Pomeni, s čuti zaznano.Občutki so posebna stvar. Naj bodo lepi ali malo manj lepi, zame so vedno težko opisljivi (nisem ravno Prešeren!). Velikokrat jih želim nekomu razložiti, pa se zapletam z vsemi možnimi pridevniki, ali pa mi mogoče celo uspe priti blizu, pa je potem reakcija poslušalca v tistem trenutku napačna in se mi zdi, kot da nisem prav opisala. Vsakič, ko začnem govoriti o svojih občutkih, predvsem če gre za slabe, žalostne, depresivne ali pa jezne občutke, je to kot neke vrste katarza. Dokler ne spregovorim, kuham in meljem in piham in si višam pritisk. In to traja, o ja, kar predolgo, dokler se sama ne odločim, da je dovolj. Ne glede na prigovarjanja in lepe besede dobrih oseb v bližini. Ko imam pa enkrat tudi sama dovolj, je treba to zliti ven. Čim prej, še v tistem trenutku, a ne vsakomur. Nekomu, za katerega vem, da bo razumel ali se vsaj potrudil razumeti. In že ob samem »zlitju« postane ta občutek pol manjši. Ker sem ga delila. In kako sem vesela, da sem ga.Odločila sem se, da vam tokrat »vržem« nekaj manj imaginarnega, nekaj, kar boste lahko hitro preizkusili. Najbrž vas bo zanimalo, če učinkuje, ali pa mi boste vsaj hoteli dokazati, da ne učinkuje. Razmišljala sem namreč o tem, kako včasih pomaga, da občutke zliješ na papir. Ja, pravzaprav sem mislila na ekran. Blog. Ja, to je spletni dnevnik, kamor lahko zlivate dan za dnem, se skrijete za imaginarno ime in se pustite presenetiti. To pomaga v trenutku, ko imaš vsega dovolj, pa ni v bližini nikogar od tistih, ki bi razumeli. Možnost, ki jo lahko preizkusite. Ringarajevci imamo vsak svojega in tudi vam ponujamo možnost, da doživite katarzo.

Iluzíja -e ž (i) predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara Jaz imam eno, ampak ta odtehta za štiri. Ker je to slepilo tako močno, onemogoča vsemu, kar ni 100-odstoten približek te predstave, da bi sploh eksistiralo. To prepričanje je že tako močno zasidrano v meni, da težko dopuščam odstopanja in določene »stvari« pripeljem do neke točke, potem pa se umaknem, ker niso skladne s predstavo. Vzorec rišem po svoje. Ampak določeni vzorci so vedno moderni. Poleg samoprevare še malce samotolažbe. Vidik nekoga drugega, meni dragega pa je, da iluzija pravzaprav ni iluzija, ampak želja, uresničljivo hrepenenje. To pa pravzaprav izključuje obstoj »iluzije« na sploh. Potemtakem bi lahko to besedo zlahka izbrisali iz SSKJ-ja, saj se slepilo vedno pretvori v željo, želje pa so uresničljive, saj že s pozitivno potrditvijo (baje) lahko pretentamo kozmične energije in se približamo želenemu.In ker je december mesec želja, je moja decembrska iskrica (še bolj filozofska kot ponavadi) ta, da iluzijo = željo, ki odtehta za štiri, ohranjam, dokler ne bo pripravljena. Ker takrat bom tudi jaz pripravljena na to, da se ta želja uresniči.

... je vsak človek dober in vsaka stvar lepa. Naj se sliši še tako pretirano sladko, ampak zdi se mi, da se v zadnjem času srečujem in družim samo še z dobrimi ljudmi, ki mi prikradejo nasmeh, izzovejo lepe misli in mi nadvse polepšajo čisto navaden oblačen dan. Najbolj čudno od vsega (oz. najbrž edina čudna stvar pri tem?!)  je to, da se sprašujem, od kod sploh prihajajo taki občutki, saj nikakor nisem vedno samo vesela. Še pred kratkim se mi je dogajalo, da sem dvomila v prijaznost bežnih znancev in celo v pristnost odnosov z ljudmi, ki me obdajajo?! In zame ni bolj neprijetnega občutka kot dvom v stvari, ki te obkrožajo ... Poleg pa se pojavi še tisti občutek nemoči, da drugih v nobenem primeru ne moreš spremeniti, ki je najbolj strašljiv zato, ker je pravzaprav resničen. In sedaj, ko delam bilanco letošnjega leta (vem, da ga še ni konec :), ampak je pa očitno konec nekega obdobja zame),sem ugotovila, da je vsa poanta pravzaprav v meni. Nič novega, vem. :) Imela sem dvome o sebi, ki sem jih spretno projecirala (tolažim se s tem, da je projeciranje najprikupnejši obrambni mehanizem) na ljudi in stvari okoli mene, predvsem v obliki slabe volje in nezadovoljstva. In slaba volja težko obrodi dobro voljo pri nekom drugem. Ne pravim, da bom od sedaj naprej za vedno živela »pretirano sladko življenje«, ampak me pa nadvse veseli, da  z leti postajam modrejša ter to, da lahko sedaj na druge spretno projeciram nasmeh.  :)Anja