... je vsak človek dober in vsaka stvar lepa.
Naj se sliši še tako pretirano sladko, ampak zdi se mi, da se v zadnjem času srečujem in družim samo še z dobrimi ljudmi, ki mi prikradejo nasmeh, izzovejo lepe misli in mi nadvse polepšajo čisto navaden oblačen dan. Najbolj čudno od vsega (oz. najbrž edina čudna stvar pri tem?!)  je to, da se sprašujem, od kod sploh prihajajo taki občutki, saj nikakor nisem vedno samo vesela. Še pred kratkim se mi je dogajalo, da sem dvomila v prijaznost bežnih znancev in celo v pristnost odnosov z ljudmi, ki me obdajajo?! In zame ni bolj neprijetnega občutka kot dvom v stvari, ki te obkrožajo ... Poleg pa se pojavi še tisti občutek nemoči, da drugih v nobenem primeru ne moreš spremeniti, ki je najbolj strašljiv zato, ker je pravzaprav resničen. In sedaj, ko delam bilanco letošnjega leta (vem, da ga še ni konec :), ampak je pa očitno konec nekega obdobja zame),sem ugotovila, da je vsa poanta pravzaprav v meni. Nič novega, vem. :) Imela sem dvome o sebi, ki sem jih spretno projecirala (tolažim se s tem, da je projeciranje najprikupnejši obrambni mehanizem) na ljudi in stvari okoli mene, predvsem v obliki slabe volje in nezadovoljstva. In slaba volja težko obrodi dobro voljo pri nekom drugem.
Ne pravim, da bom od sedaj naprej za vedno živela »pretirano sladko življenje«, ampak me pa nadvse veseli, da  z leti postajam modrejša ter to, da lahko sedaj na druge spretno projeciram nasmeh.  :)

Anja