|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Najboljši teden zadnjih in naslednjih petih let

Družinski fant, 24.1.2010
Dnevnik Družinskega fanta: "Pred davnimi časi mi je harekrišnovec povedal, da ima vsak človek določeno količino sreče v življenju."

image
/21


Če vsak dan narediš dobro delo, se ta sreča ohranja, sicer počasi izginja. V prejšnjem življenju sem moral biti najmanj Mati Tereza ali pa kakšen nesebični zdravnik brez meja, saj imam v tem življenju skoraj ves čas samo srečo. Ampak tudi moje srečno življenje je sestavljeno iz nihajoče sreče; včasih je te sreče preveč, včasih pa malo manj. In očitno so se bogovi, Bog, Usoda ali kakorkoli že poimenujem moje lutkarje odločili, da bom imel silno dolga srečna obdobja in silno kratka, a koncentrirana manj srečna obdobja.
 
Nekega dne sem ugotovil, da se bliža najboljši teden mojega življenja zadnjih petih let in naslednjih petih let, če sem malo hudomušen. Moja najdražja temnolaska se me je namreč usmilila in mi organizirala življenje. Načrt je bil nadvse bistroumen. Najin prestolonaslednik je v skupinici najstarejših otrok v vrtcu ob Ljubljanici, ki gredo na letovanje na slovensko morje. In to za cel teden. Najin junak bo cel teden spal stran od mamice in očeta. Nedvomno bo užival, naju pa se še spomnil ne bo.
 
Moja draga soproga pa se je odločila, da bo v istem tednu uživala na morju z najinim mlajšim lumpom. Kar v poenostavljenem jeziku očkov pomeni, da bo očka sam doma. Sam doma! Hura! Lahko bom pojedel petnajst čokolad naenkrat, zjutraj brez priganjanja otrok vstal in šel v službo, po službi brez naglice šel hladno mimo vrtca domov, popoldne šel veslat na Ljubljanico, zvečer pogledal tri plehke filme zaporedoma, prebelil tisto steno, ki me že toliko časa čaka, porezal podivjan kivi, zamenjal že mesece puščajočo cev na pralnem stroju in pospravil gromozanski kup papirja na delovni mizi. Zraven pa še prebral knjigo ali dve o Rimljanih, starih Grkih ali pa vsaj vitezih Riharda Levjesrčnega.  
 
No, tako je prišla nedelja – dan pred najboljšim tednom mojega življenja zadnjih petih let in naslednjih petih let. Bilo je toplo junijsko opoldne in bili smo pri noni in nonu. Prvorojenec, ki je celo dopoldne norel in se razposajeno igral okoli hiše, je prišel v stanovanje na požirek soka. Potem se je postavil k radiatorju: »Oči, a bi ti malo zakuril?« Pobiča je očitno malce zeblo. Kmalu smo ugotovili, da ga pravzaprav kar zelo zebe. Čez nekaj časa ga je že zelo, zelo zeblo. In kmalu se je najin že skoraj eno leto zdrav junak kar tresel od vročine. Spet smo vzeli v roke zvesti termometer in ta se je ustavil malo pod 40 °C.
 
Fino! Bili smo 60 kilometrov stran od paracetamola in ostalih čudežnih sirupov za zbijanje vročine, ki so zaprašeni potrpežljivo čakali v predalu z zdravili. Kljub temu smo noč vseeno nekako preživeli, zjutraj pa smo odhiteli k zdravniku. Na srečo je mlajšega sina veselo prevzela nona, tako da smo mi trije lahko obiskali zdravnika. Zdravnik pa je bil strašno radoveden. Fantu je svetil v glavo in v grlo, poslušal je njegova pljuča in srce, na koncu pa je hotel videti še, kakšne barve je njegova kri v prstku. Na srečo najin junak še ni popolnoma pozabil neskončnega števila obiskov zdravnika in laboratorija, s katerim smo ga tako temeljito spoznavali celo otroštvo. Izvidi krvi so bili porazni in čez uro smo se že vozili v Ljubljano z napotnico za infekcijsko kliniko. In moj s čokolado in rimskimi gladiusi napolnjen teden se je tako skrajšal za en dan.
 
