9
0

Pomeni, s čuti zaznano.Občutki so posebna stvar. Naj bodo lepi ali malo manj lepi, zame so vedno težko opisljivi (nisem ravno Prešeren!). Velikokrat jih želim nekomu razložiti, pa se zapletam z vsemi možnimi pridevniki, ali pa mi mogoče celo uspe priti blizu, pa je potem reakcija poslušalca v tistem trenutku napačna in se mi zdi, kot da nisem prav opisala. Vsakič, ko začnem govoriti o svojih občutkih, predvsem če gre za slabe, žalostne, depresivne ali pa jezne občutke, je to kot neke vrste katarza. Dokler ne spregovorim, kuham in meljem in piham in si višam pritisk. In to traja, o ja, kar predolgo, dokler se sama ne odločim, da je dovolj. Ne glede na prigovarjanja in lepe besede dobrih oseb v bližini. Ko imam pa enkrat tudi sama dovolj, je treba to zliti ven. Čim prej, še v tistem trenutku, a ne vsakomur. Nekomu, za katerega vem, da bo razumel ali se vsaj potrudil razumeti. In že ob samem »zlitju« postane ta občutek pol manjši. Ker sem ga delila. In kako sem vesela, da sem ga.Odločila sem se, da vam tokrat »vržem« nekaj manj imaginarnega, nekaj, kar boste lahko hitro preizkusili. Najbrž vas bo zanimalo, če učinkuje, ali pa mi boste vsaj hoteli dokazati, da ne učinkuje. Razmišljala sem namreč o tem, kako včasih pomaga, da občutke zliješ na papir. Ja, pravzaprav sem mislila na ekran. Blog. Ja, to je spletni dnevnik, kamor lahko zlivate dan za dnem, se skrijete za imaginarno ime in se pustite presenetiti. To pomaga v trenutku, ko imaš vsega dovolj, pa ni v bližini nikogar od tistih, ki bi razumeli. Možnost, ki jo lahko preizkusite. Ringarajevci imamo vsak svojega in tudi vam ponujamo možnost, da doživite katarzo.

0
1