedno služi primarnemu namenu. Jaz ji še vedno želim to, kar sem ji že prej, čeprav verjamem, da zdaj noče niti pomislit na to, da bo kdaj spet res srečna. Vendar poznam nekaj vdov, ki jim je bilo res hudo ob izgubi, vendar so se pobrale in šle naprej - svaka čast! Jaz ne vem, če bi lahko tako, bi se pa trudila in bi mi bile za vzor. Fajn je najt kako žensko s podobno usodo, da ti da upanje, da bolečina sčasoma vseeno malo otopi, da so sunki bolj na redko... helena, Jure ti ni samo dal moči - on ti je pokazal, da imaš moč sama v sebi! Ni ti treba bit mami in oči, če boš dobra mami, bo čisto dovolj. Jure pa se vama bo smehljal od bogvekod in gledal, kako rasteta njegova otroka. Naj te tolaži dejstvo, da ga otrok ne bo tako boleče pogrešal (mislim, na tak način) kot ga ti. In verjetno so ti zadnji meseci zate res najhujši, ker bi se "morala" veselit (pač v normalnih okoliščinah bi se), pa se ne moreš. Ampak ko boš dobila dete v roke, boš gotovo začutila tudi veselje. Gotovo bo grenko, vendar imajo otroci večjo moč kot kdorkoli, da te očarajo. Mislim pa, da si močnejša kot misliš, da si. Nekje sem prebrala, da ko misliš, da si na koncu z močmi, si ravno na polovici tega, kar si v resnici zmožen naredit... Mislim, da ne bi šla za njim v nobenem primeru - ker veš, da on tega ne bi hotel, tudi če ne bi bila noseča. Vsak, ki ima res rad partnerja, si želi, da bi ga partner lahko nekako prebolel in bil nekoč spet srečen. Gotovo si tudi Jure to želi zate. Nikoli ne bo isto, gotovo je pa še nekje svetloba, skratka. Ko se ti bo tvoj otrok nasmehnil, prvič spregovoril, shodil, grulil... boš videla, da lahko čutiš tudi tista, lepa čustva, za katera misliš, da so zate že čisto nedosegljiva. Upam, da bo to čim prej. Včasih ljudem pomaga, da se povežejo z drugimi ljudmi, ki so bili tudi prizadeti ob izgubi - ne vem, koliko je to možno v tvojem primeru, ampak poizkusit ni greh... Se vsaj lahko z nekom pogovarjaš o njem - nekom, ki je kaj vedel o njem in ti lahko odgovori... Vsaj tako je meni rekla ena vdova, da ji je zelo pomagalo.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|