Potem smo preživeli štiri ure čakanja v neosebnih čakalnicah, vnovično pregledovanje, vnovično jemanja krvi in ob devetih zvečer smo bili že gotovi. Prestolonaslednik je bil povsem izmučen, saj je imel ves čas visoko vročino in se mu je že malo bledlo. In rezultat novega špikanja, saj so očitno laboratoriji v prestolnici popolnoma drugačni kot tisti v grapah ob Idrijci? Isti. Medicinska znanost je tavala v megli in ni točno vedela, kaj je narobe z najinim junakom. Zato so mu seveda predpisali »antibiotik s širokim spektrom delovanja«. To bo menda že pomagalo. Spet sem bil razočaran nad medicinci, ker imam vedno bolj občutek, da ko niti približno ne vedo, kaj se dogaja, veselo pokličejo na pomoč svoje prijatelje farmacevte. In vedno znova sem vesel, da je vsaj naša sijajna pediatrinja bolj verodostojna in ji zaupamo.
 
Skratka, po skoraj enem letu brez antibiotikov je najin fantek spet dobil antibiotike. Pa tako smo ga pazili! No, to je že prvi prenihaj sreče v negativno smer. Stvari so se še bolj zakomplicirale in poslabšale, kajti tudi moja temnolaska ni več hotela na morje, saj ni mogla pustiti ubogega bolnika samega doma. Hej, kaj pa jaz? Kaj pa oči ubogega bolnika? Čakala jo je tudi prijateljica in njena dojenčica, s katero naj bi šli na Krk na počitnice.
 
Potem so mi skozi glavo nenadoma švignile besede, kot recimo »kamor je šel bik, naj gre še štrik«, »ko ima hudič mlade«, »Murphy«. In med šviganjem teh ljudskih modrosti sem si sezuval čevlje. In glej ga, zlomka! Po skoraj treh letih me je spet uščipnilo v križu. »Prijetno« bolečino sem med tem časom kljub silno bogati zgodovini križobolja sicer že pozabil. Se je je pa precej dobro spomnil moj križ, saj mi je hitro zapovedal, da se bom zdaj en teden držal malo naprej in precej v levo. Neverjetno.
 
Ne samo, da najin lump ne bo odšel na vrtčevsko letovanje, česar se je tako veselil, in sporoga ne bo šla z najinim dojenčkom na s soncem obsijano obalo, prepolno kamenčkov, velikih kot nalašč za v usta, me je izdal še križ! In jaz ne bom imel najboljšega tedna življenja zadnjih petih let in naslednjih petih let.
 
Moja sreča pa je na srečo srečno zanihala navzgor. Moja temnolaska je s prijateljico že čez dan odšla z obema dojenčkoma na morje. Po prestolonaslednika, ki se je počutil že precej bolje, sta prišla nono in nona, saj se je strašno veselil počitnic pri njima in na srečo malo pozabil letovanje z vrtcem.
 
Kaj pa jaz? Dobil sem, kar sem želel: veliko spanja, veliko knjig, veliko čokolade. Užival sem svoj teden. Uživanje se je malo prekinilo le takrat, ko sem se obrnil v postelji ali bognedaj moral celo vstati za na stranišče.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, September 2009

Kako postati samozavesten in zadovoljen st...
Kako se znajti v množici vzgojnih nasvetov? Po eni strani bi naj vsaka mama vedela, kaj je dobro za njenega otroka, po d...
5
Otroško ustrahovanje se lahko začne že pri...
S pozitivnim in usmerjenim pristopom v zelo zgodnjem otroštvu se lahko otroci naučijo svoje težave in t. i. negativna ču...
5
Prednosti Aptamila 1+ pred kravjim mlekom
Malčki, ki spijejo velike količine kravjega mleka, zaužijejo preveliko količino beljakovin, ki povzročijo sitost, toda n...
5
BLOG: Prepovedane domače igrače v vrtcu
Otroci tega občutka domačnosti in varnosti še nimajo tako zelo ponotranjenega, da bi ga lahko prav vedno, ko jim je težk...
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Otroško ustrahovanje se lahko začne že pri...
S pozitivnim in usmerjenim pristopom v zelo zgodnjem otroštvu se lahko otroci naučijo svoje težave in t. i. negativna ču...
BLOG: Prepovedane domače igrače v vrtcu
Otroci tega občutka domačnosti in varnosti še nimajo tako zelo ponotranjenega, da bi ga lahko prav vedno, ko jim je težk...